Pozdravljeni! Sem detektivka Neža. Danes bom raziskovala moj prvi umor. Ker sem začetnica, mi bo pri tem pomagal star, a moder detektiv Janez Reznik.

Umor se je zgodil na Zeleni ulici 111 b, pripetil se je zakoncema Benverito. Žena je umrla, mož pa ima hude poškodbe in leži v bolnišnici.

Z Janezom sva se odločila, da bova vstopila v hišo. Na tleh sta bili dve veliki luži krvi, na mizi pa letalski karti za Maldive in veliko denarja. Posumila sva, da je morilec želel karti, seveda pa mu ni uspelo, saj so prišli policisti. Toda, kdo jih je želel, kdo je morilec? Z Janezom sva se odločila, da greva povprašat sosede. Najprej k levemu, nato k desnemu in na koncu k sosedu v nasprotni hiši. Pri prvi hiši ni bilo avtomobila in tudi hiša ni bila v najboljšem stanju. Vseeno sva odšla vanjo poiskat kaj dokazov, toda našla nisva ničesar in nikogar. Tako sva nadaljevala naprej. Pri naslednji hiši sva opazila, da je čisto nasprotje prejšnje. Bila je večja, lepša in pred njo sta stala dva draga avta. Potrkala sva na vrata in odprla nama je majhna deklica.
»Mami, oči, policija je pred vrati!« se je zadrla in stekla proč.
Kmalu so na vrata prišli njeni starši. Ti so bili nejevoljni in niso naju hoteli spustiti v hišo. Odšla sva še k zadnji hiši in odprla nama je prijazna, starejša gospa. Povabila naju je na čaj in piškote. Vprašala sem jo: »Gospa, kaj ste delali v času umora?«
Odgovorila nama je: »Sedela sem na kavču in gledala televizijo, ko sem zaslišala krike. Pogledala sem skozi okno in zagledala družino Toplak, ki so pritekli iz svoje hiše in  se odpeljali.«
Tako, to je moj drugi osumljenec. Z Janezom sva se odpravila v hišo, da bi našla še kaj dokazov. In res, ugotovila sva, da so zakonca Benverito ustrelili, saj je na tleh ležal naboj. Našla sva tudi prstne odtise, ki sva jih takoj odnesla v laboratorij.

Čez  teden dni sva z barvo in listi spet prišla na Zeleno ulico. Hodila sva od hiše do hiše, da  bi zbrala vse odtise v ulici. Toda nobeden ni bil pravi. Za vsak slučaj sva preverila še odtis gospoda Benverita.
»Saj to ni res!« so bile prve besede, ki sem jih spravila iz sebe. Sedaj vem, kdo stoji za vsem tem. Ker gospod nima veliko denarja, se je poročil z bogato ženo. Nato jo je ustrelil, saj je bila zavarovana, sebe pa tudi, da ne bi bilo preveč očitno. Takoj smo ga poslali v zapor.

Danes je minilo eno leto od moje misije in dobila sem ogromno nagrad. Res sem ponosna nase. Saj res, ne smemo pozabiti na gospoda Benverita. Sedaj je brez prijateljev in nihče ga ne pride obiskat. Mislim, da si je to zaslužil.

Detektivka Neža vas pozdravlja!