V parku sedim, gledam ljudi
in vsi se mi zdijo isti.
ista hoja, isti nos,
iste hlače, vsak je bos.

Naenkrat pa dva sta mimo prišla,
ki povsem drugačna sta bila.
En čudno se smeji,
drugi pa me videl ni.

Kljub temu pozdravim ju glasno
in mislim si, kako bi bilo lepo,
če ljudje bi razmišljali tako,
drugačen si, pa nič zato.

V parku sedim,
še vedno gledam ljudi
in vsi se mi zdijo isti.

dav