Dragi devetošolci

Pa je še prehitro prišlo, kajne?  Slovo namreč. Danes stojim tukaj pred vami še zadnjič kot vaša razredničarka. Gledam vas, moji dragi,  veliki otroci, kako pravkar zaključujete pomemben del svojega odraščanja − svoja osnovnošolska leta.

Še včeraj z rumeni ruticami, danes na pragu srednješolskih let! Spomnim se vaših zvedavih, pri nekaterih nagajivih, pri nekaterih malce prestrašenih pogledov, ko smo prvič sedli skupaj pred štirimi leti. Ves čas ste bili malce poseben razred, kajne? Prav nič nam ni bilo dolgčas tale štiri kratka leta. Živahni, nagajivi, včasih neposlušni, babice bi rekle »namazani z vsemi žavbami«, vedno pa krasni otroci.

In zares prav nič najhujši razred na šoli, čeprav ste menda to poslušali od prvega razreda naprej. Imeli ste smolo ali pa morda srečo, da ste zamenjali toliko učiteljev. Od vseh ste se nekaj naučili, od vsakega ste dobili del popotnice za življenje. Prav vsak od njih – tako kot vsak od vas − je prispeval svoje zapise v skupno zgodbo vaše devetletke. Vsakdo po svojih najboljših močeh, vsak  s svojo enkratnostjo in neponovljivostjo.

In kaj bomo vanjo zapisali danes, ko smo obrnili njen zadnji list? S kakšnimi mislimi naj vas pospremim na nove poti?
Bodite dobri, pogumni in srečni. Premagujte težave, ki vas bodo spremljale na vaši življenjski poti, z dvignjeno glavo. Predvsem pa bodite pošteni in srčni. Ne izberite poklica, ki si ga za vas želijo prijatelji, učitelji, starši, temveč tistega, ki si ga želite Vi. Izbirajte knjige, glasbo, filme in prijatelje, ki hranijo Vašega duha. Vedite, da ne morete nadzorovati vsega, kar se zgodi vašemu svetu, lahko pa nadzorujete Vaše izbire, Vaše odzive in predvsem Vaše poti.

Ko boste nekoč potrebovali kakšen pomemben, življenjski navdih, se spomnite na pesmi Toneta Pavčka. Ob slovesu vam za popotnico poklanjam njegovo čudovito pesem z naslovom Darovi.

Kakšne rože cveto po polju!
Rdeče in modre in zlate.
In vse čakajo noč in dan 
samo nate.

Kakšne ribe plavajo v morju,
take pa take in tudi – take.
In vse čakajo noč in dan
na vas, svoje junake.

Kakšne knjige žive po policah,
polne zvezd in mavrice čiste.
In vse čakajo noč in dan,
da jim obrneš liste.

Roža in riba in knjiga
so kakor pesem, ki poje:
pridi, iztegni dlan,
vse to je tvoje!

Dragi moji junaki! Na dosegu vaših dlani leži vse, celo vaše življenje in čaka, da ga užijete do vonja zadnje cvetice in zadnje knjige. A če želite resnično zaznati, kako rože dišijo in kako vas knjige modrijo, naj vam izdam še zadnjo čarovnijo. Skrivnost, ki lahko vsakogar popelje do izjemnega življenja, je lisica zaupala znamenitemu Malemu princu. In rekla je tako: » Čuj, mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.«

Rada vas imam …

Razredničarka: Barbara Waldhütter

Šolarska

Od 8 in 20 do 5 čez pol ena
so ure predolge,
so odmori prekratki,
ta stavba podobna je nočni mori.

Od 8 in 20 do 5 čez pol ena
šola naloge, ocene nam daje.
Od 8 in 20 do 5 čez pol ena.

Do treh, do treh
že pišemo že spet.
Žareče so črke, številke v očeh.
Poglej na mizo nanjo smo jih pisali.

Od 8 in 20 do 5 čez pol ena.
Od pet do enih do pet čez pol 3.

Pa vendar sem pred tablo stal.
O, kakor da ne bi nič znal.
O, kakor da cele dneve bi na kavču ležal.

Od 8 in 20 do 5 čez pol ena.

Šolska

Od sedmih do dveh,
od sedmih do dveh
smo vsi čisto na tleh.

Črke in številke na tabli sedijo,
čakajo, da nam v glavo odhitijo.
Učenci pa se borimo,
da nam v glavo ne stopijo.

Od sedmih do dveh
v nas stroge oči strmijo,
naše noge ves čas drhtijo.

Nam pa se srce smeji,
saj dom nam že diši.

Od sedmih do dveh,
od sedmih do dveh
smo vsi čisto na tleh.

Generacija 2010−2019

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu …

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.  
(Tone Pavček)

V razredu imamo 21 »genialcev«. Avanturistični Aljaž, Edinstven Elvis, Energična Eva, Iznajdljivi Izidor, Jezikavi Jure, Mirni Martin, Marljiva Martina, Muhasta Maruša, Mini Metka, Nezainteresiran Nik, Nemogoča Nika, Nevarni Nino, Nasmejana Nuša, Raztresen Rene, Razburjeni Rok, Talentiran Tilen, Telekomunikativen Timotej, Trmoglava Tjaša, Visoki Vojko in Zmedena Zoja. Eden bolj pameten od drugega. Iz svetle strani je to nov začetek, saj bomo svoje neizmerno znanje ponesli po širnem svetu.

Ko smo se prvič srečali, se še nismo poznali. No, vsaj večina. Na naši skupni poti pa smo stkali prijateljstva, pridobili sovražnike, zaveznike,  sklenili premirja in postali skoraj nerazdružljivi.

Srečali smo se, da se enkrat razidemo, a nismo se srečali, da se enkrat pozabimo.