Intervju – življenje v Ameriki

Učenka 6. razreda Tia Dobaj je s svojo teto opravila intervju o življenju v Ameriki.

Kako se razlikuje bivanje v Ameriki z bivanjem v Sloveniji?
Zelo je odvisno, kje v Ameriki živiš. Jaz trenutno živim v New Yorku. Mesto je zelo živahno podnevi in ponoči. New York je en takšen “melting pot”, tukaj živijo ljudje iz celega sveta. Govorijo se vsi mogoči jeziki, španščina je tako kot angleščina uradni jezik. Povsod je polno ljudi, ulice so preplavljene z ljudmi, ki hitijo po opravkih. Povsod se čaka v vrsti. Tukaj v New Yorku ljudje uporabljajo podzemni vlak, da pridejo iz ene točke do druge. In kar je najbolj zanimivo, vsi nosijo tenis copate Nike vseh možnih barv in designov. Življenje tukaj je precej dražje kot v Sloveniji. Najemnine za stanovanja so najmanj trikrat večje kot v Sloveniji. Za francoski rogljiček plačaš v Sloveniji v trgovini 0,50 evra. V New Yorku stane vsaj $2, kar je 1.7 evra.

V čem je Amerika boljša in v čem je slabša od Slovenije?
Definitivno je tukaj več možnosti za delo (službe), ki v Sloveniji ali nimajo prihodka ali pa sploh ne obstajajo. Sama sem delala za ameriškem podjetju, ki ima trgovine na luksuznih ladjah križarkah. V glavnem je tukaj več možnosti za vse ekstremne, nevsakdanje poklice. Kaj je boljše v Sloveniji? Definitivno naša hrana, je domača, skuhana doma, zelenjava z vrta, v glavnem zdrava. Mesto tukaj je prepleteno z restavracijami hitre hrane. Ni mi všeč, da v New York skoraj ni zelenja. Razen Centralnega parka in nekaj niti omembe vrednih manjših parkov, so same zidane velikanske stolpnice.

Zakaj si se odločila, da se boš preselila v Ameriko?
V New Yorku živi moj fant. Po poklici je profesionalni glasbenik. Igra bobne. Tako igra na Brodwayu, raznih jazz clubih in prireditvah.

Kaj najbolj pogrešaš v Ameriki?
Najbolj pogrešam v Ameriki mamino kuhinjo.

Imaš kaj domotožja?
Domotožja nimam, vsi v družini uporabljamo elektronske opcije komuniciranja. Je pa moja družina že navajena, saj zadnjih deset let delam in potujem zunaj Slovenije.

Si spoznala kakšne Slovence v Ameriki?
Slovenci so povsod v Ameriki. Veliko jih živi in dela tukaj v New Yorku. Tudi sama sem jih spoznala. Tukaj so predvsem zaradi različnih in drugačnih možnosti. Glede na to, kako majhen narod smo, je res zanimivo, da lahko Slovenca srečaš povsod po svetu.

Kalifornija – blišč in beda Amerike

Kalifornija je ena izmed pacifiških zveznih držav, ki na severu meji na Oregon, na vzhodu na Nevado in Arizono, na jugu meji na Mehiko, na zahodu pa jo obliva Pacifiški ocean. Južno mejo z Mehiko določa reka Kolorado. Velika je 410.000 kvadratnih kilometrov in je 3 največja zvezna država v ZDA. Njeno glavno mesto je Sacramento, največje mesto pa je Los Angeles. Kalifornija se je ZDA priključila 9. septembra 1850 kot 31. zvezna država. V njej živi okoli 37.692.000 ljudi. Uradni jezik je angleščina. Njen guverner je Jerry Brown. Ime je dobila po izmišljenem španskem otoku. Drugo ime za Kalifornijo je Zlata država, saj so tukaj našli veliko zlata.

V Kalifornijo smo odpotovali med zimskimi počitnicami februarja 2017. Zgodaj zjutraj smo se  odpeljati proti Dunaju. Ko smo prispeli na letališče, smo opravili vse formalnosti in se udobno namestili na sedeže v letalu. V Londonu smo imeli še vmesni postanek, nato pa odleteli čez ocean v obljubljeno deželo, Ameriko. Med letom sem si krajšal čas z igranjem računalniških iger, gledanjem filmov in igranjem kart. Let je trajal 13 ur.

Pozno popoldan smo pristali v Los Angelesu, kjer smo najeli avtomobil in se odpeljal na zaslužen počitek v hotel.

