• Rusija je večja kot Pluton.
• 77 % Rusije zaseda Sibirija.
• V Rusiji je 9 milijonov več žensk kot moških.
• V Rusiji se nahaja muzej, ki najema mačke, ki varujejo umetnine pred glodavci.
• V Rusiji je vožnja v umazanem avtomobilu zločin.
• Župan Megiona v zahodni Sibiriji je prepovedal izgovore.
• V Rusiji se nahaja največji McDonalds na svetu in ima 700 sedežev.
• Jezero Karachay je najbolj radioaktivno in onesnaženo mesto na svetu.
• Tretjina vseh Rusov verjame, da se Sonce vrti okoli Zemlje.
• V Rusiji moški ženski nikoli ne podari parnega števila rož, saj to povezujejo s smolo in pogrebi.

こんにちは (koničiva).

Japonska je dežela v vzhodni Aziji, ki se nahaja na štirih večjih otokih. Tam živi 127 milijonov ljudi, glavno mesto je Tokio.  Japonci so več tisoč let staro ljudstvo z močno in specifično kulturo in zgodovino.

Japonska ima precej drugačno kulturo od ljudstev okoli nje. Glavni razlog za to edistvenost je, da se je japonska kultura stoletja razvijala na samotnem otočju, daleč od drugih dežel in kultur. Japonci imajo edinstveno arhitekturo, jezik, religijo, običaje, nekatera družbena pravila in umetnost.  Povedano kratko: “Različni so od nas!”

V japonski kulturi so zelo pomembna pravila obnašanja – predvsem vljudnost in strogi bonton. Japonci se ob pozdravljanju drug drugemu priklonijo. Rokovanje je zelo redko oz. ni tradicionalno. Priklon je lahko majhen (samo z glavo) ali pa globlji (od pasu navzgor), odvisno od situacije in od spoštovanja, ki ga je potrebno izraziti. Pri spoznavanju nekoga novega, ki ni zelo pomembna oseba, je manjši priklon dovolj.

Japonci so zelo redoljubni: potrpežljivo čakajo in se držijo javnega reda, zelo pomembna je čistost. Dodatna pravila, ki ne veljajo zunaj, veljajo za obnašanje znotraj doma. Na primer, pri vstopu v hišo si je nujno treba sezuti čevlje in jih obrniti stran od doma (ne v smeri doma).

Tradicionalna japonska obleka je kimono. V starih časih so jo nosili vsi: ženske, moški in otroci. Danes je kimono sicer še vedno razširjen, a se nosi samo ob posebnih priložnostih. Obstaja več vrst kimona in različne skupine ljudi nosijo različna kimona. Moški kimono je običajno temnejših barv, ženski so običajno svetlejših in živahnih barv, pa tudi poslikani. Danes se mnogi Japonci vsakodnevno oblačijo v zahodna oblačila, tako uradna (obleka in kravata) kot tudi neuradna (kavbojke, majice, itd.).

Japonci imajo visoko razvito kulinariko, prehrambene navade pa vsebujejo natančna pravila. Osnovna japonska hrana je riž (ne kruh, kot pri nas!). Glavni vir beljakovin so ribe in drugi morski sadeži, dosti uživajo tudi različne vrste zelenjave. Morski sadeži se pogosto uživajo surovi a pripravljeni na poseben način. Primera japonskih jedi sta suši in ramen.

Japonci tradicionalno pri jedi uporabljajo palčke, ki jih držijo pri koncu (ne na sredini ali spredaj). Japonci v tradicionalnih restavracijah sedijo na blazinah ob nizkih mizah. Japonci so eni najdalje živečih ljudstev na svetu zaradi zdrave prehrane.

 Glavni religiji Japoncev sta šintoizem in budizem. Šintoizem je ena najstarejših religij na svetu (več tisoč let). Šintoizem je animistična religija: to pomeni, da šintoisti častijo različne elemente in bitja v naravi, ki jim pravijo kamiji: recimo živali, drevesa, kamni, gore, ali reke – ne pa enega boga, kot ga krščanstvo. Kamiji so pa lahko tudi ljudje ali pa zgolj duhovna bitja. Šintoistična sveta mesta so lahko templji (zgradbe), lahko pa so tudi preprosto mesta v naravi: npr. vrt ali gozd. Vhod v šintoistični sveti kraj označuje torii.

Budizem je na Japonsko prispel iz Kitajske. Temelji na nauku Indijca Bude, ki je učil “pot pozornosti” in osvoboditve od trpljenja z meditacijo. Japonci najprej niso sprejeli budizma, postopoma pa je postal enako razširjen kot šintoizem in se je sčasoma s šintoizmom tudi pomešal. Marsikateri Japonec je tako hkrati budist in šintoist! Danes so mnogi Japonci ateisti, ali pa so verni, vendar se ne udeležujejo obredov ali pa se jih udeležujejo zelo redko.

V japonski kulturi so zelo pomembni vrtovi. Izgradnja in urejanje vrtov je vsaj tako pomembna, kot gradnja zgradb in mest. Vrtovi so na Japonskem med najbolj spoštovanimi umetniškimi stvaritvami.

