Zunaj je že trda tema. Pogledam na uro. Je že štiri? Hitro skočim iz postelje. Stečem mimo ogledala. Ves sem umazan še od včeraj. Preveč sem bil izmučen, da bi umil trudne roke. Nase vržem stara raztrgana oblačila. Odhitim do sosednje sobe in zbudim preostale člane. Skuštranih las se dekleta in fantje skupaj z mano odpravijo do koče sredi travnika.
Ura kaže petnajst minut čez štiri. Vsi naenkrat stopimo skozi vrata te neusmiljene stavbe. Zagledam peč. Ista je kot včeraj. Ozrem se po delavnici, nato sedem. Ostali mi sledijo. Poprimemo za kladiva, žena pa prižge peči. Nato tudi ona sede in začnemo kovati žeblje. V delavnici je vedno bolj vroče in megla postaja vedno gostejša. Komaj še gledam. Zaslišim jok. Pogledam desno in vidim hčer, ki še komaj drži kladivo. Roke ima polne krvavih žuljev. Ne morem gledati, kako trpi, zato jo pošljem na zrak in celo naslednjo uro delam za dva. Končno se mali kazalec prestavi na enico. Spustim kladivo. Železo udari ob tla in vsi se ozrejo proti meni. Vstanem se in odidem na zrak. Vsi ljudje po svetu v tem trenutku uživajo za pogrnjenimi mizami in čakajo na dobrote, ki jih je pripravila mama. Lačen sem, a ne morem jesti. Želim si umreti. Sesedem se in se s hrbtom naslonim na ograjo. Pogledam naravnost in pred mano je polje posejano z žeblji. Ali se mi meša? Zatisnem si oči in upam, da bo, ko jih odprem, spet vse normalno. Odmaknem roke in se razgledam po polju. Vsepovsod žeblji. Žareči žeblji so povsod, kamor pogledam. Ne prenesem več tega. Uležem se na hrbet in truden zaspim. Zbudi me žena, ki me najde na tleh ob vratih. Pravi, da je ura že tri in da moram nazaj na delo. Sedem in nato vstanem. Ko stopim skozi vrata, spet zagledam te izmučene obraze. Na jok mi gre. Spet poprimem za kladivo. Izdelam tri žeblje in pot mi že curlja po čelu. Komaj čakam na večer. V sobi je najmanj 36 stopinj in komaj še diham. Komaj še premikam roke. Žulji me žgejo. Končno še zadnjič udarim s kladivom.
Z družino se že napol mrtvi odpravimo domov. Nimam moči, da bi umil svoj umazan obraz in opral kri z dlani. Preden stopim čez prag hiše, se ozrem v nebo. Povsod žareče zvezde. Gledam v zrak celo minuto in vse bolj se mi dozdeva, da vidim žeblje. In res. Kakor nočna mora. Ne morem več gledati. Odpravim se v hišo in zaspim …
