Pa je še prehitro prišlo, kajne?  Slovo namreč. Danes stojim tukaj pred vami še zadnjič kot vaša razredničarka. Gledam vas, moji dragi,  veliki otroci, kako pravkar zaključujete pomemben del svojega odraščanja − svoja osnovnošolska leta.

Še včeraj z rumeni ruticami, danes na pragu srednješolskih let! Spomnim se vaših zvedavih, pri nekaterih nagajivih, pri nekaterih malce prestrašenih pogledov, ko smo prvič sedli skupaj pred štirimi leti. Ves čas ste bili malce poseben razred, kajne? Prav nič nam ni bilo dolgčas tale štiri kratka leta. Živahni, nagajivi, včasih neposlušni, babice bi rekle »namazani z vsemi žavbami«, vedno pa krasni otroci.

In zares prav nič najhujši razred na šoli, čeprav ste menda to poslušali od prvega razreda naprej. Imeli ste smolo ali pa morda srečo, da ste zamenjali toliko učiteljev. Od vseh ste se nekaj naučili, od vsakega ste dobili del popotnice za življenje. Prav vsak od njih – tako kot vsak od vas − je prispeval svoje zapise v skupno zgodbo vaše devetletke. Vsakdo po svojih najboljših močeh, vsak  s svojo enkratnostjo in neponovljivostjo.

In kaj bomo vanjo zapisali danes, ko smo obrnili njen zadnji list? S kakšnimi mislimi naj vas pospremim na nove poti?
Bodite dobri, pogumni in srečni. Premagujte težave, ki vas bodo spremljale na vaši življenjski poti, z dvignjeno glavo. Predvsem pa bodite pošteni in srčni. Ne izberite poklica, ki si ga za vas želijo prijatelji, učitelji, starši, temveč tistega, ki si ga želite Vi. Izbirajte knjige, glasbo, filme in prijatelje, ki hranijo Vašega duha. Vedite, da ne morete nadzorovati vsega, kar se zgodi vašemu svetu, lahko pa nadzorujete Vaše izbire, Vaše odzive in predvsem Vaše poti.

Ko boste nekoč potrebovali kakšen pomemben, življenjski navdih, se spomnite na pesmi Toneta Pavčka. Ob slovesu vam za popotnico poklanjam njegovo čudovito pesem z naslovom Darovi.

Kakšne rože cveto po polju!
Rdeče in modre in zlate.
In vse čakajo noč in dan 
samo nate.

Kakšne ribe plavajo v morju,
take pa take in tudi – take.
In vse čakajo noč in dan
na vas, svoje junake.

Kakšne knjige žive po policah,
polne zvezd in mavrice čiste.
In vse čakajo noč in dan,
da jim obrneš liste.

Roža in riba in knjiga
so kakor pesem, ki poje:
pridi, iztegni dlan,
vse to je tvoje!

Dragi moji junaki! Na dosegu vaših dlani leži vse, celo vaše življenje in čaka, da ga užijete do vonja zadnje cvetice in zadnje knjige. A če želite resnično zaznati, kako rože dišijo in kako vas knjige modrijo, naj vam izdam še zadnjo čarovnijo. Skrivnost, ki lahko vsakogar popelje do izjemnega življenja, je lisica zaupala znamenitemu Malemu princu. In rekla je tako: » Čuj, mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.«

Rada vas imam …

Razredničarka: Barbara Waldhütter