Zgodaj zjutraj smo se odpeljali v San Francisco. Med potjo sem opazoval okolico in opazil, da je v Kaliforniji veliko plantaž mandljev, marelic, agrumov in pašnikov, kjer so se pasle velike črede govedi. Popoldan smo prispeli v San Francisco, ki predstavlja finančno središče severne Kalifornije. Eden najbolj prepoznavnih mostov na svetu je zagotovo Golden Gate, ki so ga zgradil v samo 4 letih, in sicer med letoma 1933 in 1937. Bohoti se 67 metrov nad morjem, dolg pa je 2737 metrov. Nosilni stolpi so visoki 227 metrov, letno čez most prepelje kar 40 milijonov vozil. Med njimi smo bili tudi mi. Imeli smo veliko srečo, da ta dan most ni bil ovit v meglo, kar je običajno, zato smo ga z veseljem prehodili peš in med sprehodom opazovali razgled na mesto in otok, na katerem stoji zloglasni zapor Alcatraz. Otok leži 2,4 kilometra od obale. Prvi, ki so ga obiskali, so bili v okolici živeči Indijanci iz plemena Miwok, ki so tukaj živeli pred več kot 10 ali 20 tisoč leti. Trdnjavo so zgradili vojaki med ameriško državljansko vojno. Leta 1932 pa je trdnjava začela služiti kot civilni zapor največjih zločincev. Iz njega uradno ni pobegnil nihče. Kasneje smo se sprehodili še po pomolu Pear 39, ki je zelo oblegan. Je priljubljena izletniška točka, turistična zanimivost in izvrstna priložnost za nakup najrazličnejših spominkov, ki se navezujejo na San Francisco in Kalifornijo. Poleg trgovin in restavracij je bilo okoli pomola veliko možnosti tudi za zabavo. Žepnino si v okolici ali na samem pomolu služijo številni nastopajoči, ki izvajajo najrazličnejše trike. Na njem smo videli tudi največjo znamenitost pomola, morske leve, ki se vsako leto zberejo prav na tem pomolu.

Ogledu zanimivega pomola, kjer smo se proti večeru že s težavo upirali močnemu vetru, smo se umaknili na večerjo v finančni predel San Franciska in se nato zadovoljni in polni novih spominov umaknili v hotel. Naslednje jutro smo se zapeljali do Fishermans Whrafa, kjer je veliko restavracij z morsko hrano, muzej ribištva in začetna točka znamenitega tramvaja Cable car, s katerim se žal zaradi zgodnje jutranje ure nismo mogli popeljati. Smo pa zato izrabili zgodnjo jutranjo uro in se zapeljali in sprehodili po znameniti zaviti ulici Lombard street, ob kateri spomladi zacveti ogromno cvetja. Po tem ogledu smo zapustili San Francisco po pisani China street in obiskali za mene najpomembnejšo točko potovanja dvorano Oracle, ki se nahaja v Oaklandu. Od tam prihaja moja najljubša košarkarska ekipa Golden State Wariors. Z novim košarkarskim dresom  in lepimi spomini smo se podali na dolgo vožnjo proti Las Vegasu.

Skozi različne pokrajine od hribov, dolin in puščavo smo pozno zvečer prispeli v mesto luči in blišča Las Vegas. Prespali smo v znamenitem hotelu Hard Rock, kjer je na vsakem koraku razstavljen kakšen instrument, oblačilo in celo avtomobil zvezdnikov.

V hotelu je bila tudi igralnica, skozi katero sem se lahko samo na hitro sprehodil, ker mladoletne osebe nimajo vstopa. Zato smo se z veseljem popeljali po mestu in si ogledali znamenito Fontano Belago, kjer so se dinamični curki vode premikali v ritmu glasbe. Na slavnem Las Vegas stripu smo videli  mnogo slavnih hotelov, kot so npr. Ceasars Palace, New York in Hotel Luxor ter si ogledovali razkošne avtomobile. To je mesto, kjer lahko v enem dnevu vidiš Eifflov stolp, kip svobode, egipčansko piramido in še kaj.

Naslednji dan smo se odpeljali na našo naslednjo destinacijo Grand Canion. Ta znameniti kanjon je ustvarila reka Kolorado. Tam smo videli zanimive plese Indijancev in jedli njihovo hrano. Na razgledni točki Skywalk smo se lahko sprehodili po steklenem balkonu, ki je visel nad prepadom. Bilo je strašljivo, a obenem se je z balkona odlično videl kanjon. Zvečer smo se ponovno vrnili v Las Vegas, kjer smo prespali in se naslednji dan še po ogledu Las Vegasa p dnevi odpravili proti Los Angelesu. Po dobre pol ure vožnje smo se ustavili na najbolj znanem jezu Hoover dam, ki je veliki hidroelektrični jez na reki Kolorado. Visok je 221,4 metra in dolg 379 metrov. Nahaja se med zveznima državama Arizona in Nevada.

V Los Angelesu smo seveda najprej želeli videti  znameniti hollywoodski Walk of fame, ki se razteza preko 15 križišč vzdolž avenij Hollywood Boulevar in Vine street. Na ogled je več kot 2600 zvezd, na katerih so imena slavnih in tudi manj slavnih ljudi. Ker se je naslednji dan odvijala podelitev največjih filmskih nagrad oskarjev, žal nismo mogli vstopiti v dvorano, lahko pa smo se sprehodili in se slikali na znani rdeči preprogi, ki je bila že pripravljena. Američani so zelo dobro organizirani in za denar storijo vse, zato smo izkoristili svoj odmerjeni čas in se z vodičem odpeljali po hollywoodskih gričih, znani aveniji Sunset Boulevard in Beverly Hillsu, kjer domujejo številni slavni zvezdniki v svojih razkošnih domovih. Nekateri svoja domovanja z veseljem razkazujejo in smo jih videli od zelo blizu, drugi ne želijo živeti na očeh javnosti in svojo zasebnost varujejo z visokimi ograjami in drevesi. Žal je na enem koncu blišč in že takoj za vogalom beda. Brezdomcev je v Los Angelesu zelo veliko, kar me je močno prizadelo.

