Zgodilo se je enega jutra. Ko sem se spomnil, da mi je mami obljubila, da ko bomo prišli nazaj z morja, bomo kupili papagaja.

Šli smo v Maribor. Ko smo prispeli do trgovine z živalmi v Mariboru, se nisem mogel odločiti, katerega papagaja bi vzeli. Ko pa sem v kotu trgovine videl modrega papagaja, smo ga takoj kupili.

Prvih nekaj dni je bil papagaj napadalen, potem pa se je že navajal. Prvi ga je v roko prijel ata, nato mama in še veliki brat. Jaz pa si ga nisem upal, ker se mi je zdelo, da me ne mara. Ko pa sta enega dne prišla babica in dedek, sem ga moral jaz predstaviti. Ko sem ga vzel iz kletke, je bil malo divji, nato pa mi je na roki lepo zaspal.

Ta izkušnja mi je bila zelo všeč, saj sem bil star komaj pet let.

doma, 1838

Dragi dnevnik!

Danes se počutim umirjeno, a v srcu me stiska, kot da se bo zgodila nekaj slabega. Sedim v dnevni sobi in se pogovarjam z Nikolenjko. Čez nekaj minut bo prišla mama in mi prinesla novo srajco.

Prišla je mama in mi dala v naročje lepo, pisano srajco. Pogledal sem Nikolenjko in videl, kako jezno gleda proti meni. Govoril sem si, da ta ljubosumen in jezen pogled ni bil zame.

Ločilo naju je le eno leto starosti. Vedno sem bil v vsem boljši. A mislil sem, da ga to ne moti. Vendar mi je nekega dne pokazal, da ga to zelo moti. Vedno sem rad zbiral porcelanaste okraske (vaze, kozarce …). Nikolenjki sem govoril, da ne sme hoditi v mojo sobo, a nekega dne se je to moralo zgoditi …

Tisto nedeljo popoldan sem pomagal mami pri hišnih opravilih. Umil sem tla, uredil slike ter pobrisal prah z njih. Med tem časom je Nikolenjka odšel v mojo sobo in vzel v roke porcelanasti kozarec. Ko sem prišel, je Nikolenjki padel kozarec na tla. Povsod samo črepinje. Bil sem jezen nanj, kaj jezen – bes me je popadal. Govoril sem mu grde besede in takrat sva se sprla. Nikolenjka je od svoje jeze prevrnil mizo, da so se vsi moji porcelanasti okraski razbili. Takrat sem postal besen in mu govoril, naj izgine ven iz moje sobe. Nikolenjka je le molče odšel. Tri dni nisva spregovorila niti besedice.

V sredo zvečer je mama pripravljal večerjo. Odločil sem se, da se bom Nikolenjki opravičil in mu rekel, da ne moreva biti za vedno sprta, saj sva brata in bratje si med seboj odpuščajo. Z Nikolenjko sva se srečala pri kuhinjskih vratih. Veste, kaj je naredil? Še pogledal me ni. Pocukal sem ga za ramo in mu rekel: »Nikolenjka, zdaj pa dovolj! Zaradi porcelanastih okraskov pa že ne bova za vedno sprta. Saj sva brata, bratje pa držijo skupaj!« Ko sem vse to povedal, se je obrnil k vratom in odšel. A ko je stopil en korak naprej, se je takoj obrnil in me zelo močno stisnil k sebi. Ko sem mu hotel povedati, da ga imam zelo rad in da imam srečo, da je on moj brat, me je pogledal in rekel: »Oprosti.« Bil sem presrečen, da sva se drug drugemu opravičila.

Tistega večera sva z Nikolenjko postala boljša in močnejša brata, kot sva bila kadarkoli prej. Oba sva spoznala nekaj novega. Jaz sem spoznal, da čeprav bom mislil, da nekoga ne moti, če sem boljši v nečem, se raje ne bom izpostavljal svetu, pa četudi so to starši ali sorodniki.

Grem sedaj k Nikolenjki na igrišče, kjer se bova skupaj igrala in družila.

Ti pišem kdaj drugič, z novo zgodbo.

Lep pozdrav

Volodja

Nekega dne je šel Videk v gozd nabirat jagode. Srečal je ovčko. Ovčka je rekla: “Bi imel malo volne?”
Videk je odgovoril: “Ja, prosim.”
Videk je šel naprej. Malo naprej je videl grm. Grm je rekel: “Daj mi volno.”
Videk je hodil malo naprej in je zagledal pajka. “Daj mi volno, da ti jo osmukam in stkem,” je rekel pajek.
Videk je hodil ob potoku in je videl raka. Rak reče: “Daj mi tkanino, da ti jo prikrojim.” Videk je ves vesel hodil naprej. Mimo je priletel ptiček. Ptiček reče: “Jaz ti srajčico zašijem.”
In Videk ves vesel gre domov.

Nekega popoldneva smo se z družino odpravili na izlet. Šli smo na Peco. Z nami so še šli ostali sorodniki, saj smo imeli piknik. A ta piknik je bil zame nekaj posebnega, saj je bil 8. september, moj rojstni dan.

Ko smo končno prispeli na vrh Pece, smo se namestili. Nato smo se najedli, poklepetali in kdaj pa kdaj nasmejali. Ker je nam otrokom bil dolgčas, smo se igrali skrivalnice. Na začetku je iskal moj bratranec. Ko sem iskal primeren prostor za skrivanje, sem zagledal nekakšno nenavadno pisavo. Ko sem hotel prebrati napis, sem zaslišal: »Pa te imam.« Bil je bratranec. Naslednjo igro sem šel iskat tiste pisave, nakar sem zagledal ogledalo. Kot strela z neba me je prijelo, da moram brati z ogledalom. Ko sem to naredil, sem zelo jasno videl, kaj piše. Pisalo je natanko tako: »Gora ga je vzela, gora ga bo vrnila.« Ker sem bral na glas, me je gora slišala in pred mano se je odprla skrita jama, v njej pa je bil eden in edini kralj Matjaž. Zastavil sem mu nekaj vprašanj, nato se je zgrudil. Pred tem mi je izročil vso njegovo bogastvo.

Tako sem vsem povedal, kaj sem našel. Lahko bi obogateli, a je bilo lepše brez denarja, tako da smo ga pustili. No, mogoče je vsak vzel malo zlata za spomin, ampak ne za bogastvo. To je bil moj najboljši rojstni dan.

Mojo mamo so nekega dne poklicali iz radia City. Rekli so, da gre njena družina v Verono v Italijo. Bila je zelo navdušena.

Ker sta bila še dva dneva do izleta, smo začeli pakirati. Ko je bil že tisti dan, smo se že ob treh zjutraj odpravili. Potem  se je avto vedno bolj počasi peljal. Na koncu se je že ustavil. Bil je brez bencina, zato smo klicali dedka, naj pride do nas. Ko je prišel, smo hitro šli v njegov avto in se odpeljali. Potem smo videli, da je pozabil telefon. Ko smo prišli do postaje v Mariboru, smo šli na avtobus. Ko je avtobus že odpeljal, je bil nekdo izmed potnikov prepozen in ga je zamudil. Tako smo se odpeljali. Ko smo prišli v Verono, nas je vodila vodička. Videl sem veliko stvari, a najbolj mi je bilo všeč, da sta tem živela Romeo in Julija. Nato smo šli spet nazaj domov.

Meni je potovanje bilo zelo všeč, ker sem tam videl veliko kipov in celo arena je bila tam. Zelo sem se zabaval.

Meseca julija v ponedeljek smo se odpravili na morje. Jaz, moja mama, sestrična, moj oče, brat, še ena sestrična, teta in stric. Vozili smo se štiri ure. Nekaj dni smo se na morju zabavali in uživali.

V sredo smo se jaz, mama, oče, brat Nik in mlajša sestrična Alina odločili, da se bomo peljali z našim čolnom. Videli smo delfine. Kar naenkrat se je čoln ustavil. Oče je preveril, kaj se je zgodilo. Povedal nam je, da je zmanjkalo bencina. Nihče od nas ni imel s seboj telefona ali  rezervnega bencina. Bili smo 100 metrov od obale. Oče je skočil v vodo in vlekel čoln proti kopnemu. Ostali smo mu pomagali tako, da smo veslali z rokami, saj smo vesla pozabili v stanovanju. Ko smo prišli do obale, je oče čoln privezal za kamen. K sreči nismo bili na otoku. Oče je tekel domov po bencin, mi pa smo ga čakali. Igrali smo se s kamni, plavali, sedeli na čolnu in se pogovarjali. Čez približno eno uro se je oče vrnil z gorivom. Prišel je z avtom, ki smo ga morali pustiti tam. V čoln je natočil bencin in smo se odpeljali domov.

Kasneje smo teti, stricu in drugi sestrični povedali, kaj se je zgodilo. Oče in stric sta se odpeljala po avto.

Videli smo delfine in čakali na očeta. Vse se je dobro izteklo.
Upam, da se kaj takega ne bo več ponovilo.