Kultura mange

Manga je tradiconalni japonski način pisanja in risanja zgodb, ki je v današnjem času popularen v obliki stripov. Veliko časa je manga bila znana samo japonskemu ljudstvu, kjer je še danes najbolj priljubljena. V vsakem japonskem kraju najdemo knjigarne z mnogimi policami mange, ki jih Japonci berejo tudi na tramvajih, na poti v službo. Po 2. svetovni vojni pa se je manga razširila in postala znana po celem svetu, malo tudi pri nas.

Manga stripi so vedno črno-beli. Na slikah so močno poudarjene kretnje. Liki imajo pogosto poudarjene oči.

Za mango je značilno posebno zaporedje slik: na vsaki strani gredo slike od desne proti levi, pa navzdol. Celoten strip pa beremo “od zadaj naprej” (tudi od desne proti levi).

Prvotne korenine mange izvirajo iz starodavnih japonskih spisov iz 12. stoletja. Tedaj so izumili način pisanja, risanja in branja mange, ki ga poznamo tudi danes – namreč od desne proti levi. Ta način branja je postal še bolj razširjen od 18. stoletja naprej.

En del japonske umetnosti, iz katere se je tudi razvila manga, je kamišibaj! Kamišibaj je potujoče gledališče, pri katerem oseba ustno pripoveduje zgodbe s pomočjo prenosljivega odra. Na odru pa ni lutk ali igralcev, temveč slike. Kamišibaj in manga sta se v 20. stoletju razvijala tudi vzporedno in vplivala drug na drugega. Drugi vpliv na sodobno mango je imela ameriška kultura stripa, ki je vplivala na japonsko po 2. svetovni vojni.

Zanimivost: Kamišibaj je danes popularen v mnogih državah sveta, tudi v Sloveniji. V zadnjem desetletju se po večjih slovenskih mestih organizirajo festivali kamišibaja, s slovenskimi kamišibajkarjami. Kamišibaj lahko doživimo tudi v Mariborskem lutkovnem gledališču.

Amiši  so pripadniki  menoritske veje švicarskih adaptistov, ki so se v 18. stoletju začeli množično izsljevati v ZDA. Amiši sedaj živijo v Združenih državah Amerike v zvezdnih državah Ohio, Pennsilvanija, Indijana in v kanadskem Ontariju.

Amiši so se v ZDA množično priseljevali od leta 1816 do 1860, takrat je v ZDA prišlo okoli 3000 Amišev. Vendar je prva ladja v Ameriko prišla že leta 1737.

Amišem največje vrednote v življenju predstavljajo: zakon, družina, disciplinirano življenje in otroci. Amiši ne marajo nasilja, se ne vključujejo v vojne in zavračajo vsakršno orožje. V njihovem življenju je zelo pomemben krst. To storijo tako, da se lahko otrok pri 16. letih krsti in izkusi popolno življenje Amišev. Če pa se otrok ne odloči, da bo živel skromno življenje in veroval, starši izgubijo upanje, da bodo živeli skupaj v nebesih. Amiši so zelo veren narod. Vendar jim ni všeč, da so cerkve tako bogato okrašene, zato molijo doma. Amiši imajo poseben jezik. Govorijo pennsylvania deutch, kar pomeni pensilvanska nemščina. Ta jezik se uporablja kot pogovorni jezik. Amiši znajo tudi angleško in visok nemški jezik, vendar ta dva jezika uporabljajo le pri obredih, ko berejo Biblijo.

Amiši nosijo zelo prepoznavna in posebna oblačila. Moški in ženske so po navadi oblečeni enako v črno in preprosto obleko. Te obleke so znamenje njihove enakopravnosti in preprostosti. Obleke imajo lahko samo naramnice ali zadrge. Moški mora obvezno nositi klobuk, temno obleko z naramnicami na hlačah. Ženske ne smejo nositi svetlečih ali oprijetih oblek. Moški in ženske morajo imeti dolge lase.

Glavna dejavnost pri Amiših je kmetijstvo. Kmetije so majhne, velike so le toliko, da se lahko ena družina normalno preživi. Amiši ne kmetujejo za denar, vendar za samooskrbo. Zaradi naraščanja cen zemljišč in širjenja predmestij so primorani delati zunaj njihovih kmetij.

Nedelja je za njih gospodov dan. Takrat je strogo prepovedano trgovati. Smejo opravljati le najnujnejša dela.

Amiši že sprejemajo nekatere novosti kot na primer  sodobno kmetijstvo. Telefon se sme uporabljati le za najnujnejše stvari in ne sme biti v hiši. Če potrebujejo prevoz v oddaljene kraje, lahko najamejo avto, vendar mora biti črne barve.

Državi plačujejo vse razen davka za socialno varnost. Neradi prejemajo pomoči od države kot na primer socialne pomoči. Sprejemajo pa zdravstveno pomoč, vendar poskušajo večino bolezni ozdraviti sami. Amiši po navadi jedo povsem organsko hrano, ki je sveže in lokalno pridelana. Ne smejo piti alkohola ali uživati kakšnih drugih substanc. Nikoli ne uporabljajo cepiv ali podobnih kemikalij. Ker živijo zelo drugačno življenje kot drugi ljudje, so se v njih razvile različne genetske sposobnosti in značilnosti. V okrožju Lancaster je zelo visoka stopnja pritlikavosti. Med pripadniki Amišev v Ohiu je pogosta predvsem hemofilija. Število samomorov je višje pri moških kot pri ženskah ter višje med mlajšo populacijo kot starejšo.