Naslednji dan smo si zaželeli malu miru, zato smo se odpeljali na konec znamenite ceste Road 66. Njen konec je v Santa Monica Bayu, na katerem so lepe peščene plaže in odličen pogled na Tihi ocean. Cesto mnogi kličejo tudi Mati vseh cest, saj je dolga kar 3920 km. Poteka od Chicaga pa vse do Los Angelesa.

Ker seveda brez ogleda slavnih filmskih studijev ne gre, smo si naslednji dan ogledali še Universal studios. V Universal studiih smo preizkusili vlakec smrti na temo Harryja Potterja. Zatem smo se s studijskim vlakcem popeljali skozi številne studije, kjer so snemali različne filme. Prikazali so nam veliko filmskih trikov prikaza naravnih nesreč poplave, potresa, požara, nato so nam pokazali vse avtomobile, ki so bili v filmih Hitri in drzni, ulico, kjer so snemali serijo Razočaranje gospodinje in še in še. V eni izmed dvoran so nam prikazali še trike s pretepi, streljanjem, najbolj sem se prestrašil, ko je v dvorani moški ženski prostovoljki odrezal roko. Tega ji seveda ni naredil, vendar je izgledalo zelo resnično.

Naše enajstdnevno potovanje je hitro minilo, vrnili smo se izmučeni in polni vtisov. Bilo je super, nepozabno in upam, da se še kdaj vrnem in da bom takrat imel več časa. Potovanje bi priporočal vsem, ki želijo doživeti nekaj novega in posebnega. Lahko uživate na prečudovitih peščenih plažah ali raziskujete mesta in uživate v nočnem življenju.  Amerika je dežela blišča in bede.

Grčija – pot v deželo sirtakija

Grčija je država v južni Evropi in obsega južni del Balkanskega polotoka. Meji na štiri države. Na severu meji na Albanijo, Makedonijo in Bolgarijo, na vzhodu pa na Turčijo, med katerima poteka meja po Egejskem morju. Njeno uradno ime se glasi  Elliniki Dimokratia oz. Helenska republika, ki je znana že od antičnih časov. Glavno in tudi največje mesto so Atene, v katerem živi okoli tri miljione prebivalcev. Država meri 131 957 km2, v kateri biva okoli deset miljonov prebivalcev.

Vse se je začelo, ko smo preko mamine prijateljice izvedeli za julijsko potovanje na morje. Hoteli smo poizkusiti nekaj novega, saj smo vsi v družini veliki avanturisti. No, vsi, razen očeta. S to idejo se namreč ni najbolj strinjal, ker je Grčija kar precej oddaljena od Slovenije. Po dolgem prepričevanju, količinskemu žrebanju možnosti in kar veliko izgubljenih živcev smo le prišli do skupnega cilja, kam odpotovati to poletje na morje. Odločili smo se za državo polno zanimivosti in zgodovine – Grčijo. Brez odlašanja smo se prijavili in ujeli zadnja tri mesta za na pot. Še enkrat smo preleteli navodila za pot in že smo se znašli pred enim problemom, ki je za nas kar precej običajen. Problem se glasi omejitev prtljage. Spogledali smo se in nasmejali ter se zavedali, da bodo te počitnice obdane z adrenalinom, obilo smeha ter kar se za vsako poletje spodobi z visokimi temperaturami.

Tako smo se 13. julija 2018 ob 23.30 odpravili na avtobus v Lenartu. In spet se je pojavil naš problem s prtljago, saj smo s seboj imeli tri kovčke in še kar nekaj malih torb. Smejali smo se na svoj račun, ko smo videli par potnikov samo z enim kovčkom. Ko smo bili vsi zbrani, smo drug za drugim poiskali svoje sedeže na avtobusu. Usedla sem se k oknu, si nadela slušalke in opazovala temno okolico, skozi katero smo se peljali. Kaj hitro sem zaspala.

