morje, 3. 10. 1472

Dragi dnevnik!

Moj dan je bil naporen. Delati in veslati sem moral vso noč. Ko pa se je začelo daniti, so me poslali spat za dve uri. Nimamo postelj. Moral sem spati na tleh, trdih tleh, bila so vsa mokra in plesniva tako kot takrat, ko sem moral kot kaznjenec biti v ječi. Saj nisem ničesar naredil. Žal mi je, da sem udaril tistega popotnika. Če bi ga danes srečal, bi mu dal, če bi kaj imel.

Zbudilo me je pokanje biča. Od zunaj na palubi sem slišal bič. Vojak, ki nas varuje, je enega od kaznjencev pretepel. Bil je ves krvav. Čutil sem njegovo bolečino, njegovo kričanje je bilo, kot da bi ga iz kože vlekli. Videti je bilo skoraj tako. Nihče od nas ni želel biti bičan. Razen Slave. On je že od začetka delal težave. Pred nekaj dnevi so ga živega vrgli čez krov. Predstavljam si tisto lakoto, suho in popokano kožo. Opazili so me, kako sem gledal. Določili so mi nočno veslanje. Ampak ni še bila noč. Dali so mi še druge opravke. Spet sem moral pospravljati hrano in drgniti tla. Kolena sem imel vsa krvava in roke so me pošteno bolele.

Prišla je noč. Veslalo nas je 60.  Drugi so odšli spat. Razmišljal sem, koliko nas je še ostalo. Na začetku nas je bilo okoli 150. nekaj jih je dobilo morsko bolezen, osem jih je umrlo zaradi slabega zdravja, nekaj pa so jih prebičali do smrti. Moralo bi nas biti okoli sto dvajset. Naenkrat sem zaslišal kričanje. Res je bilo kričanje. Ni bilo od odrasle osebe. Bil je otrok. Otrok, ki je kričal. Nihče se ni oziral, nihče ni gledal, od kod prihaja. Zamislil sem se. Kriči mi v glavi. Slišim svoja otroka, kako se igrata zunaj na dvorišču. Domače dvorišče, o, kako ga pogrešam, kako pogrešam ta vonj po domačem kruhu … Tisti lepi občutek – dom, družina. Kar toplo mi je postalo pri srcu. Nato zaslišim bič. Bič je udaril po mojem hrbtu. Veslo je bilo pod mojimi nogami. Pozabil sem veslati. Moje misli so se v hipu porazgubile. Veslal sem in nisem razmišljal o ničemer, kot da bi se od tega utrudil.

Minilo je nekaj ur in vsi smo bili že precej izčrpani. Misli so se mi vrnile nazaj. A te misli niso bile lepe. Spomnil sem se pogovora z mladeničem. Peče me srce. Pozabili so name. Moja družina ni več moja. Te misli so me potolkle.

Na galejici živim, na njej umrem. O, ribice, vesele bodite, da boste pile mojo kri, vesele bodite, da boste glodale moje kosti. Do takrat pa: »Le vlec, le vlec, veter hladan, veter hladan, veter močan.«

galjot