Pri Amiših so družene zelo velike, to pomeni da imajo veliko otrok  in da so tete, strici in ostali po navadi pod isti streho. Poroka je pri Amiših zelo pomemben obred, saj amiši menijo, da se takrat fant spremeni v odraslega moškega. Večina porok se odvija v novembru ali v začetku decembra. Na poroki sodeluje cela skupnost. Nevesta ne nosi svetleče obleke, temveč bel predpasnik. Ločitev pri Amiših je nemogoča. Ne morejo se poročiti z nekom, ki ni Amiš. V družini se vsi zavedajo svojih dolžnosti. Ženske morajo podpirati moža, in opravljati vsa gospodinjska dela. Zakonci se morajo spoštovati. Otroci so za njih božje darilo.

Amiši izobrazbi ne dajejo velikega pomena. Verjamejo v osnovno izobrazbo, dokler ta ne ogroža njihovih temeljnih vrednot. Otroci se tako v šolah, kjer poučujejo mlade in neporočene ženske, učijo o osnovah matematike, angleščine, branja in črkovanja. Nekatere šole učijo tudi nekaj geografije, zgodovine ter sociologije. Otroci obiskujejo šolo do 8. razreda, nato pa pomagajo staršem pri opravilih na njivi ali pri gradnji, deklice pa tudi pri domačih opravilih.

Posebnost Amišev je, da se vozijo s kočijami. Kočije ali vozovi (angleško buggy) so najbolj znano prevozno sredstvo Amišev. Pravila Amišem ne prepovedujejo vožnje z avtomobilom ali avtobusi, prepoveduje le njihovo lastništvo. Zato Amiši kot svoje prevozno sredstvo uporabljajo štirikolesne vagone, vprežene s konjem. Vse kočije so opremljene z baterijsko vodenimi lučmi in smerokazi, vsaka kočija mora imeti tudi trikotnik, ki nakazuje na počasnost vožnje, saj se kočije peljejo le okoli 10 km/h.

Amiši v primerjavi z nami živijo skoraj povsem brez elektrike in se zelo zavzemajo za enakopravnost in da bi okolje ostalo takšno, kot je, prav tako upoštevajo vsa pravila.

Francozi so evropski narod, ki danes večinoma živi v Franciji, ki je obmorska država v zahodni Evropi. Na zahodu in severu meji na Atlantski ocean, na severovzhodu na Belgijo in Luksemburg, na vzhodu na Nemčijo, Švico, Italijo in Monako ter na jugu na Sredozemsko morje, Španijo in Andoro. Njihovo število ocenjujejo na okoli 59 milijonov (ocena za julij 2000).

Govorijo francoščino, na Korziki italijanščino.

Veliko Francozov živi med drugim v ZDA, Kanadi in celo na Irskem. Ker je bila nekoč Francija kolonialna sila, živijo Francozi tudi drugod po svetu, največ v Afriki.

Predvsem se preživljajo z gospodarstvom in turizmom.

KMETIJSTVO

Danes dela v kmetijstvu le 6 odstotkov nacionalne delovne sile. Za pariško kotlino in njeno bližnjo okolico je značilno specializirano kmetijstvo, prevladuje pa pridelovanje žit in sladkorne pese ter mesa. V južni Franciji prevladuje vinogradništvo. Bolj na severu sta vinorodni pokrajini Šampanja, kjer pridelujejo šampanjec.

INDUSTRIJA

Pariz je že od nekdaj veljal za najpomembnejše industrijsko središče Francije. Tukaj so se razvile predelovalna in modna industrija, usnjarska industrija, kozmetična in industrija parfumov. Ključne industrijske panoge v Franciji so telekomunikacije, elektronika ter avtomobilska, vesoljska in vojaška industrija.

TURIZEM

Turistični razvoj Francije se je začel okrog leta 1750 na Azurni obali, kamor so začeli zahajati prvi turisti iz Velike Britanije. Zato je najpomembnejše turistično območje Sredozemlje z navtičnim in mondenim turizmom (Nica). Iz potrebe po vedno novih smučarskih progah so se v zadnjih letih močno okrepili zimski športi.

Podoben razvoj kot Azurna obala je sicer v drugih časih doživela atlantska obala, ki pa se je uspela izogniti gradnji velikih hotelov. Pomembno turistično mesto je tudi Pariz (Eifflov stolp, katedrala Notre Dame).

MODA

Najbrž bi kjerkoli drugje na svetu težko srečali toliko urejenih in lepo oblečenih ljudi kot v Franciji. Tako moški kot ženske veliko pozornosti namenjajo svoji zunanjosti in z velikim zanimanjem sledijo najnovejšim modnim smernicam.

Francoska modna prestolnica je seveda Pariz, kjer domujejo najbolj luksuzne modne in kozmetične hiše, kot so Chanel, Christian Dior, Yves Saint-Laurent, Vuitton, Lancôme, L’Oréal, Clarins …

Obvezen kos, ki ga ima skoraj vsaka Francozinja, je plašč trenčkot. Idealen je za v službo in enostaven za kombiniranje z drugimi oblačili.