Zjutraj so me zbudili žarki sonca, ki so mi svetli naravnost v oči. Glasba v slušalkah mi je še zmeraj hudo nabijala in nisem slišala, kaj se dogaja okoli mene. Vendar, ko sem jih snela, sem si v trenutku premislila in si jih nadela nazaj na ušesa, saj je pred mano sedela gospa z majhnim dečkom v naročju, ki je jokal in vpil. Tako sem spet zaspala do postanka. Ko sem stopila z avtobusa, sem začutila bolečino v hrbtu in mama je takoj postala zaskrbljena, saj je mislila da gre za vnetje ledvic. Iskreno povedano sem še sama postala panična, saj bi to pomenilo konec sanjskih počitnic na peščeni plaži. Seveda je bilo kasneje boljše. Vožnja z avtobusom je bila dolga. Prispeli smo do San Marina in tam je bilo konec mučne vožnje z avtobusom. Imeli smo manjši ogled te majhne države in se odpeljali v Ancono. Tam nas je čakal trajekt. No, ne samo trajekt, ampak tudi veliko varnostnikov, ki so pregledali našo prtljago. Za nas so si vzeli čas, saj smo zaradi velike količine prtljage izpadli malo sumljivi. Ker možje v modrem niso našli kaznivih predmetov, so nas spustili na trajekt. Kar nekaj časa je minilo, da smo izpluli proti Grčiji. Stala sem na palubi, ko se je odvijal prelep sončni zahod, vendar mi je ogled kvaril gospod, ki je stal zraven mene, saj je v roki držal cigareto. Zaradi tega sem odkorakala proti kabini in zaspala. Zjutraj sem odšla na zajtrk in komaj takrat sem ugotovila, da še zmeraj plujemo. Samo pol ure kasneje smo pripluli do cilja. Pobrali smo svoje stvari in se odpravili na avtobus. Spet. Vožnja ni bila dolga in prispeli smo na cilj. Prispeli smo v ne ravno majno mesto, po imenu Tolo. Odšli smo v hotelsko sobo. Bila sem navdušena nad balkonom, ki je imel pogled na morje in malo manj navdušena nad tem, da ima soba samo eno veliko posteljo in da bom spala na kavču. Zunaj je še sijalo sonce, zato smo se odločili za premierno kopanje v morju. Odšli smo na sanjsko peščeno plažo. Ko sem stopila v morje, sem bila presenečena, saj je samo temperatura morja merila 30°C. Vsa izmučena sem komaj prišla v sobo in zaspala.

TOLO

Prvo jutro v tem grškem mestu je bilo sončno in ravno pravo za kopanje. Odšli smo na plažo. Opazovala sem majhen otoček na sredini morja in vedno bolj je bil zanimiv. Ker ni bil tako oddaljen, smo se odločili, da ga bomo malo raziskali. Odplavali smo do otoka, ki je bil kar precej podoben Bledu, saj je imel majhno cerkvico. Ko sem stopila na trdna tla, sem bila izčrpana in nisem imela več energije za hojo. Vendar sem vseeno šla. Pot ni bila tlakovana oz. ni bila oblikovana, zato smo hodili bosi po navadnem kamenju in tudi po zemlji. Moram priznati, da ni bilo tako hudo, vendar so me noge resnično bolele. Ko smo prišli nazaj na plažo, smo hitro pobrali svoje stvari in odhiteli nazaj v sobo. Po našem kopanju je bila soba umazana in polna mivke iz plaže, saj se ta pesek prime na vse, česar se dotakne. Odpravili smo se na manjšo zabavo, ki jo je pripravila agencija, s katero smo se peljali. Po veliki količini pomarančnega soka mi je bilo zelo slabo, zato sem odšla v sobo. Po krajšem počitku sta takoj za mano prišla ata in mama, saj je bil čas za večerjo. Po večerji smo odšli na plažo, saj smo se odločili za nočno kopanje. Bilo je zabavno, dokler nisem bila res izčrpana in sem zaspala kar na plaži.

Naslednji dan se je začel enako. Bili smo na plaži, sijalo je sonce in kmalu je bil čas kosila. Ker kosila nismo imeli v hotelu, smo si vsak dan svoje kosilo prinesli kar na plažo. Jedli smo jed, ki se imenuje giros, ki sodi k tradicionalnim jedem Grčije. Tako je bilo tudi ostalih sedem dni v Tolu. Po teh sedmih dneh sem se girosa najedla za celo leto.

Zagotovo si bom pa zapomnila četrti dan v Tolu, saj smo se peljali s čolni. Sicer mi ni podobno, da kršim pravila, ampak takrat sem jih. Po pravilih bi na čoln lahko šlo samo šest ljudi, vendar nas je bilo osem. Ker sem majhne postave, sem seveda bila na tapeti jaz. Vreme je bilo res soparno, jaz pa sem se morala zaviti v brisače in se skriti pod klop, da me lastnik čolna ne bi opazil, saj nas je od daleč opazoval z daljnogledom. Ko smo bili dovolj daleč, sem lahko končno spet zadihala. Peljali smo se daleč vstran. Daleč vstran od lepe peščene obale. Ampak kaj hitro smo našli novo plažo, vendar ta ni bila peščena in mi ni bila tako pri srcu. Ne daleč stran od plaže, pokrite s kamenjem, je bila majhna cerkvica in grška zastava. Bosi smo hodili po kamenju in moram priznati, da so moje noge takrat resnično trpele, saj sem zraven ostrega kamenja še skoraj stopila na morskega ježka. Po ogledu plaže smo se počasi, ampak res počasi odpravili nazaj. Vsakih pet minut smo se ustavili in poskakali v morje in seveda spet nazaj na čoln. Postopek se je res velikokrat ponovil. Ko smo prišli nazaj na peščeno plažo, smo se pripravili za večerjo. Hrana v hotelu me je malce razočarala, saj sem pričakovala kakšne tradicionalne grške jedi, vendar nismo ostali  lačni. Pozno zvečer smo odšli na sprehod v mesto. No, tale sprehod se je spremenil v pohod. Zvečer mesto res oživi in vsepovsod se nekaj dogaja. Po dolgih urah hoje nisem imela več energije in sem po dolgem dnevu odšla v sobo.