Nangijala, čas tabornih ognjev

Zdravo Piškotek!

Po smrti sem se znašel na kamniti poti. Bila je sredi prečudovitega gozda. Razvijala se je čez polja rož, žita, preko voda in gora. Pot je bila nadvse čudovita. Nato sem se znašel pred tablo, na kateri je pisalo: »Dobrodošli v Nangaliji, desno je Češnjev dol, levo je Šipkov Dol.«
Bil sem zmeden, a sem izbral pot proti Češnjevemu dolu. Prišel sem vanj. Ko sem stopil na mestne poti, sem začutil v mojem srcu ogenj, a je kmalu pogorel, saj te ni tukaj z menoj. Prišel sem do nekakšne hiše. Na tablici pred njo je pisalo »Brata Levjesrčna.« Vstopil sem. Bila je majhna, a mi je všeč. Kmalu sem ugotovil, da je poleg hlev. Šel sem vanj. V njem sta bila dva čudovita konja. Eden zame in eden zate.

Komaj čakam, da prideš in bova skupaj jahala.

Lep ljubezniv pozdrav

Jonatan

Nangijala, čas tabornih ognjev

Dragi Rogljiček!

Kako si dragi brat? Res te že pogrešam, četudi je minil le en dan od mojega prihoda v Nangijalo. Komaj čakam, da se mi pridružiš. Tukaj je res lepo. Ptice pojejo cel dan, vsi se lepo igrajo, res je mir. Všeč ti bo, ko prideš. Pozdravi mater in ji povej, da sem v redu. Čeprav mi je mučno brez tebe, te imam rad in ti želim, da živiš lepo in polno življenje, četudi brez mene.

Življenje v Nangijali je res brezskrbno. Včeraj sem lovil ribe. Ko bi jih videl. Imele so mavrične barve lusk, ki so se svetile v odsevu sonca. Nekaj najlepšega, kar sem kdajkoli videl. Spoznal sem že veliko ljudi z lepimi izkušnjami, ki te lahko o marsičem podučijo. Sofijo, o njej ti niti ne bom govoril, prijazna gospa, ki živi v Dolini češenj, tako kot jaz.  Obstaja še Dolina šipka, tam še res nisem bil, ampak krožijo govorice, da je prečudovita, a jo je zavzel zlobni kralj Tengil.
Res te pogrešam in že odštevam minute do najinega snidenja.

Se vidiva, Rogljiček.

Tvoj Jonatan

morje, 3. 10. 1472

Dragi dnevnik!

Moj dan je bil naporen. Delati in veslati sem moral vso noč. Ko pa se je začelo daniti, so me poslali spat za dve uri. Nimamo postelj. Moral sem spati na tleh, trdih tleh, bila so vsa mokra in plesniva tako kot takrat, ko sem moral kot kaznjenec biti v ječi. Saj nisem ničesar naredil. Žal mi je, da sem udaril tistega popotnika. Če bi ga danes srečal, bi mu dal, če bi kaj imel.

Zbudilo me je pokanje biča. Od zunaj na palubi sem slišal bič. Vojak, ki nas varuje, je enega od kaznjencev pretepel. Bil je ves krvav. Čutil sem njegovo bolečino, njegovo kričanje je bilo, kot da bi ga iz kože vlekli. Videti je bilo skoraj tako. Nihče od nas ni želel biti bičan. Razen Slave. On je že od začetka delal težave. Pred nekaj dnevi so ga živega vrgli čez krov. Predstavljam si tisto lakoto, suho in popokano kožo. Opazili so me, kako sem gledal. Določili so mi nočno veslanje. Ampak ni še bila noč. Dali so mi še druge opravke. Spet sem moral pospravljati hrano in drgniti tla. Kolena sem imel vsa krvava in roke so me pošteno bolele.

Prišla je noč. Veslalo nas je 60.  Drugi so odšli spat. Razmišljal sem, koliko nas je še ostalo. Na začetku nas je bilo okoli 150. nekaj jih je dobilo morsko bolezen, osem jih je umrlo zaradi slabega zdravja, nekaj pa so jih prebičali do smrti. Moralo bi nas biti okoli sto dvajset. Naenkrat sem zaslišal kričanje. Res je bilo kričanje. Ni bilo od odrasle osebe. Bil je otrok. Otrok, ki je kričal. Nihče se ni oziral, nihče ni gledal, od kod prihaja. Zamislil sem se. Kriči mi v glavi. Slišim svoja otroka, kako se igrata zunaj na dvorišču. Domače dvorišče, o, kako ga pogrešam, kako pogrešam ta vonj po domačem kruhu … Tisti lepi občutek – dom, družina. Kar toplo mi je postalo pri srcu. Nato zaslišim bič. Bič je udaril po mojem hrbtu. Veslo je bilo pod mojimi nogami. Pozabil sem veslati. Moje misli so se v hipu porazgubile. Veslal sem in nisem razmišljal o ničemer, kot da bi se od tega utrudil.

Minilo je nekaj ur in vsi smo bili že precej izčrpani. Misli so se mi vrnile nazaj. A te misli niso bile lepe. Spomnil sem se pogovora z mladeničem. Peče me srce. Pozabili so name. Moja družina ni več moja. Te misli so me potolkle.

Na galejici živim, na njej umrem. O, ribice, vesele bodite, da boste pile mojo kri, vesele bodite, da boste glodale moje kosti. Do takrat pa: »Le vlec, le vlec, veter hladan, veter hladan, veter močan.«

galjot

Šestošolci so spoznali pustolovca Gulliverja, ki je po brodolomu prispel v Liliput. Napisali so svoja pravila, ki bi morala veljati v mestu LIliput.

1. Liliputanec ne sme biti večji kot 6 cm.
2. Liliputanec je lahko težek do 10 g.
3. Vsak Liliputanec mora v enem dnevu prebrati 1 knjigo.
4. Liliputanec ne sme ob praznikih počivati.
5. Liliputanci lahko streljajo samo velikane.
6. V mestu so zastonj mobilni podatki in wifi.
7. V mestu ima vsak svoj avto, vendar lahko avto uporablja samo kralj.
8. V mestu živimo v gobah.
9. Šola ne obstaja.
10. Vsak mora trenirati najmanj en šport.
11. Vsak Liliputanec mora dnevno obiskati bolnišnico.
12. Vse hiše morajo biti zelene.
13. Plačilno sredstvo so lilipice.
14. Nikoli ne odidi z otoka.
15. Če pozabiš pravilo 20, glej pravilo 21.
16. Vsako nedeljo je celi Liliput 1 kuhan krompir.
17. Vsak dan se skopaš v 1 ml vode.
18. Za 1. maj plezamo po zobotrebcu.
19. V mestu ni sladkorne pene.
20. Nič ni nemogoče.
21. Moraš biti v nogometni ekipi.

Ljubljanica,10. 8. 1547

Dragi dnevnik,

ko sem spoznala povodnega moža, sem se v hipu zaljubila. Prosil me je za ples, sprejela sem njegovo prošnjo in sva plesala na sredini plesišča. Zelo hitro sva se vrtela, mislila sem, da mi bodo noge zaspale. Medtem ko sva plesala, so nenadoma prišli črni oblaki, grmelo je, bliskalo, takrat se je ustavila glasba, midva pa sva bila malo višje nad tlemi. Srce mi je začelo hitreje biti, mislila sem, da me bo kap od strahu.

Nenadoma sva bila v Ljubljanici, kjer je bilo podvodno kraljestvo, tam je bilo dosti kaznovanih žensk, kot sem jaz. Zelo me je bilo strah, v glavi se mi je ves čas vrtela ena in ista misel, mislila sem, da me bo povodni mož ubil, dokler nisem spoznala nove prijateljice, prve in edine. Povedala mi je, da moramo skrbeti za povodnega moža, dokler se ne izboljšamo. Tista, ki se popravi, da ne bo več pohlepna ali lažniva, nesramna in podobno se vrne nazaj domov. Zelo močno sem se potrudila. Kar naenkrat se je prijateljica začela svetiti in izpuhtela je v zrak, vrnila se je nazaj domov. Bila sem zelo žalostna, ker sem jo pogrešala in upam, da jo bom še kdaj videla.

Lahko noč dnevnik.

Urška

Ljubljanica,12. 8. 1548

Dragi dnevnik!

Minilo je 1 leto, odkar se je prijateljica vrnila nazaj domov. Zelo jo pogrešam. Od takrat nimam niti ene prijateljice. Vsak dan sem čistila, pospravljala in jo vedno bolj in bolj pogrešala. Hotela sem, da bi me povodni mož poslal nazaj domov. In zgodilo se je, poklical me je, da moram priti k njemu v pisarno. Rekel je, da sem trdo delala, da nisem bila taka, kot sem bila prej, preden sem ga spoznala. Vrnila sem se nazaj domov k očetu, materi in sestri. Vse sem srečala, razen nje, moje prve in zadnje prijateljice. To je vse za danes.

