Grčija je država v južni Evropi in obsega južni del Balkanskega polotoka. Meji na štiri države. Na severu meji na Albanijo, Makedonijo in Bolgarijo, na vzhodu pa na Turčijo, med katerima poteka meja po Egejskem morju. Njeno uradno ime se glasi  Elliniki Dimokratia oz. Helenska republika, ki je znana že od antičnih časov. Glavno in tudi največje mesto so Atene, v katerem živi okoli tri miljione prebivalcev. Država meri 131 957 km2, v kateri biva okoli deset miljonov prebivalcev.

Vse se je začelo, ko smo preko mamine prijateljice izvedeli za julijsko potovanje na morje. Hoteli smo poizkusiti nekaj novega, saj smo vsi v družini veliki avanturisti. No, vsi, razen očeta. S to idejo se namreč ni najbolj strinjal, ker je Grčija kar precej oddaljena od Slovenije. Po dolgem prepričevanju, količinskemu žrebanju možnosti in kar veliko izgubljenih živcev smo le prišli do skupnega cilja, kam odpotovati to poletje na morje. Odločili smo se za državo polno zanimivosti in zgodovine – Grčijo. Brez odlašanja smo se prijavili in ujeli zadnja tri mesta za na pot. Še enkrat smo preleteli navodila za pot in že smo se znašli pred enim problemom, ki je za nas kar precej običajen. Problem se glasi omejitev prtljage. Spogledali smo se in nasmejali ter se zavedali, da bodo te počitnice obdane z adrenalinom, obilo smeha ter kar se za vsako poletje spodobi z visokimi temperaturami.

Tako smo se 13. julija 2018 ob 23.30 odpravili na avtobus v Lenartu. In spet se je pojavil naš problem s prtljago, saj smo s seboj imeli tri kovčke in še kar nekaj malih torb. Smejali smo se na svoj račun, ko smo videli par potnikov samo z enim kovčkom. Ko smo bili vsi zbrani, smo drug za drugim poiskali svoje sedeže na avtobusu. Usedla sem se k oknu, si nadela slušalke in opazovala temno okolico, skozi katero smo se peljali. Kaj hitro sem zaspala.

Zjutraj so me zbudili žarki sonca, ki so mi svetli naravnost v oči. Glasba v slušalkah mi je še zmeraj hudo nabijala in nisem slišala, kaj se dogaja okoli mene. Vendar, ko sem jih snela, sem si v trenutku premislila in si jih nadela nazaj na ušesa, saj je pred mano sedela gospa z majhnim dečkom v naročju, ki je jokal in vpil. Tako sem spet zaspala do postanka. Ko sem stopila z avtobusa, sem začutila bolečino v hrbtu in mama je takoj postala zaskrbljena, saj je mislila da gre za vnetje ledvic. Iskreno povedano sem še sama postala panična, saj bi to pomenilo konec sanjskih počitnic na peščeni plaži. Seveda je bilo kasneje boljše. Vožnja z avtobusom je bila dolga. Prispeli smo do San Marina in tam je bilo konec mučne vožnje z avtobusom. Imeli smo manjši ogled te majhne države in se odpeljali v Ancono. Tam nas je čakal trajekt. No, ne samo trajekt, ampak tudi veliko varnostnikov, ki so pregledali našo prtljago. Za nas so si vzeli čas, saj smo zaradi velike količine prtljage izpadli malo sumljivi. Ker možje v modrem niso našli kaznivih predmetov, so nas spustili na trajekt. Kar nekaj časa je minilo, da smo izpluli proti Grčiji. Stala sem na palubi, ko se je odvijal prelep sončni zahod, vendar mi je ogled kvaril gospod, ki je stal zraven mene, saj je v roki držal cigareto. Zaradi tega sem odkorakala proti kabini in zaspala. Zjutraj sem odšla na zajtrk in komaj takrat sem ugotovila, da še zmeraj plujemo. Samo pol ure kasneje smo pripluli do cilja. Pobrali smo svoje stvari in se odpravili na avtobus. Spet. Vožnja ni bila dolga in prispeli smo na cilj. Prispeli smo v ne ravno majno mesto, po imenu Tolo. Odšli smo v hotelsko sobo. Bila sem navdušena nad balkonom, ki je imel pogled na morje in malo manj navdušena nad tem, da ima soba samo eno veliko posteljo in da bom spala na kavču. Zunaj je še sijalo sonce, zato smo se odločili za premierno kopanje v morju. Odšli smo na sanjsko peščeno plažo. Ko sem stopila v morje, sem bila presenečena, saj je samo temperatura morja merila 30°C. Vsa izmučena sem komaj prišla v sobo in zaspala.

