Prebesedimo besede

Učenci 6. razreda so skušali prebesediti besede. Nastale so naslednje besede.

Pisatelj je postal knjigopisec.
Ogledalo se je  prebesedilo v obrazokazec.
Ura je odslej časokazka
Milo bomo poimenovali rokoper.
Koledar je dobil novo besedo in postal mescokaz ali pa mesečnik..
Nogomet smo preimenovali v žogobrc
Stiskalnica se imenuje grozdjestisk.
Gozd se je prebesedil v drevesnik.
Tla so poimenovali stopalnik.
Frizer je dobil poimenovanje strižolas.
Kača se je prebesedila v breznožnico.
Zemljevid ima po novem novo poimenovanje kažipot
Očala so se spremenila v dobrovidke.
Glavnik je postal lasočes.
Robčki so nosobrisači.
Slovar se je prebesedil v besednik.
Zobozdravnik je postal zobopulec.

dav

Besede, besede

Učenci 6. razreda so ob pesmi Borisa A. Novaka Prebesedimo besede razmišljali in iskali ideje o besedah.

Poiščimo kakšne skrite neznane strojnice.
Odkrijmo kakšne neznane, “klump” besede.
Ustvarimo kakšne bedne besede.
Skujmo bunkerje.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, neslišne besede,
Odkrijmo kakšne neznane “nezbede”,
Ustvarimo kakšne smešnice.
Skujmo besne,
izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite,  nezaslišane “zanimsede”
Odkrijmo kakšne neznane, dolge in kratke.
Ustvarimo kakšne nove “kulske” besede,
Skujmo lepe, drugačne “čudnosede”.
Izmislimo si kakšne nove besede. 

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane klane.
Odkrijmo kakšne neznane in lepe višave
Ustvarimo kakšne nove naprave.
Skujmo nove plane.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane besede.
Odkrijmo kakšne neznane super talente.
Ustvarimo kakšne nove, dolge,
skujmo lepe, grde in pohvalne.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane besedice.
Odkrijmo kakšne nezaslišane starinske “uhozvočnice”.
Ustvarimo kakšne nove, odbite policaje.
Skujmo akvadukte, akvarije.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane grde besede.
Odkrijmo kakšne neznane, dolgočasne.
Ustvarimo kakšne novce ali starce.
Skujmo čudne, posebne in lepe.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane “grdosede”,
Odkrijmo kakšne neznane, nove “kulsede”.
Ustvarimo kakšne nove izmišljotine.
Skujmo kratke, nove in čudne.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane besede,
Odkrijmo kakšne neznane, lepe,
Ustvarimo kakšne jezne,
Skujmo stare,
Izmislimo si kakšne nove besede.

Kaj je pesem?

Pesem je besedilo, ki ga napiše pesnik, sestavljanka besed, verzov, kitic, rim, je izmišljeno besedilo, brcanje žoge, šumenje vode, škrtanje čipsa, petje ptic in tišina, občutek, je glasba, zgodba melodij, veselja.

Moja najljubša pesem je o življenju, o ljubezni, ringaraja, o prijateljstvu, Pesem, Izven okvirjev, Mrož gre v Portorož, Siva pot, Po dekle …

Rad bi napisal pesem o življenju, o prijateljstvu, o ljubezni, o doživetju, o nogometu, o sreči, ljubezni in družini, o morju, o življenju, o sebi, naravi …

Pesem nastane, ko je pesnik žalosten ali vesel, ko se rime združijo, ko ima pesnik idejo, ko imaš navdih, idejo, ko jo napišeš, brcneš žogo, ko morje šumi …

Pesem nastane, če ima pesnik navdih, če ima dobre ideje, če  je pesnik pri volji, če imaš idejo, domišljijo, ko ješ, ko razmišljaš, pišeš, imam slab dan, dober dan, ko besede pridejo iz srca…

Pesem je ljubezen, ker izraža čustva, ker je lepa, ker v njo zliješ občutke, se imamo radi, piše o ljubezni, ker je potreben nek talent, je lepa, čustvena, edinstvena…

Življenje

Kot otrok se moraš z majhnimi koraki učiti,
kako ravnotežje dobiti,

Poskuse ponoviti
in se pametno odločiti.

Se z družino veseliti,
na okolje prilagoditi,
novih stvari se naučiti,
na veliko vprašanj odgovoriti.

