Amiši

Amiši  so pripadniki  menoritske veje švicarskih adaptistov, ki so se v 18. stoletju začeli množično izsljevati v ZDA. Amiši sedaj živijo v Združenih državah Amerike v zvezdnih državah Ohio, Pennsilvanija, Indijana in v kanadskem Ontariju.

Amiši so se v ZDA množično priseljevali od leta 1816 do 1860, takrat je v ZDA prišlo okoli 3000 Amišev. Vendar je prva ladja v Ameriko prišla že leta 1737.

Amišem največje vrednote v življenju predstavljajo: zakon, družina, disciplinirano življenje in otroci. Amiši ne marajo nasilja, se ne vključujejo v vojne in zavračajo vsakršno orožje. V njihovem življenju je zelo pomemben krst. To storijo tako, da se lahko otrok pri 16. letih krsti in izkusi popolno življenje Amišev. Če pa se otrok ne odloči, da bo živel skromno življenje in veroval, starši izgubijo upanje, da bodo živeli skupaj v nebesih. Amiši so zelo veren narod. Vendar jim ni všeč, da so cerkve tako bogato okrašene, zato molijo doma. Amiši imajo poseben jezik. Govorijo pennsylvania deutch, kar pomeni pensilvanska nemščina. Ta jezik se uporablja kot pogovorni jezik. Amiši znajo tudi angleško in visok nemški jezik, vendar ta dva jezika uporabljajo le pri obredih, ko berejo Biblijo.

Amiši nosijo zelo prepoznavna in posebna oblačila. Moški in ženske so po navadi oblečeni enako v črno in preprosto obleko. Te obleke so znamenje njihove enakopravnosti in preprostosti. Obleke imajo lahko samo naramnice ali zadrge. Moški mora obvezno nositi klobuk, temno obleko z naramnicami na hlačah. Ženske ne smejo nositi svetlečih ali oprijetih oblek. Moški in ženske morajo imeti dolge lase.

Glavna dejavnost pri Amiših je kmetijstvo. Kmetije so majhne, velike so le toliko, da se lahko ena družina normalno preživi. Amiši ne kmetujejo za denar, vendar za samooskrbo. Zaradi naraščanja cen zemljišč in širjenja predmestij so primorani delati zunaj njihovih kmetij.

Nedelja je za njih gospodov dan. Takrat je strogo prepovedano trgovati. Smejo opravljati le najnujnejša dela.

Amiši že sprejemajo nekatere novosti kot na primer  sodobno kmetijstvo. Telefon se sme uporabljati le za najnujnejše stvari in ne sme biti v hiši. Če potrebujejo prevoz v oddaljene kraje, lahko najamejo avto, vendar mora biti črne barve.

Državi plačujejo vse razen davka za socialno varnost. Neradi prejemajo pomoči od države kot na primer socialne pomoči. Sprejemajo pa zdravstveno pomoč, vendar poskušajo večino bolezni ozdraviti sami. Amiši po navadi jedo povsem organsko hrano, ki je sveže in lokalno pridelana. Ne smejo piti alkohola ali uživati kakšnih drugih substanc. Nikoli ne uporabljajo cepiv ali podobnih kemikalij. Ker živijo zelo drugačno življenje kot drugi ljudje, so se v njih razvile različne genetske sposobnosti in značilnosti. V okrožju Lancaster je zelo visoka stopnja pritlikavosti. Med pripadniki Amišev v Ohiu je pogosta predvsem hemofilija. Število samomorov je višje pri moških kot pri ženskah ter višje med mlajšo populacijo kot starejšo.

Pri Amiših so družene zelo velike, to pomeni da imajo veliko otrok  in da so tete, strici in ostali po navadi pod isti streho. Poroka je pri Amiših zelo pomemben obred, saj amiši menijo, da se takrat fant spremeni v odraslega moškega. Večina porok se odvija v novembru ali v začetku decembra. Na poroki sodeluje cela skupnost. Nevesta ne nosi svetleče obleke, temveč bel predpasnik. Ločitev pri Amiših je nemogoča. Ne morejo se poročiti z nekom, ki ni Amiš. V družini se vsi zavedajo svojih dolžnosti. Ženske morajo podpirati moža, in opravljati vsa gospodinjska dela. Zakonci se morajo spoštovati. Otroci so za njih božje darilo.

Amiši izobrazbi ne dajejo velikega pomena. Verjamejo v osnovno izobrazbo, dokler ta ne ogroža njihovih temeljnih vrednot. Otroci se tako v šolah, kjer poučujejo mlade in neporočene ženske, učijo o osnovah matematike, angleščine, branja in črkovanja. Nekatere šole učijo tudi nekaj geografije, zgodovine ter sociologije. Otroci obiskujejo šolo do 8. razreda, nato pa pomagajo staršem pri opravilih na njivi ali pri gradnji, deklice pa tudi pri domačih opravilih.

Posebnost Amišev je, da se vozijo s kočijami. Kočije ali vozovi (angleško buggy) so najbolj znano prevozno sredstvo Amišev. Pravila Amišem ne prepovedujejo vožnje z avtomobilom ali avtobusi, prepoveduje le njihovo lastništvo. Zato Amiši kot svoje prevozno sredstvo uporabljajo štirikolesne vagone, vprežene s konjem. Vse kočije so opremljene z baterijsko vodenimi lučmi in smerokazi, vsaka kočija mora imeti tudi trikotnik, ki nakazuje na počasnost vožnje, saj se kočije peljejo le okoli 10 km/h.

Amiši v primerjavi z nami živijo skoraj povsem brez elektrike in se zelo zavzemajo za enakopravnost in da bi okolje ostalo takšno, kot je, prav tako upoštevajo vsa pravila.

Komentiranje zaprto.