Nangijala, čas tabornih ognjev

Dragi Rogljiček!

Kako si dragi brat? Res te že pogrešam, četudi je minil le en dan od mojega prihoda v Nangijalo. Komaj čakam, da se mi pridružiš. Tukaj je res lepo. Ptice pojejo cel dan, vsi se lepo igrajo, res je mir. Všeč ti bo, ko prideš. Pozdravi mater in ji povej, da sem v redu. Čeprav mi je mučno brez tebe, te imam rad in ti želim, da živiš lepo in polno življenje, četudi brez mene.

Življenje v Nangijali je res brezskrbno. Včeraj sem lovil ribe. Ko bi jih videl. Imele so mavrične barve lusk, ki so se svetile v odsevu sonca. Nekaj najlepšega, kar sem kdajkoli videl. Spoznal sem že veliko ljudi z lepimi izkušnjami, ki te lahko o marsičem podučijo. Sofijo, o njej ti niti ne bom govoril, prijazna gospa, ki živi v Dolini češenj, tako kot jaz.  Obstaja še Dolina šipka, tam še res nisem bil, ampak krožijo govorice, da je prečudovita, a jo je zavzel zlobni kralj Tengil.
Res te pogrešam in že odštevam minute do najinega snidenja.

Se vidiva, Rogljiček.

Tvoj Jonatan