S konji po pašniku loviti,
za njih se truditi,
jim seno sušiti,
jih z vrvico v ogradi voditi.

Tekmovanj se udeleži,
zmage veseliti,
se z leti utruditi
in se na koncu posloviti.

Družina

Družina je prav od vsakogar,
nanjo mislimo noč in dan.

Ko zjutraj se zbudim in
zvečer zaspim,
družina ob strani mi stoji.

Kaj bi brez družine?
Kdo bi mi težil,
če ne moj brat,
kdo pamet bi mi solil,
da naj se učim, če ne mami
in kdo o fantu pridigal bi mi,
če ne moj ati.

A ko umre ti družinski član,
čustva stopijo na dan.
Družina ni več družina,
ko umre ti  družinski člani.

Sicer čez čas vse mine,
a preteklost  ne izgine.

Ti si moje sonce

Ti si ti.
Bodi to, kar si,
ti si moj sončni sij,
ki nam vsem govori.
Upam, da se ti nič ne zgodi.

Ti si naš čar,
naš sončni žar,
In prosim te zdaj,
bi bil tudi ti naš raj?

Ti si moj brat,
rešil si me tolikokrat,
vendar si včasih tudi tečni škrat.
Kljub vsemu te imam rad.

Jaz sem pa jaz.
Vem, da ni veliko,
lahko pa rečem,
da ti si ti.
Bodi to, kar si.

Življenje

Življenje je lepo,
a velikokrat slepo.
Ko ne veš, kam iti,
si moraš zemljevid kupiti.

Dan velikokrat živiš,
včasih ga prespiš
ali v šolo odhitiš.

Življenje živi zdaj,
saj potem greš v raj.

V življenju živimo in se spremenimo.
Pojemo, spimo in se smejimo,
so vzponi in padci, veselje ter žalost.

Hodimo v šolo in se učimo.
Spoznamo ljubezen in se nekoč poročimo.

Radi živimo za vesele trenutke,
ki jih doživimo
in se jim nasmejimo.

Življenje je kratko,
živi ga na polno.

Vesoljni potop

Bogu Zevsu na uho je prišlo,
da med ljudmi do prepirov je prišlo.
Zato odločil se je in na Zemljo odpravil se.
Tam izvedel je, da govorice niso laž,
saj otroci komaj čakajo, da starši umrejo,
da njihovo dediščino prevzamejo.

Kralju prišlo je na uho, da bog potika se naokrog.
Zato preizkusil ga je.
Dal ubiti je enega svojih talcev
in ga na mizo za gostijo ponudil.
Zevs prevaro takoj je ugotovil
in celo kraljestvo v prah spremenil.

Odpravil se je v svoje kraljestvo in sklical vse bogove sveta.
Skupaj poplavili so ves svet,
a ostala sta le dva živa, ki bila sta prijazna do vseh,
zato ju pustil je bog pri močeh.

Boginja usmilila se ju je in nasvet za novo ljudstvo dala je.
Njen nasvet sta upoštevala in kamne za hrbet metala.
Glej, no, glej, prišli so ljudje,
kot jih ves svet dandanes pozna.
Zato še danes vemo,
da božjih moči podcenjevati ne smemo.

Petrovič in vila

Ko se je vila v Petroviča zaljubila,
je v svojem srcu toplino ljubezni začutila.
Ljubezen enostranska boli,
dokler se pri Petroviču prva iskrica ne zaiskri.

Petrovič odšel je na boj,
vila napravila je zdravilni napoj.
Ko vila v goščavo je odšla,
je Petroviča ljubezen s seboj potegnila.

Vila pod lipo zaspala je,
ko Petrovič skrivaj poljubil jo je.
Nesreča pripetila se je,
ko Petrovič poljubil jo je.

Ko ljubezen zacveti,
vila Petroviču puščico v srce zasadi.
Zgoraj ljubezen se bo razvila,
saj vila je tudi sebe ubila.

Orfej in velikani

Nekoč Orfej šel v podzemlje je,
tam je srečal štiri velikane.
Tedaj se hitro zamegli,
od velikanov pa sledi več ni.

Potem je pot nadaljeval,
Hadu lepo pesem zaigral.
Tedaj se Had usmili ga,
zato Evridiko nazaj mu da.

