Ujet sem v železo. Svet sestavljen iz samega železa, kjer prevladuje delavska noč.  Ne poznam več sončnega dotika. Kar me spominja nanj, je le žareč ogenj, ki tali kovino.

Vidim otroke, ki jim je bilo življenje dano za žeblje. Slišim le njihov jok in trud. Iz oči ne tečejo več otroške bridke solze, temveč trdi žeblji, ki jih režejo po licu. Želijo si otroštva in svobode. Vidi se v železnih očeh. Čutim trdo kožo žena, ki namesto otrok čuvajo žeblje. Sami žeblji. Žeblji so naš sestavni del sveta in navsezadnje tudi nas. Kamor pogledam, vidim žeblje. Delavci čakamo na končno uro – uro za malico. Stopim na zrak in zagledam zeleno z rožami obdano trato, sončno nebo in žareče sonce. Takšne slike nisem navajen. Pobliže pogledam. Nebo se stemni.  Sivi oblaki prekrijejo žareče sonce. Namesto pisanih cvetlic vidim žeblje. Žeblje izpod naših rok. Vrnem se nazaj na delo. V očeh imam žarečo se kovino, ki potuje od začetka do konca. Začnem znova. Žebelj za žebelj.  Do večera isti ritem, ista melodija koščkov kovine, ki igrajo. Mi smo le delavci in delavci bomo do konca naših železnih življenj.

Konec dela. Le za današnji dan. Zvečer se odpravim proti domu. Proti svoji majhni hišici, kjer rastejo žeblji. Odprem majhna, rjava vrata in stopim v majhen prostor. Uležem se na  trdo posteljo. Zaprem oči in odplavam v neresničen svet. Vse do jutra, ko še sonce spi. Odpravim se v svet težkih železnih žebljev.