Lahko noč dnevnik.

Urška

meščanska vas, 3. 9. 1548

Dragi dnevnik!

Minil je že mesec od vrnitve domov. Vsak dan sem prosila boga, da bi jo spet videla in očitno je bog uslišal mojo željo ter jo izpolnil. Šla sem k lipi zeleni in tja je prišla tudi ona. Bila sem je zelo vesela. Ves dan sva se družili, smejali, hihitali. Bila mi je kot druga sestra. Odkar sem bila pri povodnem možu, nisem več takšna, kot sem bila prej, saj sem se spremenila. Tako za danes končujem s svojim pisanje.

Lahko noč dnevnik.

Urška

Pred približno dvema tednoma mi je babica pripovedovala, kaj se jim je zgodilo na zabavi v kostumih.

Babica in njen brat sta se zelo veselila zabave v kostumih, ki naj bi bila petindvajseto nedeljo med letom. Ko je polna luna in pridejo na plano zli duhovi. Ampak babice to ni motilo, preoblekla se je v vampirja, njen brat pa v volkodlaka. Njunih staršev ni bilo doma, zato sta morala sama oditi na zabavo. Babičinega brata je bilo zelo strah, ampak babici ni bilo nič. Pot do zabave je bila dolga in njen brat ni mogel več hoditi, zato je malo zaostal in se zazrl v luno. Gledal je in gledal ter ugotovil, da je v luni neka stvar ali nek odsev. Kar naenkrat je v odsevu zagledal sebe. Začel se je spreminjati v volkopirja. Odšel je do babice.
Zelo se je začudila in vprašala: »Kaj si naredil s svojim kostumom!?« Njen brat ji je odgovoril: »Spremenil sem se v volkopirja in sedaj ti lahko naredim tole!« Ugriznil jo je in babica se je počasi spremenila v volkopirja. Tako sta vsa razjarjena odšla na zabavo. Vsi so bili navdušeni nad  kostumi in ju spraševali, kje sta ga dobila. Rekla sta, da sta se zazrla v mesečino in ona jima je dala moč ter kostum. Rekla sta jim, naj prižgejo vse luči in zagrnejo zavese, da se ne bi videlo lune. Ampak  nihče ju ni poslušal. Rekli so: »To je nočna zabava, vse luči, ki jih imamo, so luči od disko krogle. Nobenih drugih ne bomo imeli, saj je to nočna zabava.«
Na njej so se zabavali vsi, razen babice in dedka. Nihče jima ni hotel pomagati. Razen tamkajšnje didžejke, vendar so ji ostali rekli, naj tega ne stori. Vendar sta se ji volkopirja tako zasmilila, saj je vedela, kako se mučita. Rekla je, da gre pregledat napeljavo in ozvočenje. A v resnici je šla prižgat vse luči in zagrinit vse zavese. Volkopirja  nista mogla gledati, ker je bilo preveč svetlo. Ampak sta se pa začela še bolj svetiti in celo iskre so letele od njiju. Nekaj se je začelo dogajati. Začela sta s preobrazbo nazaj v človeka.
Vsem sta rekla: »Poglejte, naju. Vi nama niste hoteli pomagati, le didžejka je bila dovolj pogumna.« Rekla sta ji, naj pride jutri k njima in poplačala ji bosta.

Didžejka je naslednji dan prišla k njima in jima rekla: »Od vaju ne rabim ničesar drugega kot topel dom.« Babica in brat sta ji dovolila ostati, čeprav sta s težavo prepričala očeta in mamo.

Še danes vsi živimo vsi skupaj.

Nekega dne, ko smo z družino bili na gori Peci, se je zgodilo nekaj neverjetno groznega.

Vse se je začelo, ko smo se zjutraj odpravili. Šli smo z avtom. Vozili smo se 1 uro in pol. Vmes se nam je spraznila guma, kar ni bilo najbolj prijetno, ampak dopoldan ob 11.00 smo bili tam. Ko smo prispeli, smo šli v gostilno Kralj Matjaž. Tam si dobil ob naročilu skrite pijače, figuro in kristal. Nihče še ni nikoli naročil skritega napitka. Ampak jaz sem imela srečo in dobila figuro ter kristal. Naročila sem si limetin sok.

Ko smo se odpravili na goro, sem imela figuro in kristal v žepu. Bili smo na sredini, ko sem ugotovila, da nimam figure. Ni mi bilo ravno mar, saj smo morali tako priti nazaj. Ko smo prispeli na vrh, sem se spotaknila in padla. Padla sem v luknjo. Slišala sem mojo družino, kako me iščejo in kričijo moje ime.

Končno sem se po 10 minutah zbudila. Bilo me je zelo strah. Raziskovala sem luknjo, da bi lahko prišla ven, ko sem videla ročico. Niti pomislila nisem, kaj se bo zgodilo. Mislila sem, da me bo spravilo ven. Ampak bilo je še huje. Spustila sem se po nekakšnem toboganu, obarvanem z vsemi možnimi barvami. Bila sem prestrašena, niti kričati nisem mogla. Tobogan je bil zelo dolg, vozila sem se 5 min. Med vožnjo sem začela razmišljati, da mogoče je vse to samo igra, ki jo pripravlja kakšna organizacija.

Končno se je tobogan končal. Prišla sem v sobo, ki je izgledala kot zapor. Po steni je bilo polno napisanih minulih dni, na sredini pa ena okrogla miza s stolom. V sobi ni bilo nikogar. Vsaj tako sem mislila. Ko se je pred mano pojavil mož z dolgo brado, sem se zelo prestrašila. Takoj sem vedela, da je to kralj Matjaž. V njegovi roki je imel mojo figuro. Predstavil se je. Bil je zelo prijazen. Potem mi je postregel s čajem, ki je bil zelo dober. Povedal mi je, da rabi dragulj, ki sem ga dobila, saj mu s tem hitreje raste brada. Vrnil mi je figuro, jaz sem pa njemu v zameno dala dragulj. Pokazal mi je pot, po kateri lahko pridem do vrha. Na vrhu pa je bila moja družina.

Ko sem se vrnila, sem jim povedala čisto vse, a so mislili, da se mi je vse to samo sanjalo. Odšli smo nazaj v dolino in domov prišli še pred temo.

Nekoč se je družina odpravila na morje. Ko so prišli na morje, so si poiskali apartma. Ko so apartma našli, so si zložili stvari. Odšli so na plažo. Potem so se kopali.

Naslednji dan jim je umrl pradedek. Odšli so domov. Naslednji dan je šel Andrej na sprehod. Ko je prišel nazaj, se je šel igrat z žogo. Potem je bil pogreb za pradedka. Ko je bilo konec maše, so vsi šli domov. Bili so žalostni.  Ko so prišli domov, so se usedli za mizo. Mama je pripravila hrano. Naslednji dan so šli nazaj na morje. Ko so prišli na morje, so šli do apartmaja in so razpakirali.

Naslednji dan so se šli kopat. Očka je Andreju in Simonu kupil sladoled. Vozila sta se tudi s čolnom. Bila sta lačna in žejna. Čez deset dni so odšli domov. To so bile lepe počitnice.

Pozdravljeni! Sem detektivka Neža. Danes bom raziskovala moj prvi umor. Ker sem začetnica, mi bo pri tem pomagal star, a moder detektiv Janez Reznik.

Umor se je zgodil na Zeleni ulici 111 b, pripetil se je zakoncema Benverito. Žena je umrla, mož pa ima hude poškodbe in leži v bolnišnici.

Z Janezom sva se odločila, da bova vstopila v hišo. Na tleh sta bili dve veliki luži krvi, na mizi pa letalski karti za Maldive in veliko denarja. Posumila sva, da je morilec želel karti, seveda pa mu ni uspelo, saj so prišli policisti. Toda, kdo jih je želel, kdo je morilec? Z Janezom sva se odločila, da greva povprašat sosede. Najprej k levemu, nato k desnemu in na koncu k sosedu v nasprotni hiši. Pri prvi hiši ni bilo avtomobila in tudi hiša ni bila v najboljšem stanju. Vseeno sva odšla vanjo poiskat kaj dokazov, toda našla nisva ničesar in nikogar. Tako sva nadaljevala naprej. Pri naslednji hiši sva opazila, da je čisto nasprotje prejšnje. Bila je večja, lepša in pred njo sta stala dva draga avta. Potrkala sva na vrata in odprla nama je majhna deklica.
»Mami, oči, policija je pred vrati!« se je zadrla in stekla proč.
Kmalu so na vrata prišli njeni starši. Ti so bili nejevoljni in niso naju hoteli spustiti v hišo. Odšla sva še k zadnji hiši in odprla nama je prijazna, starejša gospa. Povabila naju je na čaj in piškote. Vprašala sem jo: »Gospa, kaj ste delali v času umora?«
Odgovorila nama je: »Sedela sem na kavču in gledala televizijo, ko sem zaslišala krike. Pogledala sem skozi okno in zagledala družino Toplak, ki so pritekli iz svoje hiše in  se odpeljali.«
Tako, to je moj drugi osumljenec. Z Janezom sva se odpravila v hišo, da bi našla še kaj dokazov. In res, ugotovila sva, da so zakonca Benverito ustrelili, saj je na tleh ležal naboj. Našla sva tudi prstne odtise, ki sva jih takoj odnesla v laboratorij.