TOLO

Prvo jutro v tem grškem mestu je bilo sončno in ravno pravo za kopanje. Odšli smo na plažo. Opazovala sem majhen otoček na sredini morja in vedno bolj je bil zanimiv. Ker ni bil tako oddaljen, smo se odločili, da ga bomo malo raziskali. Odplavali smo do otoka, ki je bil kar precej podoben Bledu, saj je imel majhno cerkvico. Ko sem stopila na trdna tla, sem bila izčrpana in nisem imela več energije za hojo. Vendar sem vseeno šla. Pot ni bila tlakovana oz. ni bila oblikovana, zato smo hodili bosi po navadnem kamenju in tudi po zemlji. Moram priznati, da ni bilo tako hudo, vendar so me noge resnično bolele. Ko smo prišli nazaj na plažo, smo hitro pobrali svoje stvari in odhiteli nazaj v sobo. Po našem kopanju je bila soba umazana in polna mivke iz plaže, saj se ta pesek prime na vse, česar se dotakne. Odpravili smo se na manjšo zabavo, ki jo je pripravila agencija, s katero smo se peljali. Po veliki količini pomarančnega soka mi je bilo zelo slabo, zato sem odšla v sobo. Po krajšem počitku sta takoj za mano prišla ata in mama, saj je bil čas za večerjo. Po večerji smo odšli na plažo, saj smo se odločili za nočno kopanje. Bilo je zabavno, dokler nisem bila res izčrpana in sem zaspala kar na plaži.

Naslednji dan se je začel enako. Bili smo na plaži, sijalo je sonce in kmalu je bil čas kosila. Ker kosila nismo imeli v hotelu, smo si vsak dan svoje kosilo prinesli kar na plažo. Jedli smo jed, ki se imenuje giros, ki sodi k tradicionalnim jedem Grčije. Tako je bilo tudi ostalih sedem dni v Tolu. Po teh sedmih dneh sem se girosa najedla za celo leto.

Zagotovo si bom pa zapomnila četrti dan v Tolu, saj smo se peljali s čolni. Sicer mi ni podobno, da kršim pravila, ampak takrat sem jih. Po pravilih bi na čoln lahko šlo samo šest ljudi, vendar nas je bilo osem. Ker sem majhne postave, sem seveda bila na tapeti jaz. Vreme je bilo res soparno, jaz pa sem se morala zaviti v brisače in se skriti pod klop, da me lastnik čolna ne bi opazil, saj nas je od daleč opazoval z daljnogledom. Ko smo bili dovolj daleč, sem lahko končno spet zadihala. Peljali smo se daleč vstran. Daleč vstran od lepe peščene obale. Ampak kaj hitro smo našli novo plažo, vendar ta ni bila peščena in mi ni bila tako pri srcu. Ne daleč stran od plaže, pokrite s kamenjem, je bila majhna cerkvica in grška zastava. Bosi smo hodili po kamenju in moram priznati, da so moje noge takrat resnično trpele, saj sem zraven ostrega kamenja še skoraj stopila na morskega ježka. Po ogledu plaže smo se počasi, ampak res počasi odpravili nazaj. Vsakih pet minut smo se ustavili in poskakali v morje in seveda spet nazaj na čoln. Postopek se je res velikokrat ponovil. Ko smo prišli nazaj na peščeno plažo, smo se pripravili za večerjo. Hrana v hotelu me je malce razočarala, saj sem pričakovala kakšne tradicionalne grške jedi, vendar nismo ostali  lačni. Pozno zvečer smo odšli na sprehod v mesto. No, tale sprehod se je spremenil v pohod. Zvečer mesto res oživi in vsepovsod se nekaj dogaja. Po dolgih urah hoje nisem imela več energije in sem po dolgem dnevu odšla v sobo.