Zelo redko boste v Parizu videli žensko z zelo visokimi petami, pogostejša izbira so čevlji z nižjo peto ali celo brez pete. Barviti športni čevlji so priljubljeni in primerna obutev za mlade, zelo redko pa jih za sprehod po mestu, opravkih ali pa v službo obujejo odrasle ženske. Superge so tako namenjene le športnim aktivnostim in ne za druge priložnosti. Francozinje obožujejo nakit in modne dodatke, kljub temu pa pri izbiri dodatkov sledijo pravilu »manj je več«. Francozinje svojo obleko pogosto okrasijo s šalom, uhani ali pa torbico. Najpogosteje se ženske oblačijo v nevtralne barve, ki jih lažje kombinirajo z ostalimi oblačili. Četudi je zunaj zelo vroče, boste na francoskih ulicah le redko videli Francoze v kratkih hlačah. Kratke hlače so namenjene le tistemu času, ki ga preživite na plaži, nikakor pa jih ni zaželeno obleči za sprehod po Parizu, saj lahko doživite nekaj čudnih pogledov. Francozi menijo, da kratke hlače preveč razkrivajo in je zato boljša izbira krilo, obleka ali pa dolge hlače.

Francija je tudi dežela parfumov, svetovna parfumska prestolnica pa je malo mestece Grasse, kjer so največji nasadi cvetlic, kot so jasmin, sivka, mirta, vrtnica in mimoza, bistvenih za izdelavo parfuma. Najbolj znan parfum na svetu je Chanel N°5; še danes naj bi vsakih 30 sekund prodali eno stekleničko. K njegovi slavi je veliko pripomogla tudi Marilyn Monroe, ki je na vprašanje, kaj dene nase, ko gre v posteljo, odgovorila:

HRANA IN PIJAČA

Francoska kulinarika je nekaj, na kar so Francozi zelo ponosni. Zaradi rodovitne prsti in ugodnih podnebnih razmer lahko skoraj skozi vse leto pridelujejo sveže sadje, zelenjavo, zelišča in žita ter redijo živali, vse to pa potem uporabijo pri kuhanju. Prehrana je v Franciji zelo pomemben del vsakdanjega življenja.

Francozi začnejo dan z zajtrkom, nadaljujejo s kosilom, popoldne kaj prigriznejo, toda glavni hod dneva je večerja, ki se streže okoli osme ure zvečer. Značilna živila, ki jih najdete na francoski mizi skoraj ob vsaki hrani siri in bel kruh, pri čemer sire običajno jedo ob koncu obroka. Najobičajnejši kruh ni pri nas tipična štruca, ampak bageta. Beli kruh je hrustljav, ob jedi se prelamlja z rokami. V šalah o prehranskih navadah Francozov se pogosto omenja, da radi jedo polže in žabe. Precej kontroverzna francoska jed je jed iz gosjih jeter, ki je marsikje že prepovedana.

Francoska kulinarika se ponaša še s številnimi drugimi znanimi jedmi, ena izmed njih je: ratatouille – mešanica pražene zelenjave, vključno z jajčevci, bučkami, paradižnikom, papriko in čebulo.

Francozi si za kosilo ali večerjo radi vzamejo čas ter uživajo v dobri družbi, odlični hrani in vinu. Francoze pri mizi zmoti nekaj, česar drugi morda ne razumejo kot neprimerno ali nevljudno.
Nekaj primerov nevljudnega obnašanja za mizo:

• držanje rok pod mizo,
• če si moški postreže s hrano, preden jo ponudi ženski, ki sedi poleg njega,
• če si namaz namažete čez cel kos kruha, kot da bi si delali sendvič,
• pomakanje kruha v omako,
• dotikanje hrane, posebno sira, z rokami,
• oblizovanje pribora,
• če vprašate, kje je stranišče, medtem ko še sedite za mizo.

Primerno obnašanje za mizo je izkazovanje spoštovanja do drugih.

Beseda vino izvira iz sanskrtske besed »vena«, ki pomeni »prijateljski«, in temu se Francozi zagotovo niso izneverili. Vino je pri njih del družinskih, prijateljskih ali poslovnih druženj, kjer je obvezen spremljevalec kulinarike. Le kdo še ni slišal za znamenita francoska vina, kot so chardonnay, cabernet sauvignon, merlot, modri pinot, rizling ter seveda šampanjec? To so le nekatere vrste najrazličnejših francoskih vin, ki v svetu slovijo po kakovosti in prestižu. Poleg vinske kakovosti  je Francija znana tudi po vinski raznolikosti.

POTEK ŠOLANJA

Francoske šole so od 19. stoletja obvezne, brezplačne. Izobraževanje v Franciji je obvezno za otroke od 6 do 16 let, javno šolanje je brezplačno in izključuje religijske simbole ali odkrito izražanje verske izpovedi. Večina šol ima pred zgradbo napisan moto Francije in francoske revolucije »svoboda, enakost, bratstvo«.

V francoski izobraževalni sistem otroci lahko vstopijo pri dveh mesecih. Do drugega leta so otroci v jaslih. Od drugega do šestega leta pa lahko obiskujejo vrtec. V vrtcih ni veliko prostih mest, poleg tega porodniški dopust traja le 16 tednov, zato otroke v Franciji zelo pogosto varujejo varuške.

