doma, 1838

Dragi dnevnik!

Danes se počutim umirjeno, a v srcu me stiska, kot da se bo zgodila nekaj slabega. Sedim v dnevni sobi in se pogovarjam z Nikolenjko. Čez nekaj minut bo prišla mama in mi prinesla novo srajco.

Prišla je mama in mi dala v naročje lepo, pisano srajco. Pogledal sem Nikolenjko in videl, kako jezno gleda proti meni. Govoril sem si, da ta ljubosumen in jezen pogled ni bil zame.

Ločilo naju je le eno leto starosti. Vedno sem bil v vsem boljši. A mislil sem, da ga to ne moti. Vendar mi je nekega dne pokazal, da ga to zelo moti. Vedno sem rad zbiral porcelanaste okraske (vaze, kozarce …). Nikolenjki sem govoril, da ne sme hoditi v mojo sobo, a nekega dne se je to moralo zgoditi …

Tisto nedeljo popoldan sem pomagal mami pri hišnih opravilih. Umil sem tla, uredil slike ter pobrisal prah z njih. Med tem časom je Nikolenjka odšel v mojo sobo in vzel v roke porcelanasti kozarec. Ko sem prišel, je Nikolenjki padel kozarec na tla. Povsod samo črepinje. Bil sem jezen nanj, kaj jezen – bes me je popadal. Govoril sem mu grde besede in takrat sva se sprla. Nikolenjka je od svoje jeze prevrnil mizo, da so se vsi moji porcelanasti okraski razbili. Takrat sem postal besen in mu govoril, naj izgine ven iz moje sobe. Nikolenjka je le molče odšel. Tri dni nisva spregovorila niti besedice.

V sredo zvečer je mama pripravljal večerjo. Odločil sem se, da se bom Nikolenjki opravičil in mu rekel, da ne moreva biti za vedno sprta, saj sva brata in bratje si med seboj odpuščajo. Z Nikolenjko sva se srečala pri kuhinjskih vratih. Veste, kaj je naredil? Še pogledal me ni. Pocukal sem ga za ramo in mu rekel: »Nikolenjka, zdaj pa dovolj! Zaradi porcelanastih okraskov pa že ne bova za vedno sprta. Saj sva brata, bratje pa držijo skupaj!« Ko sem vse to povedal, se je obrnil k vratom in odšel. A ko je stopil en korak naprej, se je takoj obrnil in me zelo močno stisnil k sebi. Ko sem mu hotel povedati, da ga imam zelo rad in da imam srečo, da je on moj brat, me je pogledal in rekel: »Oprosti.« Bil sem presrečen, da sva se drug drugemu opravičila.

Tistega večera sva z Nikolenjko postala boljša in močnejša brata, kot sva bila kadarkoli prej. Oba sva spoznala nekaj novega. Jaz sem spoznal, da čeprav bom mislil, da nekoga ne moti, če sem boljši v nečem, se raje ne bom izpostavljal svetu, pa četudi so to starši ali sorodniki.

Grem sedaj k Nikolenjki na igrišče, kjer se bova skupaj igrala in družila.

Ti pišem kdaj drugič, z novo zgodbo.

Lep pozdrav

Volodja