Čez  teden dni sva z barvo in listi spet prišla na Zeleno ulico. Hodila sva od hiše do hiše, da  bi zbrala vse odtise v ulici. Toda nobeden ni bil pravi. Za vsak slučaj sva preverila še odtis gospoda Benverita.
»Saj to ni res!« so bile prve besede, ki sem jih spravila iz sebe. Sedaj vem, kdo stoji za vsem tem. Ker gospod nima veliko denarja, se je poročil z bogato ženo. Nato jo je ustrelil, saj je bila zavarovana, sebe pa tudi, da ne bi bilo preveč očitno. Takoj smo ga poslali v zapor.

Danes je minilo eno leto od moje misije in dobila sem ogromno nagrad. Res sem ponosna nase. Saj res, ne smemo pozabiti na gospoda Benverita. Sedaj je brez prijateljev in nihče ga ne pride obiskat. Mislim, da si je to zaslužil.

Detektivka Neža vas pozdravlja!

Nekoč pred več kot sto leti je živel mlad, lep mladenič po imenu Marko. Njegove dobre lastnosti so bile te, da je bil zelo zvit, hraber in pri nekaterih stvareh zelo pameten, zato se je dolgočasil in ni poslušal, ko so ga poučevali o tem. To se je razširilo po celem svetu. Kasneje je prišlo celo do bogov.

Boginja zvitosti in hrabrosti se je naposled odločila, da ga gre pogledat, saj jo je zanimalo, če je res hraber in pogumen, kot se govori. Spustila se je na zemljo in se preobrazila v zver. Mladenič jo je opazil, bila je ob njegovi mlajši sestrici, ki mu je veliko pomenila, zato si je na hitro izmislil zvijačo in oddirjal proti zveri. Tam je med drevesi napel tanko, vidno vrvico in skopal luknjo, ki jo je zakril z listjem, nanjo položil meso in šel k zveri, da jo zvabi v luknjo. Ker je bila zver boginja, se ni ujela v past, ampak se je namesto tega spremenila nazaj in dečku razložila, da ga je le preizkušala. Rekla mu je, da ga bo vedno in povsod varovala ter odšla.

S tem ko je mladenič ubil malo jagnje za past zveri, se je zameril bogu Jupitru, ki je bog dobrine in se je odločil za maščevanje. Ko se je mladenič naslednjega dne zbudil, se je zavedal, da je na nekem velikem otoku, kjer ni videti žive duše. Odločil se je, da se bo razgledal po otoku in že po prvih dvajsetih minutah je naletel na govorečega leva. Deček se je ustrašil, a se kmalu domislil zvijače. Hitro je šel po vodo, saj je bila samo dva metra proč. Ko je hotel zajeti vodo iz morja, je izza hrbta zaslišal glas. Za njim je bila oseba, ki je spominjala na velikana. Rekel mu je, naj ne zajema, saj bo prebudil najstrašnejšega boga Herusa. Deček je bil v zadregi, saj se je moral rešiti iz neznanega kraja in še leva. Velikan mu je rekel, da bo z levom uredil, saj je njegova domača žival in mu ne bo nič naredila. Pri vrnitvi domov mu ne more pomagati. Mladenič se je spomnil, kako so mu pri pouku govorili o pobegu Dedala in Ikarja. Zato ga je prosil za vosek, perje pa je pobral s tal. Naredil si je krila in odletel z otoka. Ker ni vedel, kje je, je pred vrnitvijo domov preletel cel svet.

Ko je prišel domov, je mlajši sestri povedal, kako je bilo in kaj se je zgodilo. Sestra pa mu je povedala, da so za njim žalovali sedem let, saj so mislili, da ga ne bodo več videli. A so srečni, da je spet med njimi.

Potem si je mladenič poiskal ženo in srečno živel naprej v ljubezni. Vso njegovo družino je varovala boginja hrabrosti.

Jena je bila vaščanka prečudovite vasi Paleno. Zgodilo se ji je nekega jutra, ko se je kot vsak dan odpravila v hlev. Ko je molzla kravo Muko, je iz nje teklo in teklo mleko. Napolnila je celo vedro, kar se še ni nikoli zgodilo. Jena je morala iti po še eno vedro. Bila je vesela, a hkrati začudena. Ko je prišla še z enim vedrom v hlev, je napolnila še to vedro. Z nasmehom na obrazu in  polnima vedroma se je odpravila v bajtico, ko je srečala njeno sosedo Glorijo. Gloriji je zaupala, kakšen čudež se ji je zgodil. To je morala ostati skrivnost, saj v srednjem veku so bili čudeži kaznovani z mučenjem, na koncu tudi z obglavitvijo. Jena je Gloriji zaupala. Glorija ji je zelo zavidala. Vsak dan je zjutraj stradala, ničesar ni imela in Jena je imela sedaj kar veliko hrane. S cekini, ki jih je zbirala celo leto, si je kupila kravo. Ni ji privoščila, saj bi Jena morala biti sirota, Glorija pa dekle, ki ima vse. Glorija je na gradu povedala za Jenin čudež.

Že naslednje jutro, ko je Jena v miru in z veseljem zajtrkovala, so prišli vojaki in jo obtožili čarovništva. Jena je vedela , da ji je Glorija zavidala in povedala za ta čudež. Bila je besna, a Jena ni priznala. Večkrat je tudi že skoraj pobegnila, a takrat je bilo vse le še huje.

Jena po dveh mesecih mučenja ni imela več nog, imela je zlomljene roke, ni se mogla premikati. Bila je na robu smrti. Vsa Jenina družina je molila zanjo. A Jenina sestra Kreta se je odločila pomagati. Naredila je načrt. Zastrupila je 4 stražarje in 2 oslepila. Jena in Kreta sta bili zelo srečni, saj sta bili  pod varstvom boginje Atene, boginje modrosti. Ko ju je lovila cela grajska vojska, sta se izmuznili in z družino so odpotovali na otok Kreta. Jena je po 16 dneh potovanja umrla. Ni ji bilo pomoči. Vsi so žalovali za njo. Glorija in njena družina  je postala prekleta od vseh bogov.

Po 114 dneh potovanja je Jenina družina prispela na otok Kreta in zaživela novo življenje v mestu Tebe.

Nekoč pred davnimi časi je fantek z imenom Jan verjel, da ima strašno pošast pod posteljo. Svoje starše je prosil, da ga močno pokrijejo z odejo. Ker je mislil, da bo varen. Pošast ga ni prestrašila. Ko se je odkril, ga je vzela v temo in ga zaklenila, da ni mogel priti nazaj. Spal je, zeblo ga je in pošast se mu je smejala in ga strašila. Fanta je zelo prestrašila, da je padel v nezavest. Poskusila ga je zbuditi, a ni šlo. V naslednjih nekaj minutah se je zbudil. Pošast je bila zelo vesela. Šla si je odpočit. Fant se je skušal rešiti iz kletke. Vrata so se odprla, ampak pošast se je zbudila. Zaprl je vrata, kot da se ni nič zgodilo. Prinesla mu je hrano, a je ni hotel. Šla je naredit novo hrano. Fant je ponovno gledal in opazil, da se je ranila s soljo. Opazil je nekaj soli na tleh in čakal na pravi trenutek. Čez eno uro je zaspal in načrtoval, kako se bo rešil. Naslednjo noč  je to preizkusil, a mu ni uspelo. Pošast ni vedela, kaj mladi fantiček naklepa. Potem je fant spet poskusil in mu je uspelo. Premagati je moral ovire do cilja. Malo se je ranil, vendar mu je vseeno uspelo pobegniti. Prišel je nazaj kot nov. Starša sta se malo čudila, a fant je bil vesel, da je zbežal. Pošast ni odnehala. Zato je fant vedno imel sol v sobi. Pošast mu je vzela sol in jo uničila. Fant je to opazil in se odločil, da bo sol položil na tla. Ko se je pošast dotaknila soli, jo je zapeklo. Vsako noč je spet poskusila vzeti fanta, a ji ni uspelo. Zato se je odločila da odneha. Fant je bil zelo vesel.

Zato ima od zdaj naprej vedno v svoji sobi sol. Pošast je potem umrla. Fant pa je ostal živ in zdrav.