Nek večer smo se z avtobusom odpravili v Naplion, nekdanje glavno mesto Grčije. Malo smo raziskovali po mestu in se na koncu ustavili na trgu. S skupino, s katero smo potovali, smo odšli v eno izmed mnogih restavracij. V Grčiji je tradicionalno, da je pri mizi prostora samo za štiri in da so mize in stoli leseni in malo majavi. To sem tudi sama izkusila. Tam so nas posedli in nisem sedela zraven svojih staršev, ampak zraven najstnikov mojih let. No, približno mojih let. Vsi so bili starejši. Sedeli smo na zunanjem delu restavracije in dogajanje je bilo res pestro. Pa se je začelo poskušanje tradicionalnih grških jedi. Najprej so nam postregli kruh z njihovim domačim namazom tatziki. Ni mi bil preveč všeč, saj je bilo v njem ogromno česna. Sledil je solatni krožnik. Tega se nisem niti dotaknila, saj nisem ljubiteljica solat in nasploh zelenjave. Po solati je sledila jed iz listov trte. Niso bili preveč užitni, saj za moj okus. Naslednja na seznamu je bila hobotnica iz žara. Ker smo bili iznajdljivi in ne preveč veliki ljubitelji takšne hrane, smo jih darovali ubogim mačkam pod mizo. In to ni bila edina jed, ki je tako končala. Sledil je ocvrt sir v listnatem testu, takoj za njim pa še pečen krompir, čeprav to ni neka tradicionalna hrana. Za konec pa še grški jogurt z medom. Toliko hrane naenkrat še nisem nikoli jedla, čeprav je veliko odšlo k mačkam.

Ker vse zaživi zvečer, smo se nek večer odpravili v lokal na plaži. Pogovarjali smo se in se smejali, ko se je zaslišala živa glasba. Skupina, ki je igrala, je igrala tradicionalno glasbo sirtaki, na katero sta plesala dva natakarja. Tudi sama sem ga poizkusila in moram reči, da ni enostavno. Res te izmuči.

Sedem dni je minilo prehitro in spet smo pakirali. Na poti nazaj smo se ustavili v Atenah. Grki imajo radi popoldanski mir in počitek, zato so ravno tisti dan znamenito akropolo zaprli, ker bi naj bilo prevroče. V Atenah smo bili tako dolgo, da smo dočakali znamenito menjavo straže pri parlamentu. Ko sem spremljala to menjavo, so se mi stražarji res zasmilili, saj morajo eno uro stati čisto pri miru. Ob postopku menjave je stražar stopil na marmor in padel na trtico. Vsi smo strmeli, vendar on je šel naprej, kot da ni bilo nič in stal do naslednje menjave.

Ker si akropole nismo mogli ogledati podnevi, smo si jo ponoči. Odšli smo čisto do vrha, kolikor se je dalo. Akropola je res nekaj posebnega, saj se od tam vidijo celotne Atene. Vse je bilo razsvetljeno daleč okoli, da sem kar strmela. Žal je bila moja kamera preslaba, da bi lahko to predstavila s svojo fotografijo. Kar hitro je bilo ogleda konec in napotili smo se proti avtobusu.

Naslednje jutro smo se odpravili proti Korintskemu prekopu. Takrat sem izvedela, zakaj se gre tja. Tam se je odvijal znameniti bungee jumping ali skok z elastiko. Res sem si želela skočiti, vendar je bilo prepozno, zato sem lahko samo opazovala druge, kako požirajo adrenalin v osemdeset metrov globokem kanalu. Zato sem se odločila, da bom to naredila, saj se mi je letos pokazala še ena možnost, saj bom to isto pot obiskala še enkrat in tokrat te priložnosti ne bom izpustila iz rok.

Od tam smo se odpravili proti trajektu. Spet naša težava s prtljago. Ista zgodba. Na trajektu mi ni bilo dolgčas. Niti približno ne. Igrala sem karte z najstniki iz agencije, se sprehajala po trajektu in ga malo raziskala, saj je bil ogromen. Ko smo pluli, smo se znašli v neurju in ljudi je zgrabila panika, saj je na palubi pihal močan veter, ki je premaknil vse, kar mu je prišlo predenj. Celo stole iz palube. Nekaj jih je končalo v morju. Sedaj so mogoče korist kakšni morski deklici ali ribi. Nihče ne ve.

Smo pa na trajektu izvedeli grozne novice. Izvedeli smo, da smo ubežali še pravi čas iz Grčije, saj je del države pogoltnil požar. In ceste, po katerih smo se peljali, so vse zaprli. Če ne bi tisti čas odšli, ne vem, kako bi se vse skupaj izteklo. No, na srečo je bilo vse v redu.

