Le kaj po glavi ti Lena roji,
ko na poti v Berlin si?
Ali te ni strah,
da te ne bo hotel videti?

Zdaj slepa na vlaku sediš,
čakaš, da na pravo postajo prihitiš.

A kaj potem, ko konec bo poti?
Nazaj ne moreš se obrniti,
samo pojdi ljubezen si iskati.

Lena ima 15 let
in čaka, da lahko odšla bi v svet.

S prijatelji nesrečo je imela,
a imela je srečo v tem,
da je preživela.

Lahko bi se zgodil njen zadnji utrip,
a na srečo izgubila je samo vid.

Lena je zdaj žalostna in molči,
to so bile njene velike zelene oči.

Nekoč živela je gospa,
ki do čarovnice je odšla.

Čarovnica ječmenovo zrno ji da
in iz njega vzklila je cvetličica.

V cvetu se je skrivala deklica
z imenom Palčica.

Živela je majhna deklica,
ki vsa premražena je bila.

Na silvestrovo je sama po ulici tavala
in vžigalice prodajala.
A ni prodala niti ene,
za to je obtožila samo sebe.

Hotela je domov oditi,
toda tudi tam se ji je slabo godilo.
Ker mraz pritiskal je nanjo,
si prižgala je vžigalico.

Ko četrto je prižgala,
se ji je babica prikazala.
Ta jo je odnesla v nebo
in nazaj je nikoli več ni bilo.

Leti, leti rjavi kovček
daleč med oblaki.
Na njem sedi možiček mali.

Kam leti?

Med hribe in doline
čez širno polje.
Pot ga nese tja,
kjer je on doma.

Nekoč neznano kje je živela deklica,
ki Šeherezada bilo ji je imela.
Bila je lepo in pametno dekle,
spoznala se je na čisto vse.

Nobena daleč naokrog
segala ji ni niti do kolen,
nobena tako pogumna ni bila,
da bi pretentala sultana.

Ko se je odločila, da sultanu žena bo postala,
da s svojo pretkanostjo deželo bo rešila,
je ni bilo sile, ki ji tega ne bi dovolila.
Tudi oče je ni mogel zadržati,
zato jo je strtega srca dal sultanu poslati.

Ta končno še eno nevesto izmed mnogih je dobil
in takoj se z njo je poročil.
A poglej ga zlomka, bilo je tako,
da prve noči obglavitve ni bilo.

Nastala je prava drama,
saj brihtna Šeherezada poznala je veliko zgodb,
ki šle so v promet kakor za med,
sultan pa se jih ni mogel naužiti,
zato mu jih je pripovedovala noč za nočjo
in kar hitro tisoč jih je bilo.

SMEH

Smeh dobiš vsepovsod,
če si pošten.
Pošten si le,
če ne lažeš.

Smeh je hahaha.
Smeh je hohoho
ali pa hihihi.

Smeh nastane le,
če s prijatelji smo tule.
Če kdo šalo pove,
se smeh odpre.

Smeh je dober za vse,
če otroci smo še,
odraslim pa skrbi odžene.

Mrož je prišel v Portorož,
tam je videl veliko rož.
Nekaj mrožinj je bilo tako rekoč fit,
saj so hodile v fitnes vsak dih.

Mrož metuljček v trebuhu dobi,
saj toliko mrožinj z očmi
v življenju še videl ni.
Na koncu v mrožinjo Ribo se zaleti
in od nje en poljub dobi.

Mrožinji se poljub z mrožem gnusi,
zato tri dni v kopalnici tiči
in si obraz čisti.

Jožef  Mrož pride v Portorož
kot največji mož.
Na plaži vidi mladenko
preprečeno kot pečenko.

Zvečer na promenado gre.
Prepečen pa je tako, da skoraj umre.
S sladoledom se hladi
in si misli, da se pomladi.

RIBINA PESEM

Joj, ta mrož, kako me gleda,
da sem kar že cela bleda.
Mrož je zdepiliran cel,
da ne govorimo, kako je debel.

Vedno pomežikne mi,
da lažje zaspi.
On meni ni všeč.
Ko gleda me,
je pravi skeč.

dav

Na plaži med ljudmi
tam lepa Riba stoji.
Mrož vanjo zaljubi se do ušes,
a ona ga ne mara prav zares.

Mrož ji nakloni vse vrste rožnih lepotic.
Riba ga še vedno ne mara,
tudi po milijonu tortic
ona še vedno pri svojem vztraja.

Takšen ali drugačen mrož ji ni všeč,
a ta ravno ne obupa,
saj si mora biti zvest.

dav

Zvečer se pred spanjem odpravi
s svežo pomado v laseh
v mesto na promenado in ples.

Tam med množico mrožinj
zagleda lepo ribjo mladenko,
ki srce mu zbudi in
zada si, da jo osvoji.

Hitro pomado namaže v lase,
popravi očala, nadane si klobuk
in gre omotičen od ljubezenskih muk.
Komaj mu uspe,
da Ribo očara,
povabi jo na ples.

GOSPODIČNA RIBA

Nekega dne na plaži stoji
in na drugi strani vanjo bulji.
Krepko mu srce zažari.

A gospodična Riba ga čudno pogleda,
se odpravi od tega nereda,
a ona se niti vanj ne zagleda.

Ona se obrne stran in gre na svoje zabave,
za seboj spušča svoje vonjave.
Na televiziji je dober šov,
kjer prikazujejo romane.

GOSPOD MROŽ

Gospod mrož
je hodil po plaži.
Saj tam se rad važi.
Ko hodi okoli, nekaj lepega
opazi.

Da ribe videl ni,
ni mogel verjeti,
saj takšno je videl pred petimi leti.

Takoj je skočil k njej,
da se ji pokaže, a riba ve,
da ta pa ni iz ta prave plaže.

Mrož ji pomežikne,
ona pa odkima.
Saj za takšnega mroža se ona ne zanima.

Med gnečo ljudi
mrož se veseli,
ker pa zagleda mrožinjo,
od lepote obnemi.
Vsa mrožinja je kot roža,
od veselja kar zaplesal bi,
ves od nje oživi.

Tisti mrož, ki je odšel v Portorož,
bil je vržen v koš.
Srečal je mrožinjo Ribo,
medtem ko je jedla tuno.

Mrožu všeč je bila,
ona pa ga je zavračala.
On je bil zadet do nebes,
njo pa je razganjal bes.

Šel ji je na živce,
saj ji je povsod sledil
zaradi njene lepote.

Na koncu odšla je z enim mišičnjakom,
za katerega se je izkazalo nekaj čudnega.
Namreč bil je mrožev brat.