V Franciji je osnovna šola razdeljena v dva dela, in sicer otroci obiskujejo osnovno šolo od 6. do 11. leta, od 11. do 15. leta pa collège. Ob koncu collègea učenci opravljajo preverjanje, ki je podobno nacionalnemu preverjanju znanja v Sloveniji. Srednja šola traja tri leta. V Franciji razrede odštevajo, torej collège začnejo s šestim razredom in končajo v tretjem razredu. Podobno kot v Sloveniji imajo ob koncu srednje šole preverjanje, ki se imenuje bac. Nato se lahko vpišejo na univerzo ali v dve leti pripravljalnih ur, ki omogočajo vpis v prestižne šole. Tudi ocene so drugačne. Če učenec v Franciji dobi oceno pet, bo v nasprotju s slovenskim učencem precej razočaran, saj imajo ocenjevalni sistem od 1 do 20, pri čemer je pozitivna ocena od 10 naprej (vključno z 10).

NAJPOMEMBNEJŠI PRAZNIK

14. julij je najpomembnejši francoski praznik, ker je hkrati praznik federacije, na isti dan pa se praznuje tudi padec Bastilje, zloglasnega zapora v času francoske revolucije leta 1790. V Parizu čez dan potekajo vojaški sprevodi po Elizejskih poljanah, zvečer pa sledijo proslave s plesom in ognjemeti, dogodek pa privabi tudi veliko število turistov.

OBIČAJ PRI POZDRAVLJANJU ALI POSLAVLJANJU

V severnem delu Francije (od koder prihaja moj sogovorec), so v navadi pri pozdravljanju 4 glasni poljubi na lice. Dobro je vedeti, da pri poljubljanju na lica ne gre za dejansko poljubljanje, zadoščajo že stik lic in »poljubček v zrak« ter zvok poljuba.

POROKA

Ženin navadno pride po svojo bodočo nevesto k njej domov, nato pa se skupaj odpeljeta do cerkve ali poročne dvorane. V manjših vaseh, kjer se ženin in nevesta skupaj sprehodita do cerkve, otroci čez ulice napeljejo bele trakove, ki jih bodoča nevesta prereže kot simbol premagovanja ovir v zakonu. Na civilno poroko lahko pridejo tudi nepovabljeni gostje. Vrata poročne dvorane morajo ostati odprta, saj lahko le tako nekdo oporeka poroki, če ima za to tehtne razloge. Poroka je brez družic in torte. Nevesta ni v središču  pozornosti, ampak družini mladoporočencev.

PRAZNOVANJE NOVEGA LETA

Začetek silvestrskega večera Francozi po navadi preživijo z družino, in sicer si privoščijo bogato silvestrsko večerjo. Na mizi se pogosto znajdejo šampanjec, ostrige, francoska tradicionalna jed iz gosjih jeter in dimljen losos. Ob osmi uri zvečer pa se vsi zberejo pred malimi zasloni in spremljajo prenos tradicionalnega nagovora predsednika države iz Elizejske palače. Francozi so veliki oboževalci tematskih plesov v maskah ali pa polnoč pričakajo na paradi na Elizejskih poljanah.

Ko ura odbije polnoč …
V večini francoskih mest običajno priredijo novoletno praznovanje z ognjemetom in zabavo. Ob polnoči ljudje nazdravijo, se poljubijo na lica in si zaželijo srečno novo leto.

Na splošno pa so Francozi zelo potrpežljivi, vljudni in dobri gostitelji. Želijo ugajati in gostu ustrežejo v vseh stvareh.

Viri:

• http://www.francoscina.com/zanimivosti/o-francozih
• http://rkkrim.com/blog/kaksna-je razlika-med-francozi-in-slovenci
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Francozi
• 100 mest sveta, Učila International, Tržič, 2011, str. 126–129
• Povzetki pogovora s Sulemanom Zoubom, rojenim v Franciji

Irci živijo na Irskem, na zahodnem delu Evrope. Irski pravimo tudi zelena dežela, saj ima skoraj celo leto zelene travnike.

Irci se veliko ukvarjajo z glasbo. Predvsem s harfo in flavto. Za njih je tudi zelo pomembna kmetijska dejavnost, saj imajo zelo veliko zelenih površin. Zelo pomembni pa so jim tudi ekološki pridelki. Največ pridelajo krompirja. Ukvarjajo se z naslednjimi dejavnostmi: kmetijstvom, pivovarnami, farmacijo, kemijo, rudarstvom in turizmom.

Irci so prijazni in dobrosrčni. Zelo radi govorijo, še posebej po kozarcu temnega piva. Pogosto zahajajo v njihove gostilne, ki jim pravijo pub.

V preteklosti se je zaradi lakote izselilo veliko Ircev. Pravijo, da več Ircev živi v tujini kot pa v domovini.

Barva Irske je zelena. Veliko irskih ljudi ima naravno rdeče lase. Svetlo in barvito, kot je samo poletje, je irska noša. Zelena barva na Irskem je pogosto kombinirana s sončno rdečelasko.

