Dinarsko kraški svet leži v južnem delu Slovenije in meji na Hrvaško. Sestavljen je iz planot in podolij, ki sestavljajo apnenčasto površje. Značilen je po kraških pojavih, ki so lahko površinski ali podzemeljski. Prebivalci se predvsem ukvarjajo z gozdarstvom, pomemben pa je tudi turizem. Že 38 milijonov ljudi je obiskalo ta del Slovenije, kar je verjetno več kot katero koli drugo pokrajino. In razlog za to je le en, to je Postojnska jama, ki velja za čudežni svet pod površjem.
Okrog sedme ure zjutraj smo se skupaj z družino z dvema avtomobiloma odpravili na pot proti Postojni. Peljali smo se po avtocesti, zato je bila pot krajša in hitrejša, kot če bi se peljali po stari cesti. Potovali smo ob večjih slovenskih mestih, kot so Maribor, Slovenska Bistrica, Celje, Ljubljana, Vrhnika, Logatec.. Po prevoženih 197 kilometrih in po dveh urah vožnje, smo končno prispeli na naš cilj, do Postojnske jame.
Avtomobile smo pustili na parkirišču, naše prvo dejanje pa je bilo, da smo se odpravili proti informacijskim šotorom, saj smo tam bili prvič in nihče ni vedel, kako naj pridemo do jame. Nad šotori so plapolale različne zastave, da so obiskovalci iz drugih držav lahko odšli do prodajalca, ki je govoril njihov jezik, da so ga razumeli. Presenečena sem bila, ko sem videla tudi japonsko zastavo, saj nisem vedela, da naše slovenske jame privabljajo tudi obiskovalce iz drugega dela sveta. Mi smo se seveda odpravili k slovenskemu prodajalcu. Izbrali smo ponudbo, ki je zajemala ogled Postojnske jame in Predjamskega gradu ter vivarija in Expo jame Kras. Čeprav je bila vstopnica kar draga, stala je 37€ za odrasle in 22€ za otroke, je bil naš moto: »Če smo že enkrat tu, ne bomo šparali z denarjem«. Prodajalec nas je opozoril, da se naj toplo oblečemo, saj je v jami mrzlo (stalna temperatura v jami je okrog 10°C) in mi smo ga seveda ubogali.
Pred vhodom v jamo smo nekaj časa čakali na vlakec, kjer je bilo polno stojnic s spominki in igračami, zato smo bratranec, sestrična in jaz prepričevali dedka, naj nam kupi plišasto človeško ribico in magnete. In seveda ker je dedek lahka tarča, nam je to tudi kupil, vendar to ni bila dobra ideja, saj smo potem morali s temi plišastimi človeškimi ribicami hoditi po jami. Nato smo se s podzemskim vlakcem zapeljali po 3,7 km dolgi poti, ki je edina dvotirna jamska železnica na svetu. Peljali smo se skozi ogromne veličastne dvorane in galerije, videli smo veliko kapnikov, vse od stalagmitov, ki rastejo iz tal in stalaktitov, ki rastejo iz stropa. Po končani vožnji smo imeli eno uro in pol dolg ogled jame, hodili smo skozi kraške rove, katerih celotna dolžina je 24 km. Proti koncu ogleda pa smo verjetno vsi obstali, ko smo prišli do najlepšega stalagmita v Postojnski jami. Pet metrov visok kapnik bleščeče bele barve, se imenuje Briljant, ki skupaj z baročno okrašenim kapniškim stebrom predstavlja simbol Postojnske jame.
Naš ogled se je zaključil in mi smo se že odpravili do vivarija, to je zaprt prostor z vodo, živalmi in rastlinjem kot nekakšen laboratorij. Bila sem polna pričakovanj in komaj sem čakala, da pridemo do tja in bomo videli človeško ribico oz. proteusa. To je nenavadna žival, ki živi samo v kraških jamah in je dinarsko-kraški endemit, ima zakrnele oči, brez hrane pa lahko preživi tudi do 12 let. Še posebej so me zanimali njeni zmajevi mladički, ki jih je je odložila le nekaj mesecev pred našim obiskom. Vendar sem bila razočarana, saj mladičkov nisem videla. Moja pričakovanja od vivarija se žal niso izpolnila, videla pa sem človeško ribico, ki je v resnici bolj čudaška, kot sem mislila. Na razstavi Expo jame Kras sem videla animiran nastanek podzemne jame in kraških pojavov, zelo sta pa me prepričali še dve dodatni razstavi, razstava o metuljih in razstava življenje v milijonih let.
Ko smo končali z ogledi razstav, nam je ostala le še ena zanimivost in to je Predjamski grad. Vendar je grad moral počakati, saj smo bili zelo lačni in smo odšli v bližnjo restavracijo na kosilo. Ne spomnim se več, kaj smo jedli, spomnim pa se, da se je točno med našim kosilom nekdo poročil in smo imeli še zastonj glasbo.
Ura je bila približno ob petih, ko smo se vsedli v avto in se odpeljali le nekaj kilometrov vstran do Predjamskega gradu, ki je vklesan v 123 m visoko steno. Spomnim se, da so bile ulice, ki so peljale do gradu, zelo ozke in da smo s težavo našli parkirno mesto, saj je bilo toliko avtomobilov. Ima 800-letno tradicijo, na katerem se še danes odvijajo srednjeveške prireditve. Notranjost gradu je spremenjena v muzej, v katerem si lahko zlahka predstavljaš, kakšno je bilo življenje takrat. Z gradu je čudovit pogled na okolico, vendar tistim, ki se bojijo višine, svetujem, da na vrh gradu ne hodijo.
Tako smo z ogledom Predjamskega gradu končali enodnevni izlet v dinarsko-kraški del Slovenije. Tistim, ki ne vedo, kam bi odšli med prazniki ali med vikendom, priporočam Postojnsko jamo, saj je to popolnoma drugačen svet, ki ga ne vidiš vsak dan in ko ga enkrat spoznaš, verjamem, da nikomur ni žal, da je prišel v Postojno zaradi jame. Tistim, ki pa pridejo v Postojnsko jamo, svetujem, da si gredo ogledat še Predjamski grad, saj res dobiš občutek, kot da živiš v starih časih na gradu. Za tiste ljudi, ki so bolj avanturisti in raziskovalci, pa priporočam, da se podajo v jamo pod gradom in poiščejo skrivni rov, ki vodi na prosto. Žal mi je, da nismo videli srednjeveških prireditev, vendar za to bo še prišel čas in prepričana sem, da se bom še vrnila.