Mrož je prišel v Portorož,
tam je videl veliko rož.
Nekaj mrožinj je bilo tako rekoč fit,
saj so hodile v fitnes vsak dih.
Mrož metuljček v trebuhu dobi,
saj toliko mrožinj z očmi
v življenju še videl ni.
Na koncu v mrožinjo Ribo se zaleti
in od nje en poljub dobi.
Mrožinji se poljub z mrožem gnusi,
zato tri dni v kopalnici tiči
in si obraz čisti.
Jožef Mrož pride v Portorož
kot največji mož.
Na plaži vidi mladenko
preprečeno kot pečenko.
Zvečer na promenado gre.
Prepečen pa je tako, da skoraj umre.
S sladoledom se hladi
in si misli, da se pomladi.
RIBINA PESEM
Joj, ta mrož, kako me gleda,
da sem kar že cela bleda.
Mrož je zdepiliran cel,
da ne govorimo, kako je debel.
Vedno pomežikne mi,
da lažje zaspi.
On meni ni všeč.
Ko gleda me,
je pravi skeč.
dav
Na plaži med ljudmi
tam lepa Riba stoji.
Mrož vanjo zaljubi se do ušes,
a ona ga ne mara prav zares.
Mrož ji nakloni vse vrste rožnih lepotic.
Riba ga še vedno ne mara,
tudi po milijonu tortic
ona še vedno pri svojem vztraja.
Takšen ali drugačen mrož ji ni všeč,
a ta ravno ne obupa,
saj si mora biti zvest.
dav
Zvečer se pred spanjem odpravi
s svežo pomado v laseh
v mesto na promenado in ples.
Tam med množico mrožinj
zagleda lepo ribjo mladenko,
ki srce mu zbudi in
zada si, da jo osvoji.
Hitro pomado namaže v lase,
popravi očala, nadane si klobuk
in gre omotičen od ljubezenskih muk.
Komaj mu uspe,
da Ribo očara,
povabi jo na ples.
GOSPODIČNA RIBA
Nekega dne na plaži stoji
in na drugi strani vanjo bulji.
Krepko mu srce zažari.
A gospodična Riba ga čudno pogleda,
se odpravi od tega nereda,
a ona se niti vanj ne zagleda.
Ona se obrne stran in gre na svoje zabave,
za seboj spušča svoje vonjave.
Na televiziji je dober šov,
kjer prikazujejo romane.
GOSPOD MROŽ
Gospod mrož
je hodil po plaži.
Saj tam se rad važi.
Ko hodi okoli, nekaj lepega
opazi.
Da ribe videl ni,
ni mogel verjeti,
saj takšno je videl pred petimi leti.
Takoj je skočil k njej,
da se ji pokaže, a riba ve,
da ta pa ni iz ta prave plaže.
Mrož ji pomežikne,
ona pa odkima.
Saj za takšnega mroža se ona ne zanima.
Med gnečo ljudi
mrož se veseli,
ker pa zagleda mrožinjo,
od lepote obnemi.
Vsa mrožinja je kot roža,
od veselja kar zaplesal bi,
ves od nje oživi.
Tisti mrož, ki je odšel v Portorož,
bil je vržen v koš.
Srečal je mrožinjo Ribo,
medtem ko je jedla tuno.
Mrožu všeč je bila,
ona pa ga je zavračala.
On je bil zadet do nebes,
njo pa je razganjal bes.
Šel ji je na živce,
saj ji je povsod sledil
zaradi njene lepote.
Na koncu odšla je z enim mišičnjakom,
za katerega se je izkazalo nekaj čudnega.
Namreč bil je mrožev brat.