Irci pojejo največ krompirja. Glavne sestavine v irski kuhinji so meso (svinjina, jagnjetina), krompir in zelje. Tipične jedi: fry-up, irska obara, zelje s slanino, colcannon, krompirjeva palačinka. Vsaka regija je prepoznavna po svoji jedi. Tradicionalni irski zajtrk sestoji iz slanine, hrenovke, jetrne klobase ali krvavice skupaj z ocvrtimi jajci, krompirjem in zelenjavo. Tradicionalna irska pijača je pivo. Po napornem dnevu gredo v pube (pivnice). Kjer se sprostijo ob kozarcu piva (guinnes).

Irski otroci začnejo obiskovati šolo s petimi leti, pri enajstih letih zaključijo osnovno šolo. Nato se naslednjih pet let izobražujejo v srednjih šolah. To je obvezno. Ob zaključku pridobijo zaključno listino. Šolanje lahko nadaljujejo na pred univerzitetnem izobraževanju, ki traja dve leti. Učenci morajo nositi šolske uniforme. Skoraj vse šole so zasebne, vendar so brezplačne.

Dan sv. Patrika – irski nacionalni praznik, je   tipično irsko praznovanje z veliko pijače in  norenja, značilnega za »zeleni otok«. Praznujejo ga vsako leto 17. marca, na dan   smrti sv. Patrika, ki je eden izmed najbolj  priljubljenih svetnikov, saj je združil nezdružljivo – vero in pivo.

Na Irskem je praznik svetega Patrika po pomembnosti na ravni božiča in velike noči. Irci praznik še vedno jemljejo zelo resno, saj dan začnejo z obiskom cerkve. Oblečeni so v zeleno, veliko pa se jih našemi tudi v škrate v razkošnih oblekah, ki so najbolj priljubljena mitološka bitja ter del irskih nacionalnih simbolov. Zelena barva simbolizira življenje, deteljico in začetek pomladi.

Na Irskem so ta dan šole, banke, uradi in trgovine zaprti, po drugi strani pa so v zakonu do nedavnega imeli napisano celo, da se ta dan pubi in gostilne »ne smejo zapreti«.

Zanimivo je, da v tujini živi več prebivalcev kot v domovini. Irski jezik je prvi jezik, čeprav samo dva procenta prebivalcev govori irščino v vsakdanjem življenju. Irščino se morajo učiti vsi, čeprav je kasneje ne uporabljajo.Njihov značilni ples je reel.

Predniki Indijancev so naseljevali Ameriko pred prihodom evropskih kolonizatorjev.

Bivali so v šotorih imenovanih TIPI. Tipi je stožčaste oblike. Sešit je bil iz živalske kože (bivolja koža). Na vrhu so bile zvezane palice. Na sredini je ognjišče. Okoli njega je bilo nekaj prostora, kjer se je jedlo, prostor za šivanje, pogovarjanje itd. Ob robu so bila ležišča. Tipiji so bili hitro pospravljivi in postavljivi, saj so bili ameriški staroselci nomadi.

Večina indijanskih skupnosti je bila organizirana v smislu lovskih plemen. Tradicionalno so bili lovci in nabiralci, poleg tega pa so se ukvarjali tudi z ribogojstvom, ribolovom in kmetijstvom.

Indijanska oblačila pred prihodom Evropejcev so bila različna glede na pleme in podnebje, v katerem je živelo pleme. Vendar pa je bilo nekaj podobnosti. Material, ki so ga ameriški Indijanci uporabljali v svojih oblačilih, je bil narejen iz živalskih kož. Njihove obleke so bile narejene ročno in šivale so ji po navadi ženske. Moški so nosili prt, ki je pokril sprednji in zadnji del. Ko je bilo hladneje, so še obuli gamaše. Ženske so nosile krilo in dokolenke. Pogosto so nosile srajco ali tuniko. Večina staroselcev je imelo obuto posebne čevlje iz mokasina (ustenje). Običajno so bili okrašeni še s perjem, nakitom in živalsko kožo.

Indijanska kuhinja je bila preprosta. Večina ameriških staroselcev je raje jedla svojo hrano zelo svežo brez veliko začimb. Najpomembnejši pridelek ameriške indijanske hrane je bila indijska koruza. Drugi pomembni ameriški indijanski pridelki so bili fižol, buče, sončnice, divji riž, krompir, sladki krompir, paradižnik, paprika, arašidi, avokado, papaje in čokolada.

Nekaj pijač, ki so jih opazili med staroselci, vključujejo čaj iz začimbnice, pijačo iz vrelega sadja cvetja … Na vzhodu so bile najpogostejše pijače predvsem čajne sorte. Ojibwe je okoli jezera Superior naredil čaje iz zimzelenega, malinovega, smrekovega in snežnega listja jagod in tudi češnjeve veje. Indijanci so v ZDA  v preteklosti imeli težave tudi z uživanjem alkohola.

Prve indijanske šole so bile zgrajene v 18. in 19. stoletju. Najprej so jih vzpostavili krščanski misijonarjih. Običajno so se poučili o evropsko-ameriški kulturah s prisilnimi spremembami. Izkušnje iz šol so bile po navadi slabe in celo smrtonosne. Otroci so bili prisiljeni opustiti svoje indijanske identitete in kulturo. Preiskave poznega 20. stoletja so razkrile številne dokumentirane primere spolne, fizične in psihične zlorabe, ki so se večinoma pojavljale v šolah.