Romeo in Julija se zaljubita na plesu v maskah, ki ga je organiziral stari Capulet. Romeo nato pride k Juliji pod balkon in takrat skleneta, da se bosta poročila. Po poroki Julijin bratranec Tybalt ubije Romeovega prijatelja, nato pa Romeo ubije njega in je zaradi tega izgnan iz Verone. Stari Capulet pa je Julijo hotel poročiti z bogatim grofom Parisom. Ko to izve Julija, se po pomoč zateče k bratu Lorenzu, s katerim skujeta načrt. Lorenzo da Juliji napoj zaradi katerega bo negibno zaspala za dvainštirideset ur. Prav tako je dal selu pismo, ki naj ga da Romeu. Julija zvečer spije napoj in zjutraj, ko jo hoče Paris zbuditi, misli, da je mrtva. Tako jo odnesejo v družinsko grobnico in po celem mestu in onkraj se izve, da je Julija Capuletova preminila. To izve tudi Romeo, ki še ni dobil pisma in se odpravi v Verono, da bi še zadnjič videl Julijo. Pri grobnici ga preseneti Paris, s katerim se spopadeta in Romeo ga ubije. Nato gre v grobnico, ko pa vidi svojo ljubljeno, kako negibno leži, se pripravi, da bo spil strup, ko Julija odpre oči, Romeo ne bi mogel biti srečnejši, ko vidi, da njegova ljubljena ni mrtva.

Romeo gre v grobnico z namenom, da se bo usmrtil poleg svoje ljubezni. Tik preden želi spiti strup, še zadnjič pogleda Julijo, le-ta pa v istem trenutku odpre oči in skočita si v objem.
»Tako sem te pogrešala, ljubi moj. Mislila sem, da te ne bo,« vsa srečna pravi Julija.
»Jaz pa sem mislil, da si mrtva,« nič manj srečno odgovori Romeo. »Pridi, pojdiva iz te grobnice,« reče Romeo in z Julijo v naročju zapusti grobnico.
Ko pa prideta iz grobnice, ju pričaka šok. Pred grobnico stojita obe družini Capuleti in Montegi pripravljeni na boj.
»Stojte!« soglasno zakličeta Romeo in Julija. Vsi se obrnejo proti njima, stari Capulet pa v šoku : »Julija, ljubica, ti si živa in kaj delaš s tem Montegom?«
»On je moj mož, skupaj sva se na skrivaj poročila, še preden sem izvedela za Parisa,« odgovori Julija in se še tesneje oklene Romea okoli vratu.
Takrat pa obe družini spustita svoje orožje in naprej stopi stari Monteg ter nagovori Romea :»Poglej, Romeo, če se res ljubita, potem vama ne morem preprečiti, da bi bila skupaj.«
»Strinjam se,« se pogovoru pridruži še stari Capulet in nato so vsi vriskali od veselja za Romea in Julijo.

V naslednjih dneh sta Romeo in Julija že živela skupaj. Po zaslugi obeh družin Romeo ni bil več izgnan in organizirali so poročno pojedino, na katero je bil povabljen tudi brat Lorenzo.

Capuleti in Montegi. Dve najimenitnejši družini v Veroni, ki sta sprti že več generacij. Montegi ne morejo videti Capuletov in Capuleti ne Montegov brez spora.

Nekega dne so Capuletovi priredili ples v maskah. Seveda se noben Monteg ni smel udeležiti plesa, ampak prebrisan član družine Monteg po imenu Romeo, se je udeležil plesa. Ta večer je bil prelomnica v njegovem življenju. Z namenom, da bi očaral takrat njegovo najlepše dekle na svetu, je srečal še lepšo. V trenutku se je zaljubil vanjo. Zelo je bil razočaran, ko je ugotovil, da je to dekle po imenu Julija iz družine Capuletov. Ponoči je prišel na vrt sovražnika pod Julijin balkon. Tam si izpovesta svojo ljubezen in se v kratkem času tudi poročita. Čez nekaj dni se Romeo zaplete v spor z Julijinim bratrancem Tybaltom. Tybalt ubije Romeovega najboljšega prijatelja in nato mu Romeo tudi vrne. Zaradi tega greha je mladi Monteg izgnan iz Verone. To Julijo zelo prizadene. Še bolj pa jo razočara novica o njeni poroki z bogatim Parisom. Po nasvet je odhitela k menihu Lorenzu, ki ji da uspavalo za 42 ur, da bodo vsi mislili, da je mrtva. Ampak ta novica ni bila namenjena Romeu, vendar jo je prejel. Kupil si je steklenico s strupom in se odpravil v Verono.

Romeo gre v grobnico z namenom, da se usmrti zraven svoje ljubljene. Tik preden želi spiti strup, še zadnjič pogleda Julijo, le-ta pa v tistem trenutki odpre oči in si skočita v objem.  Romeo ni mogel verjeti svojim očem in bil je prepričan, da je že mrtev. Nato mu Julija razloži svoj in Lorenzov načrt in si spet skočita v objem ter se poljubita. Nato prideta Julijina in Romeova družina na pogreb lepe Capuletinje. Ko vidijo Romea zraven žive Julije, niso mogli verjeti svojim očem, zato so začeli kričati, češ da sta duhova. Nato jim je mladi par razložil zgodbo.

Najbolj je bil jezen Capulet, saj se ni strinjal s to zvezo. Na koncu je popustil in spoznal svojo zmoto. Paris se je odselil in si našel novo ženo. Tudi Romeo in Julija sta se poročila, a tokrat ne na skrivaj.

Ko je Kademu vedeževalka povedala, kje je Evropa, je Kadem s svojo vojsko takoj odvihral proti temu mestu, a se je na poti zapletlo. Že sredi poti so nekateri Kademovi vojaki omagali, ker jih je nenavadna sila vlekla dol. Kademu je ostalo le še pet vojakov. Z njimi je brodil po prostranih gozdovih in iskal dogovorjeno mesto. Nato pa se je pred njih postavil velik zmaj z luskami in z ognjeno sapo. Vsi so skočili za drevesa in začeli zbadati zmaja s kopji. Kadem je zmaju zapičil kopje direktno v srce. Zmaj je čez nekaj minut umrl in Kadem je z  vojaki lahko šel dalje. Že ko so videli točko, kjer bi naj videli Evropo, se je pred njimi udrla zemlja in pred njim je nastala razpoka, široka približno en meter. Vsi so preskočili luknjo, razen zadnji vojak je padel v razpoko. Zdaj so mu ostali le še štirje vojaki. Skupaj z njimi je prišel do dogovorjene točke in tam srečali Evropo.

Bila sta srečna. Sklenila sta, da bosta na mestu, kjer sta, ustanovila mesto Tebe.

Živel je deček, ki je sobival z mamo v stari koči. Ime mu je bilo Marko. Mama je vsak dan hodila delati na njivo k bogatem kmetu. Marko se je doma igral.

Nekega dne, ko je izdeloval leseno piščal, mu je naenkrat skočila iz rok in odskakljala v gozd. Marko je bil radoveden fant in je kljub temu da mu je mama prepovedala iti v gozd, stekel za piščalko. Piščal ga je popeljala do jase. Na sredini te jase je stala ogromna bukev. Piščalka je obležala, a Marko se ni zmenil zanjo. Odšel je na bukev in neverjetno. V bukvi je bil skalnat vhod. Šel je čezenj. Na drugi strani vhoda je bila globoka jama. Spustil se je na dno jame. Tam je naletel na pet lepih deklet z zlatimi lasmi, rezale so si jih in iz njih pletle veliko kroglo. Marko se je skril. Kmalu so nehale delati. V sobo je prišla majhna vila z drobnimi krili. »Dovolj bo,« je rekla.
»Treba bo najti samo še dečka, ki nam bi to kroglo odnesel na nebo.« Ni vedel, zakaj gre, zato je stopil iz skritega kotička. »Jaz lahko to opravim,« je rekel. Vile so ga pogledale. Imele so prosena krila, ki so se jim v svetlobi krogle svetlikale kot zlato.
»Dobro,« so rekle. »Kako se pišeš? Po prerokbi moramo to kroglo poimenovati po rešitelju trpljenja Sonje.« Namesto odgovora jih je Marko povprašal po Sonji. Sonja je bila dekle, ki so jo bogovi kaznovali, ker je ubila vilo. Od takrat je na svetu sama tema.
»Vile delamo iz svojih las kroglo, ki jo mora neki deček odnesti na nebo. Takrat bo vila oživela, bogovi pa bodo Sonjo izpustili.« Marko je osupel gledal vilo. Tedaj se je spomnil vprašanja: »Soncet se pišem,« je rekel. »A Sonce? Dobro. Ta krogla bo Sonce. Zdaj pa jo odnesi k bogu te krogle, Sonce po imenu, da jo bo ta namestil na nebo.«
Tedaj se je iz jame narisala prelepa mavrica in Marko Soncet je po mavrici odnesel Sonce do boga Sonca. Marko se je tedaj vrnil na Zemljo. Bila je popolnoma prazna, le neka punčka je prikorakala k njemu in ga poljubila na ustnice. Tedaj je spet vse oživelo. Tista punčka, ki je Marku dala poljub, je bila Sonja.

Od takrat je na nebu Sonce, ki nas greje in nam daje svetlobo. Marko in Sonja sta se poročila in ustvarila svoje kraljestvo.