24. 7. 2018 smo uspešno prišli domov s počitnic polnih smeha, zabave in seveda hrane. Bilo nam je tako všeč, da bomo v letu letos poleti še enkrat obiskali te sanjske peščene plaže.

Če bi lahko izbrala karkoli, kam bi odpotovala, bi se na seznamu zagotovo zraven severne Evrope, Amerike in Japonske našli zanimivi grški otoki, kot je Santorini, znan po veličastni modri in beli barvi. Iskreno, prepotovala bi ves svet.

Veličastne dvorane in galerije kapnikov

Dinarsko kraški svet leži v južnem delu Slovenije in meji na Hrvaško. Sestavljen je iz planot in podolij, ki sestavljajo apnenčasto površje. Značilen je po kraških pojavih, ki so lahko površinski ali podzemeljski. Prebivalci se predvsem ukvarjajo z gozdarstvom, pomemben pa je tudi turizem. Že 38 milijonov ljudi je obiskalo ta del Slovenije, kar je verjetno več kot katero koli drugo pokrajino. In razlog za to je le en, to je Postojnska jama, ki velja za čudežni svet pod površjem.

Okrog sedme ure zjutraj smo se skupaj z družino z dvema avtomobiloma odpravili na pot proti Postojni. Peljali smo se po avtocesti, zato je bila pot krajša in hitrejša, kot če bi se peljali po stari cesti. Potovali smo ob večjih slovenskih mestih,  kot so Maribor, Slovenska Bistrica, Celje, Ljubljana, Vrhnika, Logatec.. Po prevoženih 197 kilometrih in po dveh urah vožnje, smo končno prispeli na naš cilj, do Postojnske jame.

Avtomobile smo pustili na parkirišču, naše prvo dejanje pa je bilo, da smo se odpravili proti informacijskim šotorom, saj smo tam bili prvič in nihče ni vedel, kako naj pridemo do jame. Nad šotori so plapolale različne zastave, da so obiskovalci iz drugih držav lahko odšli do prodajalca, ki je govoril njihov jezik, da so ga razumeli. Presenečena sem bila, ko sem videla tudi japonsko zastavo, saj nisem vedela, da naše slovenske jame privabljajo tudi obiskovalce iz drugega dela sveta. Mi smo se seveda odpravili k slovenskemu prodajalcu. Izbrali smo ponudbo, ki je zajemala ogled Postojnske jame in Predjamskega gradu ter vivarija in Expo jame Kras. Čeprav je bila vstopnica kar draga, stala je 37€ za odrasle in 22€ za otroke, je bil naš moto: »Če smo že enkrat tu, ne bomo šparali z denarjem«. Prodajalec nas je opozoril, da se naj toplo oblečemo, saj je v jami mrzlo (stalna temperatura v jami je okrog 10°C) in mi smo ga seveda ubogali.

Pred vhodom v jamo smo nekaj časa čakali na vlakec, kjer je bilo polno stojnic s spominki in igračami, zato smo bratranec, sestrična in jaz prepričevali dedka, naj nam kupi plišasto človeško ribico in magnete. In seveda ker je dedek lahka tarča, nam je to tudi kupil, vendar to ni bila dobra ideja, saj smo potem morali s temi plišastimi človeškimi ribicami hoditi po jami. Nato smo se s podzemskim vlakcem zapeljali po 3,7 km dolgi poti, ki je edina dvotirna jamska železnica na svetu. Peljali smo se skozi ogromne veličastne dvorane in galerije, videli smo veliko kapnikov, vse od stalagmitov, ki rastejo iz tal in stalaktitov, ki rastejo iz stropa. Po končani vožnji smo imeli eno uro in pol dolg ogled jame, hodili smo skozi kraške rove, katerih celotna dolžina je 24 km. Proti koncu ogleda pa smo verjetno vsi obstali, ko smo prišli do najlepšega stalagmita v Postojnski jami. Pet metrov visok kapnik bleščeče bele barve, se imenuje Briljant, ki skupaj z baročno okrašenim kapniškim stebrom predstavlja simbol Postojnske jame.

Naš ogled se je zaključil in mi smo se že odpravili do vivarija, to je zaprt prostor z vodo, živalmi in rastlinjem kot nekakšen laboratorij. Bila sem polna pričakovanj in komaj sem čakala, da pridemo do tja in bomo videli človeško ribico oz. proteusa. To je nenavadna žival, ki živi samo v kraških jamah in je dinarsko-kraški endemit, ima zakrnele oči, brez hrane pa lahko preživi tudi do 12 let. Še posebej so me zanimali njeni zmajevi mladički, ki jih je je odložila le nekaj mesecev pred našim obiskom. Vendar sem bila razočarana, saj mladičkov nisem videla. Moja pričakovanja od vivarija se žal niso izpolnila, videla pa sem človeško ribico, ki je v resnici bolj čudaška, kot sem mislila. Na razstavi Expo jame Kras sem videla animiran nastanek podzemne jame in kraških pojavov, zelo sta pa me prepričali še dve dodatni razstavi, razstava o metuljih in razstava življenje v milijonih let.