Nazaj grede velikane srečal je,
od strahu takoj obrne se.
Tega storiti ne bi smel sedaj,
zato Evridiko izgubi za vekomaj.

dav

Orfej

Krasen talent Orfej je imel,
ko je prelepo zapel,
vsem poslušalcem srce je ogrel.

Nek dan potepal se je po obali,
pel je pesmi kot po navadi,
vidi vilo in poskoči,
z njo se tudi poroči.

Sicer čas ljubezni ni bil dolg,
Evridiko je obvladal smrtni molk.
Presenetil jo je kačji strup,
tam je obležal njen trup.

Veselih pesmi ni bilo več,
Orfejeve žalosti pa preveč.

Ptica Zlatoper

Ptica Zlatoper na Gorjancih je živela,
čudežno moč njeno pero je imelo.
Veliko junakov se povzpelo je na drevo,
da dobili bi njeno pero.

Puščavnik jim dal je nasvet:
»S koso in tremi svetniki
zlato pero se da dobiti.«

Mikec splezal je na drevo
in dobil zlato pero.
Čeprav lahko dobil bi srečo vsega sveta,
nesreča bila je pri njem doma.

Cvetnik

Cvetnik je vrtec mali,
kjer nikoli ne bi zaspali.
To takoj  bi obžalovali,
saj bi v grob se zakopali.

Tam je polno lepih rož,
v bližini naselil se je prijazen mož.
Koza z njim je prišla,
da bi čas mu krajšala.

Viharne noči nekdo pri vratih se oglasi.

Elija kozo jima speče
in kakšno besedo o njunem potovanju reče.

Bog mu trud poplača,
na mizi je vedno jedača in pijača.

Gospodična

Zgodilo se je nekoč
in se dogaja še danes.

V Gorjancih stoji studenec,
ki je skrit kakor rožni venec.

Če verjameš v njegovo moč,
ti vrnjeno bo to na vso hotečo
milijonarsko noč.

Gospa je postala gospodična
in izkusila to moč studenčka.

Pomladila se je in postala
je gospodična mična, ki čaka
na lepega otročička.
Bog daje, bog vzame,
naj te to ne prizadene,
če si tisti, ki to verjame.

dav

Vsi enaki

V parku sedim, gledam ljudi
in vsi se mi zdijo isti.
ista hoja, isti nos,
iste hlače, vsak je bos.

Naenkrat pa dva sta mimo prišla,
ki povsem drugačna sta bila.
En čudno se smeji,
drugi pa me videl ni.

Kljub temu pozdravim ju glasno
in mislim si, kako bi bilo lepo,
če ljudje bi razmišljali tako,
drugačen si, pa nič zato.

V parku sedim,
še vedno gledam ljudi
in vsi se mi zdijo isti.

dav


Pot v Berlin (Velike zelene oči)

Le kaj po glavi ti Lena roji,
ko na poti v Berlin si?
Ali te ni strah,
da te ne bo hotel videti?

Zdaj slepa na vlaku sediš,
čakaš, da na pravo postajo prihitiš.

A kaj potem, ko konec bo poti?
Nazaj ne moreš se obrniti,
samo pojdi ljubezen si iskati.

Lena ima 15 let
in čaka, da lahko odšla bi v svet.

S prijatelji nesrečo je imela,
a imela je srečo v tem,
da je preživela.

Lahko bi se zgodil njen zadnji utrip,
a na srečo izgubila je samo vid.

Lena je zdaj žalostna in molči,
to so bile njene velike zelene oči.

Deklica z vžigalicami

Živela je majhna deklica,
ki vsa premražena je bila.

Na silvestrovo je sama po ulici tavala
in vžigalice prodajala.
A ni prodala niti ene,
za to je obtožila samo sebe.

Hotela je domov oditi,
toda tudi tam se ji je slabo godilo.
Ker mraz pritiskal je nanjo,
si prižgala je vžigalico.

Ko četrto je prižgala,
se ji je babica prikazala.
Ta jo je odnesla v nebo
in nazaj je nikoli več ni bilo.

Šeherezada

Nekoč neznano kje je živela deklica,
ki Šeherezada bilo ji je imela.
Bila je lepo in pametno dekle,
spoznala se je na čisto vse.

Nobena daleč naokrog
segala ji ni niti do kolen,
nobena tako pogumna ni bila,
da bi pretentala sultana.