Po legendi je sveto pipo Indijancem prinesla BELA BIZONKA in jim predala skrivnost povezave z Velikim Duhom.

Sveta pipa se prižge v svetem krogu, ki je simbol povezanosti vseh ljudi in bitij v celoto. Ko se polni s tobakom, se polni tudi z  molitvijo v dobro vsem ljudem in živim bitjem na Zemlji. Zanimivo je, da tobak, s katerim se polni sveta  pipa, pravzaprav ni tobak, pač pa mešanica zdravilnih zelišč. Kdor je nosilec svete pipe, jo lahko kadi tudi sam, vendar vedno za skupno dobro. Svete pipe se ne da kupiti! Dobiš jo le, če ti jo podari indijanski zdravilec. S tem ti dovoli, da uporabljaš znanje, ki si si ga pridobil ob njem, s tem ti izkaže zaupanje, da si pripravljen delovati v skupno dobro.

Viri in literatura:

• http://www.native-languages.org/food.htm
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Ameri%C5%A1ki_staroselci
  
• http://www.indians.org/
  
• https://www.ducksters.com/history/native_american_clothing.php
  
• http://zemlja-mati.si/wp_stran/indijanski-obredi/
  
• https://en.wikipedia.org/wiki/American_Indian_boarding_schools

Balijci živijo v Aziji v Indonezijskem otočju na otoku Bali.

Njihovo hišo sestavlja več manjših hišic. Vsaka od njih predstavlja eno sobo. Na sredini imajo dvorišče in paviljon, kjer se poročajo in ustvarjajo. Ob straneh imajo še več drugih hišk (sob). Najpomembnejša je glavna hiša, kjer je spalnica staršev. V bogatih družinah imajo kuhinjo posebej v hiši, v revnejših pa je kuhinja v glavni hiši. V hiški zraven kuhinje po navadi stoji kašča za shranjevanje hrane. Imajo tudi hiško, v kateri spijo otroci in stari starši. V njej sprejemajo tudi goste. Ker verujejo v hinduizem, imajo posebno hiško, kjer položijo mrtve in molijo za njihov prehod. V posebej hiši imajo družinsko svetišče, kjer vsak dan molijo.

Balijci so se včasih ukvarjali s kmetijstvom. Večinoma so gojili riž in tropsko sadje. Danes se večinoma ukvarjajo s turizmom. Pogosta dejavnost je tudi ribolov. V prostem času radi izrezujejo lesene okraske, ki jih turisti zelo radi kupujejo. Balijci so zelo povezani z živalmi in v prostem času jih radi obiščejo ter se z njimi igrajo.

Balijci ne poznajo skupnih obrokov. Mama zjutraj pripravi dovolj hrane za celi dan. Pusti jo na peči, kjer ves dan gori ogenj, da je hrana vedno topla in pripravljena. Vsak gre jest, ko je lačen. Na Baliju imajo bogato kulinariko. Najbolj znani sta jedi nasi goreng in mie goreng. Imata iste sestavine ‒ zelenjavo, piščanca ali morske sadeže ter jajce. Edina razlika med njima je, da je nasi goreng narejen iz riža, mie goreng pa iz riževih testenin.

Na Baliju prodajajo najdražjo kavo na svetu. Prideluje jo žival, ki se imenuje luwak. Hrani se z zrni kave in jih prebavi s posebnim prebavnim sistemom, da dobijo poseben okus. Ljudje njegove iztrebke nato poberejo in jih prepražijo. Ta postopek je zelo dolgotrajen, zato lahko na leto pridelajo le okoli 500 kg kave. Prav zaradi tega je kava tako draga. Pol kilograma kave lahko stane preko 150 €.

Na Baliju je celo leto vroče, zato Balijci ne nosijo toplih oblačil. Vsi imajo okoli bokov s posebnim vozlom zvezane rute, ki jim služijo kot krila. Balijci jim rečejo Sarong.

Otroci vstopijo v osnovno šolo s 6 leti in traja 6 let, nato šolanje nadaljujejo v nižjih srednjih šolah, ki trajajo 3 leta. Teh 9 let je šolanje obvezno za vse otroke. Šolanje lahko nadaljujejo v višji srednji šoli in kasneje v visokih šolah. Obvezno je nošenje uniform. Šolski teden traja od ponedeljka do petka. Šolsko leto se začne julija in zaključi junija. Daljše dvomesečne počitnice so decembra in januarja. Vsak teden šole začnejo s ceremonijo šolske zastave. Vsi učitelji in učenci se zberejo na šolskem dvorišču, dvignejo šolsko zastavo v zrak in zapojejo himno.

Bali se od ostalih indonezijskih otokov razlikuje že po tem, da na Baliju 90 % prebivalstva veruje v hinduizem le 10 % prebivalstva pa je muslimanov. Na ostalih indonezijskih otokih  je večina prebivalstva muslimanov. Balijci verujejo, da če si bil v tem življenju dober in pravičen, boš v naslednjem življenju nekaj boljšega. Če si bil v tem življenju krut in slab, pa se boš v naslednjem življenju prelevil v nekaj slabšega. Njihova vera je pritegnila tudi turiste, saj si lahko ogledajo čudovite palače. Balijci večkrat nesejo darove v svetišča. Preden vstopijo  v palačo, se morajo vedno umiti pri vseh vodnjakih, da si izperejo grehe. Vsak dan zvečer  na domače svetišče postavijo hrano, ki so jo zaužili tisti dan, da z njo nahranijo bogove.