Pozdravljeni. Danes vam bom povedal nekaj o enem izmed mojih detektivskih primerov.

To se je zgodilo že nekaj časa nazaj. En teden po tem, ko so zaprli storilca bančnega ropa in treh umorov, je s pomočjo njegove tolpe pobegnil iz zapora. Takrat so ubili pet policistov, sedem pa jih je bilo huje poškodovanih. Takrat sem vstopil jaz. Najprej sem preveril posnetke varnostnih kamer. Izvedel sem registrsko številko avta. Pripeljala me je do kombija, ki pa ni ustrezal avtu s posnetka. Čas je bil, da zaslišim lastnika. Poiskal sem lastnika in ga zaslišal. Vprašal sem ga: »Kje je registrska tablica vašega kombija?« Odgovoril je: » Ne vem, pred enim tednom sem popravljal kombi in dal registrsko tablico na mizo z orodjem, nato pa je izginila.« Vedel sem, da laže, saj sem se peljal pred tednom tod mimo in ni bilo kombija, opazil pa sem takšen avto, kot je bil na posnetku. Še enkrat sem ga zaslišal in mu povedal svoje mnenje. Seznanil sem ga s tem in preiskal kombi. V njem sem našel  krvav povoj in pištolo. Na pištoli sem našel prstni odtis, kri pa sem uporabil za DNK. Lastnik kombija je na zaslišanju priznal, da je eden izmed članov tolpe, vendar ni izdal drugih. Poslali so me na hišno preiskavo. Za hišo je bila majhna shramba. Preiskal sem jo in našel stopnice, ki so vodile navzdol. Spodaj sem zaslišal zvoke. Bil je čas za okrepitev. Okrepitve so prispele in odšli smo navzdol po stopnicah. Tam smo tolpo presenetili. Dobili smo jih in zasegli droge, ki smo jih našli tam.

Tolpa je dobila dosmrtno kazen zaradi drog, napada na policiste in umorov.

Vsak večer smo se zbrali za mizo in si pripovedovali bajke. Najbolj mi je bila všeč zgodba o Zagrebu.

Živela sta dva brata Gaber in David, ki sta bila zelo povezana. Ko sta oba odrasla, se je v vas naselila lepa deklica z njeno mamo. Mama je izgledala zelo pretkana in pametna, saj je ta dva brata napeljala tako daleč, da je prišlo do vojne za lepo deklico Zalo. David, ki je imel večjo  vojsko in oblast, je sprva premagal Gabra in njegovo vojsko.

Gabra ni bilo 7 mesecev in 7 dni. Med tem časom je Gaber spoznaval bogove in jih častil. Ker jim je daroval 7 svojih mož, mu je boginja modrosti Atena darovala veliko pameti in spretnosti. Nato se je s 5 vojaki vrnil v domovino. Tam sta ga pričakala David in njegova žena Zala, ki ni bila najbolj srečna z Davidom. Vendar David ni vedel, da je to Gaber, saj je bil preoblečen v berača. Seveda ga je David sprejel v svoj dvorec. Tam je prespal 10 dni. A zadnji dan se ni mogel več zadrževati in gledati, kako Zala trpi,  ne zaradi Davida, temveč zaradi njene mame. V sanjah mu je Atena  povedala, kaj mora narediti. Žrtvovati se mora za Davida in Zalo, ju ubiti, saj je Atena obljubila mir v nebesih. Res se je žrtvoval in ubil Davida ter Zalo.

Nato je Zalina mama začarala Gabra v žabo, ki je živela večno samotno življenje.

Ker se je Gaber žrtvoval za Zalo, sta se imeni združili in nastalo je mesto Zagreb.

Nekega dne se je nek človek hotel zabavati, a se ni mogel, saj ni bilo nobenega drugega človeka za družbo. V svoji majhni hišici je molil in prosil bogove, da mu naj dajo človeka za družbo. Bogovi so uslišali njegovo željo in mu dali lepo deklico za družbo, on se je takoj zaljubil vanjo in tako se je z njima začela civilizacija.

Sprva so bili ljudje pravični drug do drugega, bogataši so pomagali revežem, molili so, žrtvovali živali, a sčasoma so začeli razmišljati, zakaj  sploh molijo, žrtvujejo hrano in takšne stvari. Nato sta se začela mož in žena spraševati, zakaj so vsi ljudje postali tako sebični in hudobni drug do drugega.

Nato je napočil kaos, vsi so začeli ropati, krasti, ubijati drug drugega. A to je čez nekaj časa prišlo na ušesa Zevsu, kralju vseh bogov. Zevs je postal besen, šel je v svet smrtnikov in tam rekel ljudem, da mu morajo žrtvovati 3 bike, 5 krav in 8 pujsov. Ljudje, ki so bili zviti in prebrisani, so kosti, kože, rogove in organe dali na en kup, meso in dobre stvari pa na drug kup. Oboje so pokrili s kožami. Ker so vedeli, da bo Zevs izbral tistega, ki bo lepše izgledal in dišal, so na kup s kostmi in rogovi dali še nekaj kosov mesa. Nato so dejali, da si naj Zevs izbere kup, ki ga želi imeti. Izbral je seveda tistega s kostmi in rogovi. Zevsa je takoj poplavila jeza, takoj je šel nazaj v njegovo kraljestvo in se z bogovi posvetoval, kaj jim naj dajo za kazen. Odločili so se, da bo šel Zevs k njim in nastopila bo gromozanska nevihta. Vse se je začelo tresti. Tisti, ki jih ni zadela strela, so umrli v poplavah. Le dva, ki sta se še borila za življenje, sta preživela. Tudi onadva sta prosila bogove in Zevsa, da  jima dajo priložnost.

Od takrat naprej so bili ljudje kot včasih prijazni, dobrosrčni in tako naprej.

Živijo, sem David, najboljši za karirasto čepico. Imam veliko vilo, saj sem že rešil 31459883 primerov. Mogoče bom dobil nov primer in lahko bom preizkusil nov »golf trojko«, saj sem na prejšnji misiji bil skoraj razkrit. No, kaj je še novega?  Aha, imam še novo tajno uro (se oglasi telefon), čakaj telefon, to : »Golf trojka, že prihajam.«
O, sem tudi pameten, potuhnjen in vedno s planom B v roki.

Zdaj sem v Hollywoodu pred slavno cerkvijo polno skrivnosti in razkriti moram ugrabitev režiserja Pabla Diabla Laköša. Na srečo imam pomočnico Alberto, ki  vedno vse gleda z daljnogledom, kar se da videti od tam. V cerkvi je bilo veliko ljudi: Tinej, Leon, škof, ministranti, katehet in trije tipi iz studia. Oh, in še tisti klovn, ta se mi zdi sumljiv. Prvo sem pogledal na kamere in na kameri T1T5 je obraz tatov. Ko sem prišel, je čistilka že vse počistila. Vse sem pogledal, a nič od ničesar, zato sem se odločil, da bom hodil za čistilko. Hodil sem in hodil, vendar ni bilo  ničesar otipljivegas. Potem je naenkrat  čistilko pobral nek hiter avto, odpeljal se je do Laköševe hiše. Potem sem še raziskoval in našel nogometaša Tineja. Vse sem posnel, vzel Tineja s seboj in odšel na policijo.

No snovi mojih dokazov so Laköša vklenili, odpeljali v zapor za 37 let.  Zaprli so tudi čistilko, ki je povedala: »Laköš je v prejšnjih letih ugrabil  še 7 ljudi.«

Tako sem rešil še en primer. Se vidimo naslednjič.

detektiv David

Pred tremi meseci so nas vpoklicali v vojsko. Ko sem prejel pismo, sem se presenečen začel odpravljati na odhod. Skupaj z 19 fanti iz našega kraja smo se čez en teden peš odpravili do Maribora, kjer smo se vkrcali na prenatrpan vlak, ki nas je odpeljal do Dunaja. Tam smo prestopili na drug vlak do Müncha, naprej pa do Frankfurta. Po 36 urah vožnje so nas odložili v Bruslju, od tam pa smo šli peš in se s konji odpravili do reke, kjer so nas razvrstili po polkih. Nadrejeni so nam povedali, da se borimo proti Francozom.

Naslednji dan so me poslali na fronto. Oborožen sem bil z bajonetom, granato in s škarjami za rezanje žice. Tukaj sem šele dva meseca, ampak sem že okusil grozote fronte. Granate vseh velikosti so padale na nas. Poškropila nas je kri mrtvih, bil je pravi pekel. Danes smo začeli obstreljevati nasprotnikove položaje, saj se bomo jutri poskusili prebiti čez nikogaršnjo zemljo. Nestrpno smo s preživelimi pajdaši čakali naslednji dan. Ko smo se zjutraj zbudili, smo začeli s pripravami. Kmalu nas je nadrejeni poklical in nam ukazal napad.