Nek večer smo se z avtobusom odpravili v Naplion, nekdanje glavno mesto Grčije. Malo smo raziskovali po mestu in se na koncu ustavili na trgu. S skupino, s katero smo potovali, smo odšli v eno izmed mnogih restavracij. V Grčiji je tradicionalno, da je pri mizi prostora samo za štiri in da so mize in stoli leseni in malo majavi. To sem tudi sama izkusila. Tam so nas posedli in nisem sedela zraven svojih staršev, ampak zraven najstnikov mojih let. No, približno mojih let. Vsi so bili starejši. Sedeli smo na zunanjem delu restavracije in dogajanje je bilo res pestro. Pa se je začelo poskušanje tradicionalnih grških jedi. Najprej so nam postregli kruh z njihovim domačim namazom tatziki. Ni mi bil preveč všeč, saj je bilo v njem ogromno česna. Sledil je solatni krožnik. Tega se nisem niti dotaknila, saj nisem ljubiteljica solat in nasploh zelenjave. Po solati je sledila jed iz listov trte. Niso bili preveč užitni, saj za moj okus. Naslednja na seznamu je bila hobotnica iz žara. Ker smo bili iznajdljivi in ne preveč veliki ljubitelji takšne hrane, smo jih darovali ubogim mačkam pod mizo. In to ni bila edina jed, ki je tako končala. Sledil je ocvrt sir v listnatem testu, takoj za njim pa še pečen krompir, čeprav to ni neka tradicionalna hrana. Za konec pa še grški jogurt z medom. Toliko hrane naenkrat še nisem nikoli jedla, čeprav je veliko odšlo k mačkam.

Ker vse zaživi zvečer, smo se nek večer odpravili v lokal na plaži. Pogovarjali smo se in se smejali, ko se je zaslišala živa glasba. Skupina, ki je igrala, je igrala tradicionalno glasbo sirtaki, na katero sta plesala dva natakarja. Tudi sama sem ga poizkusila in moram reči, da ni enostavno. Res te izmuči.

Sedem dni je minilo prehitro in spet smo pakirali. Na poti nazaj smo se ustavili v Atenah. Grki imajo radi popoldanski mir in počitek, zato so ravno tisti dan znamenito akropolo zaprli, ker bi naj bilo prevroče. V Atenah smo bili tako dolgo, da smo dočakali znamenito menjavo straže pri parlamentu. Ko sem spremljala to menjavo, so se mi stražarji res zasmilili, saj morajo eno uro stati čisto pri miru. Ob postopku menjave je stražar stopil na marmor in padel na trtico. Vsi smo strmeli, vendar on je šel naprej, kot da ni bilo nič in stal do naslednje menjave.

Ker si akropole nismo mogli ogledati podnevi, smo si jo ponoči. Odšli smo čisto do vrha, kolikor se je dalo. Akropola je res nekaj posebnega, saj se od tam vidijo celotne Atene. Vse je bilo razsvetljeno daleč okoli, da sem kar strmela. Žal je bila moja kamera preslaba, da bi lahko to predstavila s svojo fotografijo. Kar hitro je bilo ogleda konec in napotili smo se proti avtobusu.

Naslednje jutro smo se odpravili proti Korintskemu prekopu. Takrat sem izvedela, zakaj se gre tja. Tam se je odvijal znameniti bungee jumping ali skok z elastiko. Res sem si želela skočiti, vendar je bilo prepozno, zato sem lahko samo opazovala druge, kako požirajo adrenalin v osemdeset metrov globokem kanalu. Zato sem se odločila, da bom to naredila, saj se mi je letos pokazala še ena možnost, saj bom to isto pot obiskala še enkrat in tokrat te priložnosti ne bom izpustila iz rok.

Od tam smo se odpravili proti trajektu. Spet naša težava s prtljago. Ista zgodba. Na trajektu mi ni bilo dolgčas. Niti približno ne. Igrala sem karte z najstniki iz agencije, se sprehajala po trajektu in ga malo raziskala, saj je bil ogromen. Ko smo pluli, smo se znašli v neurju in ljudi je zgrabila panika, saj je na palubi pihal močan veter, ki je premaknil vse, kar mu je prišlo predenj. Celo stole iz palube. Nekaj jih je končalo v morju. Sedaj so mogoče korist kakšni morski deklici ali ribi. Nihče ne ve.

Smo pa na trajektu izvedeli grozne novice. Izvedeli smo, da smo ubežali še pravi čas iz Grčije, saj je del države pogoltnil požar. In ceste, po katerih smo se peljali, so vse zaprli. Če ne bi tisti čas odšli, ne vem, kako bi se vse skupaj izteklo. No, na srečo je bilo vse v redu.

24. 7. 2018 smo uspešno prišli domov s počitnic polnih smeha, zabave in seveda hrane. Bilo nam je tako všeč, da bomo v letu letos poleti še enkrat obiskali te sanjske peščene plaže.

Če bi lahko izbrala karkoli, kam bi odpotovala, bi se na seznamu zagotovo zraven severne Evrope, Amerike in Japonske našli zanimivi grški otoki, kot je Santorini, znan po veličastni modri in beli barvi. Iskreno, prepotovala bi ves svet.