Ko se je odločila, da sultanu žena bo postala,
da s svojo pretkanostjo deželo bo rešila,
je ni bilo sile, ki ji tega ne bi dovolila.
Tudi oče je ni mogel zadržati,
zato jo je strtega srca dal sultanu poslati.

Ta končno še eno nevesto izmed mnogih je dobil
in takoj se z njo je poročil.
A poglej ga zlomka, bilo je tako,
da prve noči obglavitve ni bilo.

Nastala je prava drama,
saj brihtna Šeherezada poznala je veliko zgodb,
ki šle so v promet kakor za med,
sultan pa se jih ni mogel naužiti,
zato mu jih je pripovedovala noč za nočjo
in kar hitro tisoč jih je bilo.

Jože M(m)rož gre v Portorož

Mrož je prišel v Portorož,
tam je videl veliko rož.
Nekaj mrožinj je bilo tako rekoč fit,
saj so hodile v fitnes vsak dih.

Mrož metuljček v trebuhu dobi,
saj toliko mrožinj z očmi
v življenju še videl ni.
Na koncu v mrožinjo Ribo se zaleti
in od nje en poljub dobi.

Mrožinji se poljub z mrožem gnusi,
zato tri dni v kopalnici tiči
in si obraz čisti.

Jožef  Mrož pride v Portorož
kot največji mož.
Na plaži vidi mladenko
preprečeno kot pečenko.

Zvečer na promenado gre.
Prepečen pa je tako, da skoraj umre.
S sladoledom se hladi
in si misli, da se pomladi.

RIBINA PESEM

Joj, ta mrož, kako me gleda,
da sem kar že cela bleda.
Mrož je zdepiliran cel,
da ne govorimo, kako je debel.

Vedno pomežikne mi,
da lažje zaspi.
On meni ni všeč.
Ko gleda me,
je pravi skeč.

dav

Na plaži med ljudmi
tam lepa Riba stoji.
Mrož vanjo zaljubi se do ušes,
a ona ga ne mara prav zares.

Mrož ji nakloni vse vrste rožnih lepotic.
Riba ga še vedno ne mara,
tudi po milijonu tortic
ona še vedno pri svojem vztraja.

Takšen ali drugačen mrož ji ni všeč,
a ta ravno ne obupa,
saj si mora biti zvest.

dav

Zvečer se pred spanjem odpravi
s svežo pomado v laseh
v mesto na promenado in ples.

Tam med množico mrožinj
zagleda lepo ribjo mladenko,
ki srce mu zbudi in
zada si, da jo osvoji.

Hitro pomado namaže v lase,
popravi očala, nadane si klobuk
in gre omotičen od ljubezenskih muk.
Komaj mu uspe,
da Ribo očara,
povabi jo na ples.

GOSPODIČNA RIBA

Nekega dne na plaži stoji
in na drugi strani vanjo bulji.
Krepko mu srce zažari.

A gospodična Riba ga čudno pogleda,
se odpravi od tega nereda,
a ona se niti vanj ne zagleda.

Ona se obrne stran in gre na svoje zabave,
za seboj spušča svoje vonjave.
Na televiziji je dober šov,
kjer prikazujejo romane.

GOSPOD MROŽ

Gospod mrož
je hodil po plaži.
Saj tam se rad važi.
Ko hodi okoli, nekaj lepega
opazi.

Da ribe videl ni,
ni mogel verjeti,
saj takšno je videl pred petimi leti.

Takoj je skočil k njej,
da se ji pokaže, a riba ve,
da ta pa ni iz ta prave plaže.

Mrož ji pomežikne,
ona pa odkima.
Saj za takšnega mroža se ona ne zanima.

Med gnečo ljudi
mrož se veseli,
ker pa zagleda mrožinjo,
od lepote obnemi.
Vsa mrožinja je kot roža,
od veselja kar zaplesal bi,
ves od nje oživi.

Tisti mrož, ki je odšel v Portorož,
bil je vržen v koš.
Srečal je mrožinjo Ribo,
medtem ko je jedla tuno.

Mrožu všeč je bila,
ona pa ga je zavračala.
On je bil zadet do nebes,
njo pa je razganjal bes.

Šel ji je na živce,
saj ji je povsod sledil
zaradi njene lepote.

Na koncu odšla je z enim mišičnjakom,
za katerega se je izkazalo nekaj čudnega.
Namreč bil je mrožev brat.