こんにちは (koničiva).

Japonska je dežela v vzhodni Aziji, ki se nahaja na štirih večjih otokih. Tam živi 127 milijonov ljudi, glavno mesto je Tokio.  Japonci so več tisoč let staro ljudstvo z močno in specifično kulturo in zgodovino.

Japonska ima precej drugačno kulturo od ljudstev okoli nje. Glavni razlog za to edistvenost je, da se je japonska kultura stoletja razvijala na samotnem otočju, daleč od drugih dežel in kultur. Japonci imajo edinstveno arhitekturo, jezik, religijo, običaje, nekatera družbena pravila in umetnost.  Povedano kratko: “Različni so od nas!”

V japonski kulturi so zelo pomembna pravila obnašanja – predvsem vljudnost in strogi bonton. Japonci se ob pozdravljanju drug drugemu priklonijo. Rokovanje je zelo redko oz. ni tradicionalno. Priklon je lahko majhen (samo z glavo) ali pa globlji (od pasu navzgor), odvisno od situacije in od spoštovanja, ki ga je potrebno izraziti. Pri spoznavanju nekoga novega, ki ni zelo pomembna oseba, je manjši priklon dovolj.

Japonci so zelo redoljubni: potrpežljivo čakajo in se držijo javnega reda, zelo pomembna je čistost. Dodatna pravila, ki ne veljajo zunaj, veljajo za obnašanje znotraj doma. Na primer, pri vstopu v hišo si je nujno treba sezuti čevlje in jih obrniti stran od doma (ne v smeri doma).

Tradicionalna japonska obleka je kimono. V starih časih so jo nosili vsi: ženske, moški in otroci. Danes je kimono sicer še vedno razširjen, a se nosi samo ob posebnih priložnostih. Obstaja več vrst kimona in različne skupine ljudi nosijo različna kimona. Moški kimono je običajno temnejših barv, ženski so običajno svetlejših in živahnih barv, pa tudi poslikani. Danes se mnogi Japonci vsakodnevno oblačijo v zahodna oblačila, tako uradna (obleka in kravata) kot tudi neuradna (kavbojke, majice, itd.).

Japonci imajo visoko razvito kulinariko, prehrambene navade pa vsebujejo natančna pravila. Osnovna japonska hrana je riž (ne kruh, kot pri nas!). Glavni vir beljakovin so ribe in drugi morski sadeži, dosti uživajo tudi različne vrste zelenjave. Morski sadeži se pogosto uživajo surovi a pripravljeni na poseben način. Primera japonskih jedi sta suši in ramen.

Japonci tradicionalno pri jedi uporabljajo palčke, ki jih držijo pri koncu (ne na sredini ali spredaj). Japonci v tradicionalnih restavracijah sedijo na blazinah ob nizkih mizah. Japonci so eni najdalje živečih ljudstev na svetu zaradi zdrave prehrane.

 Glavni religiji Japoncev sta šintoizem in budizem. Šintoizem je ena najstarejših religij na svetu (več tisoč let). Šintoizem je animistična religija: to pomeni, da šintoisti častijo različne elemente in bitja v naravi, ki jim pravijo kamiji: recimo živali, drevesa, kamni, gore, ali reke – ne pa enega boga, kot ga krščanstvo. Kamiji so pa lahko tudi ljudje ali pa zgolj duhovna bitja. Šintoistična sveta mesta so lahko templji (zgradbe), lahko pa so tudi preprosto mesta v naravi: npr. vrt ali gozd. Vhod v šintoistični sveti kraj označuje torii.

Budizem je na Japonsko prispel iz Kitajske. Temelji na nauku Indijca Bude, ki je učil “pot pozornosti” in osvoboditve od trpljenja z meditacijo. Japonci najprej niso sprejeli budizma, postopoma pa je postal enako razširjen kot šintoizem in se je sčasoma s šintoizmom tudi pomešal. Marsikateri Japonec je tako hkrati budist in šintoist! Danes so mnogi Japonci ateisti, ali pa so verni, vendar se ne udeležujejo obredov ali pa se jih udeležujejo zelo redko.

V japonski kulturi so zelo pomembni vrtovi. Izgradnja in urejanje vrtov je vsaj tako pomembna, kot gradnja zgradb in mest. Vrtovi so na Japonskem med najbolj spoštovanimi umetniškimi stvaritvami.

Kultura mange

Manga je tradiconalni japonski način pisanja in risanja zgodb, ki je v današnjem času popularen v obliki stripov. Veliko časa je manga bila znana samo japonskemu ljudstvu, kjer je še danes najbolj priljubljena. V vsakem japonskem kraju najdemo knjigarne z mnogimi policami mange, ki jih Japonci berejo tudi na tramvajih, na poti v službo. Po 2. svetovni vojni pa se je manga razširila in postala znana po celem svetu, malo tudi pri nas.

Manga stripi so vedno črno-beli. Na slikah so močno poudarjene kretnje. Liki imajo pogosto poudarjene oči.

Za mango je značilno posebno zaporedje slik: na vsaki strani gredo slike od desne proti levi, pa navzdol. Celoten strip pa beremo “od zadaj naprej” (tudi od desne proti levi).

Prvotne korenine mange izvirajo iz starodavnih japonskih spisov iz 12. stoletja. Tedaj so izumili način pisanja, risanja in branja mange, ki ga poznamo tudi danes – namreč od desne proti levi. Ta način branja je postal še bolj razširjen od 18. stoletja naprej.

En del japonske umetnosti, iz katere se je tudi razvila manga, je kamišibaj! Kamišibaj je potujoče gledališče, pri katerem oseba ustno pripoveduje zgodbe s pomočjo prenosljivega odra. Na odru pa ni lutk ali igralcev, temveč slike. Kamišibaj in manga sta se v 20. stoletju razvijala tudi vzporedno in vplivala drug na drugega. Drugi vpliv na sodobno mango je imela ameriška kultura stripa, ki je vplivala na japonsko po 2. svetovni vojni.

Zanimivost: Kamišibaj je danes popularen v mnogih državah sveta, tudi v Sloveniji. V zadnjem desetletju se po večjih slovenskih mestih organizirajo festivali kamišibaja, s slovenskimi kamišibajkarjami. Kamišibaj lahko doživimo tudi v Mariborskem lutkovnem gledališču.