Ko smo končali z ogledi razstav, nam je ostala le še ena zanimivost in to je Predjamski grad. Vendar je grad moral počakati, saj smo bili zelo lačni in smo odšli v bližnjo restavracijo na kosilo. Ne spomnim se več, kaj smo jedli, spomnim pa se, da  se je točno med našim kosilom nekdo poročil in smo imeli še zastonj glasbo.

Ura je bila približno ob petih, ko smo se vsedli v avto in se odpeljali le nekaj kilometrov vstran do Predjamskega gradu, ki je vklesan v 123 m visoko steno. Spomnim se, da so bile ulice, ki so peljale do gradu, zelo ozke in da smo s težavo našli parkirno mesto, saj je bilo toliko avtomobilov. Ima 800-letno tradicijo, na katerem se še danes odvijajo srednjeveške prireditve. Notranjost gradu je spremenjena v muzej, v katerem si lahko zlahka predstavljaš, kakšno je bilo življenje takrat. Z gradu je čudovit pogled na okolico, vendar tistim, ki se bojijo višine, svetujem, da na vrh gradu ne hodijo.

Tako smo z ogledom Predjamskega gradu končali enodnevni izlet v dinarsko-kraški del Slovenije. Tistim, ki ne vedo, kam bi odšli med prazniki ali med vikendom, priporočam Postojnsko jamo, saj je to popolnoma drugačen svet, ki ga ne vidiš vsak dan in ko ga enkrat spoznaš, verjamem, da nikomur ni žal, da je prišel v Postojno zaradi jame. Tistim, ki pa pridejo v Postojnsko jamo, svetujem, da si gredo ogledat še Predjamski grad, saj res dobiš občutek, kot da živiš v starih časih na gradu. Za tiste ljudi, ki so bolj avanturisti in raziskovalci, pa priporočam, da se podajo v jamo pod gradom in poiščejo skrivni rov, ki vodi na prosto. Žal mi je, da nismo videli srednjeveških prireditev, vendar za to bo še prišel čas in prepričana sem, da se bom še vrnila.

Pag – otok skrivnih plaž

Otok Pag – otok zabave, romantike, čudovitih sončnih zahodov, neraziskanih kotičkov in skrivnih plaž leži v srednjem Jadranu, južno od Raba, severno od Vira in vzhodno od Lošinja. Na jugu ga s celino povezuje Paški most. Je peti največji in hkrati tudi najbolj razčlenjen otok na Hrvaškem. Ima pa tudi najdaljšo obalo.

Leta 2017 smo se poleti odpravili na 14-dnevne počitnice na Hrvaško. Od doma smo odšli ponoči nekaj minut čez dve. Odpeljali smo se do Lenarta, kjer so nas pričakali sorodniki, s katerimi smo se kasneje skupaj odpravili na pot. Peljali smo se v smeri Ptuja in nato prestopili mejo na mejnem prehodu Gruškovje. Pot smo nadaljevali proti jugu. Po štirih urah vožnje in nekaj krajših postankih smo prispeli do Paškega mostu. Noben večji hrvaški otok ni tako izpostavljen burji kot Pag, zato prečkanje Paškega mostu marsikomu povzroča težave. Varno smo se prepeljali na drugo stran in se nato peljali še slabe pol ure do naselja Zubovići, kjer smo bivali naslednja dva tedna.

Navadno se ob prihodu odpravimo v apartma, kjer razpakiramo kovčke in pripravimo postelje. Ampak tokrat smo odšli naravnost na plažo. Apartma je bil namreč še zmeraj zaseden. Na poti do plaže smo videli veliko ovc in suhega grmovja ob cesti. Tega je na otoku namreč ogromno. Na plaži smo pojedli zajtrk, nato pa smo se zapodili v vodo. V apartma smo se odpravili komaj ob enajstih in tam razpakirali.

Naslednji dan sva se z bratrancem odločila, da greva iskat školjke. S seboj sva si na plažo vzela vsak svoje plavutke, potapljaške maske in mreže, kamor sva imela namen dati najdene školjke. Našla sva jih zelo veliko, vendar sva iz vode prinesla le večje. Tiste manjše so namreč padle skozi luknje v mreži in sva jih tako med plavanjem do obale izgubila. Proti večeru smo odšli v Novaljo. To je turistično mesto z manjšim pristaniščem, ki leži ob istoimenskem zalivu. Tam smo se ob vodi sprehodili mimo raznih stojnic in poslušali glasbo uličnih glasbenikov. Skoraj na vsakem vogalu je stal kakšen glasbenik in vsi ti so igrali različno glasbo na različne instrumente. Prav zato je bilo zanimivo hoditi po mestu. Za konec smo odšli še v lunapark, kjer smo se vozili z avtomobili, ki jim pravimo tudi »butkači«.

