Nekoč pred davnimi časi je fantek z imenom Jan verjel, da ima strašno pošast pod posteljo. Svoje starše je prosil, da ga močno pokrijejo z odejo. Ker je mislil, da bo varen. Pošast ga ni prestrašila. Ko se je odkril, ga je vzela v temo in ga zaklenila, da ni mogel priti nazaj. Spal je, zeblo ga je in pošast se mu je smejala in ga strašila. Fanta je zelo prestrašila, da je padel v nezavest. Poskusila ga je zbuditi, a ni šlo. V naslednjih nekaj minutah se je zbudil. Pošast je bila zelo vesela. Šla si je odpočit. Fant se je skušal rešiti iz kletke. Vrata so se odprla, ampak pošast se je zbudila. Zaprl je vrata, kot da se ni nič zgodilo. Prinesla mu je hrano, a je ni hotel. Šla je naredit novo hrano. Fant je ponovno gledal in opazil, da se je ranila s soljo. Opazil je nekaj soli na tleh in čakal na pravi trenutek. Čez eno uro je zaspal in načrtoval, kako se bo rešil. Naslednjo noč  je to preizkusil, a mu ni uspelo. Pošast ni vedela, kaj mladi fantiček naklepa. Potem je fant spet poskusil in mu je uspelo. Premagati je moral ovire do cilja. Malo se je ranil, vendar mu je vseeno uspelo pobegniti. Prišel je nazaj kot nov. Starša sta se malo čudila, a fant je bil vesel, da je zbežal. Pošast ni odnehala. Zato je fant vedno imel sol v sobi. Pošast mu je vzela sol in jo uničila. Fant je to opazil in se odločil, da bo sol položil na tla. Ko se je pošast dotaknila soli, jo je zapeklo. Vsako noč je spet poskusila vzeti fanta, a ji ni uspelo. Zato se je odločila da odneha. Fant je bil zelo vesel.

Zato ima od zdaj naprej vedno v svoji sobi sol. Pošast je potem umrla. Fant pa je ostal živ in zdrav.