Takoj, ko sem se dvignil iz jarka, sem bil zadet. Spomnim se samo žgoče krogle, ki je švignila skozi moje telo. Padel sem. Zvalil sem se po tleh in nemo obležal. Čutil sem, kako sem krvavel, kri je padala na tla in tvorila lužo. Spomnim se glasnega grmenja topov, krike padlih vojakov in močne roke, ki me je potegnila nazaj v jarek. Spomnim se, da so me bolničarji povili in natovorili na voz z ostalimi ranjenimi. Odpeljali so me v bolnico. Nisem znal jezika, zato sem le stežka razumel, kaj mi je zdravnik govoril. Kmalu je v bolnico prišel tudi moj prijatelj, ki mi je povedal, da me bo odpeljal domov. Čez tri dni sva se odpravila proti domu. Komaj me je spravil na prenatrpan vlak. Vožnja je bila zelo mučna, saj sem le stežka prenašal bolečino v nogi. Ustavila sva voz iz Maribora, voznik je bil tako prijazen, da naju je odpeljal do doma.

Ko so me doma zagledali, je mati jokala. Jokala je tudi sestra in celo oče je bil na robu solz.

Vem, da sem imel srečo, da sem bil na fronti le 2 meseca in pol, vendar se take grozote ne smejo več ponoviti.

Zunaj je že trda tema. Pogledam na uro. Je že štiri? Hitro skočim iz postelje. Stečem mimo ogledala. Ves sem umazan še od včeraj. Preveč sem bil izmučen, da bi umil trudne roke. Nase vržem stara raztrgana oblačila. Odhitim do sosednje sobe in zbudim preostale člane. Skuštranih las se dekleta in fantje skupaj z mano odpravijo do koče sredi travnika.

Ura kaže petnajst minut čez štiri. Vsi naenkrat stopimo skozi vrata te neusmiljene stavbe. Zagledam peč. Ista je kot včeraj. Ozrem se po delavnici, nato sedem. Ostali mi sledijo. Poprimemo za kladiva, žena pa prižge peči. Nato tudi ona sede in začnemo kovati žeblje. V delavnici je vedno bolj vroče in megla postaja vedno gostejša. Komaj še gledam. Zaslišim jok. Pogledam desno in vidim hčer, ki še komaj drži kladivo. Roke ima polne krvavih žuljev. Ne morem gledati, kako trpi, zato jo pošljem na zrak in celo naslednjo uro delam za dva. Končno se mali kazalec prestavi na enico. Spustim kladivo. Železo udari ob tla in vsi se ozrejo proti meni. Vstanem se in odidem na zrak. Vsi ljudje po svetu v tem trenutku uživajo za pogrnjenimi mizami in čakajo na dobrote, ki jih je pripravila mama. Lačen sem, a ne morem jesti. Želim si umreti. Sesedem se in se s hrbtom naslonim na ograjo. Pogledam naravnost in pred mano je polje posejano z žeblji. Ali se mi meša? Zatisnem si oči in upam, da bo, ko jih odprem, spet vse normalno. Odmaknem roke in se razgledam po polju. Vsepovsod žeblji. Žareči žeblji so povsod, kamor pogledam. Ne prenesem več tega. Uležem se na hrbet in truden zaspim. Zbudi me žena, ki me najde na tleh ob vratih. Pravi, da je ura že tri in da moram nazaj na delo. Sedem in nato vstanem. Ko stopim skozi vrata, spet zagledam te izmučene obraze. Na jok mi gre. Spet poprimem za kladivo. Izdelam tri žeblje in pot mi  že curlja po čelu. Komaj čakam na večer. V sobi je najmanj 36 stopinj in komaj še diham. Komaj še premikam roke. Žulji me žgejo. Končno še zadnjič udarim s kladivom.

Z družino se že napol mrtvi odpravimo domov. Nimam moči, da bi umil svoj umazan obraz in opral kri z dlani. Preden stopim čez prag hiše, se ozrem v nebo. Povsod žareče zvezde. Gledam v zrak celo minuto in vse bolj se mi dozdeva, da vidim žeblje. In res. Kakor nočna mora. Ne morem več gledati. Odpravim se v hišo in zaspim …

Žvenketanje železa in udarci kladiv. To je edini zvok, ki ga pomni moje uho. Minile so ure, a zdi se, kot da bi tukaj že dneve koval žeblje in segreval železo eno za drugim.

Jaz in moja družina vsi delamo v tej baraki. Cele dneve smo zaprti v tem žgočem in temačnem prostoru, kamor že leta ni prodrl sončni žarek. Tukaj smrdi po zatohlem, vendar ne smemo odpreti vrat, da ne bi uhajala toplota. Hudo mi je, še posebej, ko gledam svojega sina, ki je moral iti delat takoj, ko je lahko držal kladivo. Zdaj pa tam stoji in kuje žeblje  že dolga tri leta. Potihoma pa sanja o drugačnem svetu, o svetu brez žebljev, kjer mu ne bi bilo treba opravljati tega mučnega dela. Saj ga razumem. Sam že petindvajset let kujem te preklete žeblje in jih bom koval, dokler me smrt ne vzame. Delava od sončnega vzhoda pa vse do zahoda in še malo čez. Imava samo kratek odmor, da greva domov na kosilo, ki ga žena  pripravi za tistih nekaj krajcarjev, ki jih dobiva na dan. Zvečer se vračava domov tako izmučena, da le leževa za tistih nekaj ur in potlej pojdeva nazaj na delo. Zaradi tega vidim te preklete žeblje vsepovsod, še ponoči, ko truden ležem in zaprem oči, me v sanjah  preganjajo žeblji, da se zbudim ves prepoten. Tudi njega se je že prijelo. Včasih ga slišim kričati v spanju, ampak tako pač je. Obsojena sva na to delo zaradi katerega  ne dobiva niti dovolj, da bi nahranila družino.

Ta vročina me duši, moje roke so trudne in hrbet ves prepoten. Ura kaže pol osmih. Končno je to delo za danes končano in lahko greva domov. Ampak kaj ko dela še zdaleč ni konec in se morava jutri spet vrniti, da lahko preživiva najino družino.

Krivica. Mnogi smo jo že občutili na svoji koži. Nekateri prej, drugi kasneje. Pri krivici sta vedno dve strani, tisti, ki je krivico zagrešil, in tisti, ki ga je krivica prizadela. Kljub temu da sem velikokrat bil na strani prizadetega, sem veliko krivic prizadejal tudi sam.

Bila je pomlad, toplo sonce je sijalo na pročelja hiš in z njihovih streh topilo sneg. Gledal sem skozi okno razreda. Čakal sem, da pride pred šolo mati. Na vsake toliko časa sem zaslišal rezek in zveneč glas učitelja, ki nas je poučeval. Nisem ga poslušal. Enostavno sem bil tako zatopljen v svoje razmišljanje, da nisem čutil in slišal ničesar. Razmišljal sem o materi. O njenem vedno nasmejanem obrazu, o njenih iskrivih očeh, o njeni majhni, drobni postavi. Zvonilo je. Počasi sem pospravil stvari in odhitel pred šolo. Pred šolo je stala mati. Vsa mila, nedolžna me je čakala pred glavnim vhodom. Ko sem jo videl, so moji koraki postali lahki, počutil sem se, kot da bi lahko letel, počutil sem se, kot da bi lahko preskočil vse stopnice in prišel do nje. A tu je bila kruta resnica. Mati je bila oblečena beraško, na rami je imela culo, na glavi pa pisano ruto. Od zadaj sem zaslišal smeh starejših dijakov, ki so se smejali moji materi. Koraki so postali težki, temni oblaki so zastrli pogled na sonce, v tistem trenutku sem naredil stvar, ki je nikoli nisem pričakoval od sebe.  Potuhnil sem se, skril med množico in odhitel v svoje stanovanje. Zdelo se mi je, kot da bi imel noge iz svinca. Pekla me je vest in to s peklenskim ognjem. Hodil sem po mračnih stopnicah bloka in prišel do svojega stanovanja. Odprl sem okno in s pogledom poiskal mater. Še vedno je stala pred šolo, iz njenega obraza je izginil nasmešek, iskrice v njenih očeh so ugasnile. Tedaj me je še bolj zapekla vest, premagal sem se in skozi okno zavpil: „Mati.” Ozrla se je in s kratkimi  odrezavimi koraki začela hoditi proti bloku. Stekel sem po stopnicah bloka, preskakoval sem kar tri stopnice naenkrat, kajti počutil sem se, da je moje srce čisto. V veži me je že čakala mati. Z njenim prihodom je spet zasijalo sonce, temni oblaki so se  porazgubili, zapihal je rahel prijeten veter, ki je nosil vonj po pomladi. Objel sem jo, bil sem tako srečen. Moja mati je iz mojega rodnega klanca pripešačila sem v Ljubljano. Iz revščine je prišla med velike bele hiše, prišla je med bogate ljudi samo zato, da bi me videla. V culi je nosila domač, sveže pečen hlebec kruha, ki je dišal po domu. Dala mi ga je v roke rekoč: »Izvoli, tale je zate.« Vzel sem hlebec kruha in mater še enkrat močno objel. Povečerjala sva, mati pa se je že zgodaj peš odpravila nazaj proti klancu. Stal sem pred blokom in gledal, kako je počasi izginjala za velikimi hišami.