Peti dan na otoku se je zgodila nesreča. Kot vsak dan smo se vozili s supi in nenadoma je naš najmlajši bratranec padel v vodo. Začel se je jokati in nihče od nas ni vedel, kaj je z njim narobe. Zato smo ga iz vode potegnili na sup in ga hitro odpeljali do pomola. Tam smo opazili, da ima v podplatu bodice in takoj smo vedeli, da je stopil na morskega ježka. Starši so mu odstranili bodice iz stopala in naslednjih nekaj dni je s težavo stopil na to nogo.

Na začetku drugega tedna našega bivanja na otoku smo odšli na krajši izlet v Zadar. Tam smo si ogledali različne znamenitosti, med drugim tudi morske orgle, ki jih je zasnoval arhitekt Nikola Bašić. Te so poznane kot posebno oblikovana obala z nekaj vrstami stopnic, ki se spuščajo proti morju. Pod njimi je 35 cevi različnih dolžin, premera in nagiba. Na njih se nahajajo piščali, ki igrajo 7 akordov iz 5 tonov. Nad kanalom pa so preluknjane kamnite stopnice skozi katere izhaja zvok, z morjem potisnjen zrak.

Obenem smo si ogledali tudi Pozdrav soncu, ki se nahaja neposredno ob morskih orglah. Iz tega mesta se lepo vidi zahajanje sonca, katerega lepota je v Zadru posebej znana. Pozdrav soncu je narejen iz tristo steklenih plošč v obliki kroga. Pod steklenimi ploščami so naprave preko katerih se oblikuje simbolična komunikacija s soncem. Istočasno z zahajanjem sonca deluje tudi razsvetljava vgrajena v krogu in po posebnem programiranem scenariju proizvaja izjemno svetlobno igro v ritmu valov in zvoka morskih orgel.

Enajsti dan naših počitnic smo se odločili, da gremo na plažo, ki je na drugi strani otoka. Imenuje se Čista plaža. Na poti do tja smo se peljali tudi mimo plaže Zrće. Leta 2002 so to plažo razglasili za najlepšo plažo v Jadranu, a temu danes ne bi mogli reči tako. Zrće so znane tudi kot hrvaška Ibiza in zaradi vsakodnevnih zabav z različnimi DJ-ji in drugimi glasbeniki lahko med sezono obišče ta kraj tudi do 1000 obiskovalcev na dan. Ti pa prav pogosto zelo onesnažujejo plažo in kvarijo njen izgled. Ta dan smo se iz plaže odpravili malo prej, kar ni bilo ravno po moji volji, saj mi je bila ta plaža daleč najlepša izmed vseh. Odšli smo iz plaže in se peljali do ribarnice, kjer smo kupili ribe. Te nam je lastnica apartmaja spekla za kosilo. Moram priznati, da tako dobrih rib, kot jih pripravijo domačini nisem jedla še nikoli prej.

Po dveh tednih bivanja na otoku smo se poslovili od lastnikov apartmaja in se spet podali na pot proti domu. Tokrat se iz otoka nismo peljali preko Paškega mostu, temveč nas je do celine prepeljal trajekt. Ko smo se v manjšem kraju Prizna izkrcali iz trajekta, smo pot nadaljevali proti severu. Po nekaj več kot treh urah vožnje smo prišli do kraja Sveti Križ Začretje, kjer se nahaja Roses Fashion Outlet. To je trgovsko središče, ki je zgrajeno tako, da izgleda kot manjše nakupovalno mesto. V njem se nahaja veliko trgovin, v katerih prodajajo kar 150 mednarodnih znamk. Tam se nismo zadržali predolgo, saj smo vsi komaj čakali, da pridemo domov. Nadaljevali smo pot in po dobri uri vožnje prišli nazaj v Jurovski dol.

Če bi bila biologinja, bi rekla, da je otok Pag zelo zanimiv zaradi njegove naravne pestrosti. Če bi bila umetnica, bi rekla, da morate ta otok nujno obiskati, saj njegova lepota navdaja ljudi. Ker pa sem jaz samo jaz, bom rekla, da je to preprosto najboljši kraj za poletne počitnice.

Viri:
https://wiki.potnik.si/Otok_Pag
https://sl.wikipedia.org/wiki/Pag
http://www.mediteranpag.com/si/hrvaska/aktivnosti-in-atrakcije/otok-pag-novalja-zabava-plaza-zrce-novalja-s14-60.htm

Izlet na Boč

Neko nedeljsko dopoldne sem se z družino odpravila na izlet na Boč.

Prispeli smo  do doma pod Bočem. Tam so ta dan stregli gluhonemi. Nato smo se odpravili proti vrhu. Na poti smo tekmovali, kdo se dotakne več markacij. Hoteli smo se ločiti, vendar smo si premislili in skupaj nadaljevali pot. Šli smo mimo jame Balunjača in Špelcine votline. Na vrhu smo najprej zagledali zelo visok radijski in televizijski oddajnik. Nato smo našli pot do razglednega stolpa. Ko smo se povzpeli nanj, je zelo pihalo. Na žalost je bila megla, tako da nismo videli daleč.

Ko smo se vračali z Boča, smo nabrali še kostanje.
Ta izlet je bil čudovit.