Balijci praznujejo veliko praznikov, ampak eden od njih posebej izstopa. Balijci ga imenujejo nyepi ‒ dan tišine. Praznujejo ga dan po novem letu. Na ta da ne smejo početi ničesar (ne smejo uporabljati elektrike, odpirati oken, jesti, hoditi po ulicah …), da bi prepričali zle duhove, da je Bali opuščen in bi raje zavili drugam. Legenda, kako je ta praznik nastal, pravi takole:

Nekoč pred davnimi časi, ko je bilo na svetu še malo ljudi, so vsi živeli v izobilju. Hrane je bilo dovolj in nič jih ni ogrožalo. Zato so ljudje pozabili na trdo delo, ustvarjalnost in preživetje. Pozabili so na spoštovanje bogov in so le še uživali življenje. Brezdelno so plesali, peli in se zabavali. Niso poslušali preroških besed puščavnika, ki je napovedal črno obdobje zaradi obnašanja ljudi. In nekega dne so bogovi zapustili svet ter šli na dolg spopad s slabimi duhovi, demoni, pošastmi. Svet je hitro zajela tema. Vreme se je začelo obnašati po svoje, gozdovi so se izsušili, hrane je zmanjkalo. Tisti, ki so preživeli, so se zaobljubili, da bodo vsako leto v spomin na preroške besede puščavnika točno tisti dan upoštevali pravilo štirih NE:

• ne odpiraj oken,
• ne prižigaj ognja,
• ne hodi ven,
• ne počni vsakodnevnih stvari.

S tem so želeli zbuditi predanost bogovom in spoštovanje marljivega dnevnega življenja.

Eskimi živijo na Grenlandiji, v Kanadi in na Aljaski.  Danes prebivajo v hišah, ki so narejene iz kamenja in ruš.  Dvigajo se 2 metra v zrak. Hiša ima samo eno veliko sobo.  Notranjost hiše je prekrita z lesom in si jo deli več družin, ponekod celo 8 družin. Ponoči imajo prižgano svetilko, narejeno iz ribje maščobe, imenovano TRANOVE, ker naj bi se Eskimi zelo bali teme. Eskimi so včasih živeli v iglujih in šotorih vse do 20. stoletja.

Nekoč so se preživljali z lovom in ribištvom. Lovili so morske sesalce, kot so tjulnji, kiti, mroži … Lovili so z lokom in nožem ter različnimi drugimi orožji. Med lovom v morju so uporabljali kajak. Danes pa se preživljajo z delom v tovarnah z izdelovanjem pločevink z ribami.

Eskimi se ne glede na spol oblačijo podobno. Veliko oblačil je narejenih iz kože živali. Usnje omogoči, da so oblačila vodoodporna, kožuh pa ščiti pred mrazom. Škornji in hlače so narejeni iz kože tjulnja, severnega medveda ali severnega jelena. Imajo pa tudi nekaj dodatkov, ki služijo kot okras, to so biseri in vezenine.

Eskimi so znani po tem, da jedo surovo meso. Danes se navajajo na kuhanje in pečenje mesa. Njihova kulinarika je čisto enostavna. Nekaj zelo priljubljenih jedi je glava tjulnja, kompot iz vode slanine in slanina tjulnjev in kitov, ki jo pojedo surovo. Eskimi pijejo večino čaj, ki ga naredijo iz snega z napravo, ki topi sneg.

Eskimi se v otroštvu učijo precej značilne stvari za preživetje kot Eskim. Morajo pa tudi obiskati osnovno šolo. Šole so tam postavljene od 20. stoletja. Večina otrok opravi samo osnovno šolo. Za višjo izobrazbo bi morali iti v Kanado.

Eskimi verjamejo, da mogočni duhovi nadzorujejo naravo. Verjeli so v bogove sonca, vetra in lune. Najpomembnejši bog pa naj bi bil na dnu oceana in nadzoroval živali, to je boginja morja  Sedna. Nekateri Eskimi imajo njej v čast enkrat na leto obrede. Verovali so tudi, da če bi zapostavljali bogove, bi jim sledile številne hude nesreče itd. Sorodnike pokopajo v živalskem krznu in verjamejo v poslednje življenje.

ZANIMIVOSTI

• Najpomembnejšo njihovo pravilo je, da si morajo vsi pomagati med seboj.
• Starši izberejo moža ali ženo otroku. Nimajo nobene posebne prireditve, moški in ženska samo začneta živeti skupaj.
• So šemanisti.
• Govorijo aluetski jezik.
• Poljubijo se tako, da se drgnejo z nosovi.
• Imajo zelo kratko življenjsko dobo.
• Eskimi imajo več kot 200 različnih poimenovanj za sneg.

Viri in literatura

• https://hr.wikipedia.org/wiki/Eskimi
• https://sl.wikisource.org/wiki/Narod,_ki_izumira
• https://likeout.net/zabava/eskimi-in-10-zanimivih-resnic-o-njih/
• LAROUSSE, 2008, Moj prvi atlas, Tržič, Učila International.