Z njenim odhodom se je vrnil tudi občutek krivde. Krivico je namreč moč odpustiti, ampak nemogoče pozabiti.

Ujet sem v železo. Svet sestavljen iz samega železa, kjer prevladuje delavska noč.  Ne poznam več sončnega dotika. Kar me spominja nanj, je le žareč ogenj, ki tali kovino.

Vidim otroke, ki jim je bilo življenje dano za žeblje. Slišim le njihov jok in trud. Iz oči ne tečejo več otroške bridke solze, temveč trdi žeblji, ki jih režejo po licu. Želijo si otroštva in svobode. Vidi se v železnih očeh. Čutim trdo kožo žena, ki namesto otrok čuvajo žeblje. Sami žeblji. Žeblji so naš sestavni del sveta in navsezadnje tudi nas. Kamor pogledam, vidim žeblje. Delavci čakamo na končno uro – uro za malico. Stopim na zrak in zagledam zeleno z rožami obdano trato, sončno nebo in žareče sonce. Takšne slike nisem navajen. Pobliže pogledam. Nebo se stemni.  Sivi oblaki prekrijejo žareče sonce. Namesto pisanih cvetlic vidim žeblje. Žeblje izpod naših rok. Vrnem se nazaj na delo. V očeh imam žarečo se kovino, ki potuje od začetka do konca. Začnem znova. Žebelj za žebelj.  Do večera isti ritem, ista melodija koščkov kovine, ki igrajo. Mi smo le delavci in delavci bomo do konca naših železnih življenj.

Konec dela. Le za današnji dan. Zvečer se odpravim proti domu. Proti svoji majhni hišici, kjer rastejo žeblji. Odprem majhna, rjava vrata in stopim v majhen prostor. Uležem se na  trdo posteljo. Zaprem oči in odplavam v neresničen svet. Vse do jutra, ko še sonce spi. Odpravim se v svet težkih železnih žebljev.

Dom. Kaj sploh pomeni beseda dom? Po definiciji bi naj dom bil kraj prebivališča, hiša ali stanovanje, ampak je veliko več od tega, dom je tam, kjer si z domačini, kjer se počutiš varnega, kjer si ljubljen.

Naj vam razložim besedo in njen pomen v tej zgodbi. Nekoč je živel en fant. Z družino so se prebijali skozi vedno težje čase. Nekega dne se je odločil, da gre poskusit srečo v Ameriko. Poslovil se je od očeta, treh bratov in s solzami v očeh tudi od matere. Poslovil se je od bele hiše, ki je bila na dan odhoda obsijana z močnim soncem, poslovil se je od živali in se odpravil proti železniški postaji. Tam se je vkrcal na črni vlak, ki je ob odhodu iz dimnika spuščal temno paro. Opazoval je lepo slovensko pokrajino in obujal spomine na dom. Vlak se je peljal hitreje in hitreje, zato je lahko videl le še obrise stavb v daljavi. Ob mraku je prišel v pristanišče. Pihala je burja, močno je deževalo. Vkrcal se je na ogromen  temno črn parnik in se odpeljal lepšemu življenju naproti. Med plovbo je parnik preživel veliko neviht in z vsakim valom, ki je treščil v ladjo, je fanta dajalo večje in večje domotožje. Ob prihodu v Ameriko je strašansko deževalo, pihal je veter in vsako minuto je zagrmelo. Odpravil se je proti svoji majhni kolibi ob smetišču. To je bilo vse, kar si je lahko privoščil. Našel si je delo v rudniku, tam je delal noč in dan. V rudnik je hodil že zgodaj zjutraj, takrat, ko je bila še tema, iz rudnika pa pozno zvečer.

V življenju ni imel več svetlobe, temveč samo temo. Kmalu mu je bilo tega dovolj, prodal je kolibo in si kupil vozovnico za parnik ter začel pluti proti domu.

Ob prihodu v pristanišče je po dolgem času izven oblakov videl sonce. Usedel se je na vlak in se odpeljal proti domu. Bližje domu, kot je bil, bolj se mu je izza oblakov prikazovalo sonce. Kmalu je prišel domov. Sonce je sijalo kot še nikoli prej, pihal je rahel, prijeten veter. Na dovozu so ga že pričakali domači, ki so ga bili zelo veseli. Dvignil je glavo in rekel:
,,Slovenija, moj dom.”

Naša pot se začne na začetku z rojstvom. Ko se rodimo, so vsi okoli nas srečni.

Moja pot se je začela 30. 3. 2004 v Postojni. Kot otrok sem bila brez stresa, strahu in skrbi, saj sem bila odvisna od staršev in ostalih oseb, ki so v življenju pomembne. Ko sem bila stara dve leti, smo se preselili v Jurovski Dol. Tu sem začela obiskovati vrtec. Večina otrok se od staršev loči prav v vrtcu. Malo starejši se odpravimo v šolo. Šola je obdobje, ki se ga spominjamo za vse življenje. Tukaj stkemo prva prijateljstva, srečamo se s prvo ljubeznijo in občutimo občutek zadovoljstva. Veliko od nas pa se je že srečalo z dejanji, kot so izdaja, izguba, zahrbtnost in strah.

Po veliko letih obvezne šole se vsak posameznik odloči za novi del poti. Imenuje se srednja šola. Tudi srednja šola bo minila hitro, vendar še hitreje, saj čas ne počiva in ne stoji. Po kratkih štirih ali treh letih šole, ki bodo za nami, bodo minila zelo hitro, nato lahko gremo študirat ali se zaposlimo. Po zaključku srednje šole se začne novi del poti. Vzela bom obdobje študija, saj po končani srednji šoli tudi sama želim študirati. Ko sem se pogovarjala z vrstniki, sem videla, da menijo, da je študij potrata časa in živcev, vendar sama nisem takega mnenja. Ob začetku tega obdobja postanemo polnoletne osebe, kar pomeni, da smo odgovorni zase.

Po nekaj letih študija si lahko iščemo poklic, ki ga opravljamo celo življenje. Veliko ljudi ni zadovoljno s poklicem ali plačo, zato me skrbi, da tudi jaz ne bom.

Po nekaj letih, ko smo starejši, začnemo razmišljati o družini in zakonu. Ampak ne vsi. Nekateri se poročijo in imajo otroke ter so obdani z ljubeznijo in to je spet novi del poti. Vsakdo sanja o družini že od malih nog, saj smo se igrali s plastičnimi dojenčki in si predstavljali, da smo odrasli.

Nato leta minevajo vse hitreje, čeprav sami tega ne bi želeli. Težko je govoriti o starih letih, čeprav se sami zavedamo, da nam zmanjkuje energije, slabše vidimo in slišimo. Zavedamo se, da smo vse bliže koncu naše poti. Staramo se, ko si zjutraj češemo redke sive lase. Staramo se vsako leto, mesec, teden, dan, uro, minuto in sekundo vedno bolj. Vse od začetka. Dokler ne nastopi konec. To je tako imenovan konec poti, ki doleti vse nas. Konec imenovan smrt.

Domovina. Prostor naših otroških dni, ki so in bodo zapisani v spominu. Takrat, ko smo se igrali v peskovniku in opazovali zelena hribovja ter kristalno modro nebo. Občutili smo lepoto, ki nam jo lahko da le domovina. Dom ni le hiša ali stanovanje, v katerem živimo. Ampak dom je tam, kjer se počutimo varno in smo ljubljeni. Enako je z domovino.

Skozi leta jo vse bolj ljubimo. Vendar sanjamo o tujem in boljšem. Hrepenimo po novih izkušnjah. Pogledamo spet v bleščeče modro obsijano nebo. Svet še nikoli prej ni bil lepši. Kljub vsej lepoti sanjamo o tujini. Usedemo se na vlak in se odpravimo novim ciljem naproti. V trenutku nam je žal. Najraje bi zbežali iz kupeja. Ampak premaga nas tipična človeška trma. Upremo se usnjenega sedeža in opazimo nenavadne stvari. Sedeži so kristalno modri tako kot nebo in stene so sveže zelene kot trava ob jutranji rosi. Ozremo se skozi okno. Namesto zanimivih živih barv, opazimo zaspano mesto in sivo nebo. Žal nam je. Tako zelo nam je žal, da smo zapustili svojo s soncem obsijano domovino, prostor lepih razigranih otroških dni.

V mestu je človeška duša siva in črna tako kot zrak poln utrujenega pepela. Odpravimo se nazaj na železniško postajo. Kupimo karto in se odpravimo nazaj naproti ljubljeni domovini.

Vrnemo se in dotakne se nas topel žarek od Sonca poslan. Sreča in ljubezen. Povsod je lepo, a doma je najlepše.