10 zanimivosti o Rusiji

  • Rusija je večja kot Pluton.
  • 77 % Rusije zaseda Sibirija.
  • V Rusiji je 9 milijonov več žensk kot moških.
  • V Rusiji se nahaja muzej, ki najema mačke, ki varujejo umetnine pred glodavci.
  • V Rusiji je vožnja v umazanem avtomobilu zločin.
  • Župan Megiona v zahodni Sibiriji je prepovedal izgovore.
  • V Rusiji se nahaja največji McDonalds na svetu in ima 700 sedežev.
  • Jezero Karachay je najbolj radioaktivno in onesnaženo mesto na svetu.
  • Tretjina vseh Rusov verjame, da se Sonce vrti okoli Zemlje.
  • V Rusiji moški ženski nikoli ne podari parnega števila rož, saj to povezujejo s smolo in pogrebi.

Intervju – življenje v Ameriki

Učenka 6. razreda Tia Dobaj je s svojo teto opravila intervju o življenju v Ameriki.

Kako se razlikuje bivanje v Ameriki z bivanjem v Sloveniji?
Zelo je odvisno, kje v Ameriki živiš. Jaz trenutno živim v New Yorku. Mesto je zelo živahno podnevi in ponoči. New York je en takšen “melting pot”, tukaj živijo ljudje iz celega sveta. Govorijo se vsi mogoči jeziki, španščina je tako kot angleščina uradni jezik. Povsod je polno ljudi, ulice so preplavljene z ljudmi, ki hitijo po opravkih. Povsod se čaka v vrsti. Tukaj v New Yorku ljudje uporabljajo podzemni vlak, da pridejo iz ene točke do druge. In kar je najbolj zanimivo, vsi nosijo tenis copate Nike vseh možnih barv in designov. Življenje tukaj je precej dražje kot v Sloveniji. Najemnine za stanovanja so najmanj trikrat večje kot v Sloveniji. Za francoski rogljiček plačaš v Sloveniji v trgovini 0,50 evra. V New Yorku stane vsaj $2, kar je 1.7 evra.

V čem je Amerika boljša in v čem je slabša od Slovenije?
Definitivno je tukaj več možnosti za delo (službe), ki v Sloveniji ali nimajo prihodka ali pa sploh ne obstajajo. Sama sem delala za ameriškem podjetju, ki ima trgovine na luksuznih ladjah križarkah. V glavnem je tukaj več možnosti za vse ekstremne, nevsakdanje poklice. Kaj je boljše v Sloveniji? Definitivno naša hrana, je domača, skuhana doma, zelenjava z vrta, v glavnem zdrava. Mesto tukaj je prepleteno z restavracijami hitre hrane. Ni mi všeč, da v New York skoraj ni zelenja. Razen Centralnega parka in nekaj niti omembe vrednih manjših parkov, so same zidane velikanske stolpnice.

Zakaj si se odločila, da se boš preselila v Ameriko?
V New Yorku živi moj fant. Po poklici je profesionalni glasbenik. Igra bobne. Tako igra na Brodwayu, raznih jazz clubih in prireditvah.

Kaj najbolj pogrešaš v Ameriki?
Najbolj pogrešam v Ameriki mamino kuhinjo.

Imaš kaj domotožja?
Domotožja nimam, vsi v družini uporabljamo elektronske opcije komuniciranja. Je pa moja družina že navajena, saj zadnjih deset let delam in potujem zunaj Slovenije.

Si spoznala kakšne Slovence v Ameriki?
Slovenci so povsod v Ameriki. Veliko jih živi in dela tukaj v New Yorku. Tudi sama sem jih spoznala. Tukaj so predvsem zaradi različnih in drugačnih možnosti. Glede na to, kako majhen narod smo, je res zanimivo, da lahko Slovenca srečaš povsod po svetu.

Kalifornija – blišč in beda Amerike

Kalifornija je ena izmed pacifiških zveznih držav, ki na severu meji na Oregon, na vzhodu na Nevado in Arizono, na jugu meji na Mehiko, na zahodu pa jo obliva Pacifiški ocean. Južno mejo z Mehiko določa reka Kolorado. Velika je 410.000 kvadratnih kilometrov in je 3 največja zvezna država v ZDA. Njeno glavno mesto je Sacramento, največje mesto pa je Los Angeles. Kalifornija se je ZDA priključila 9. septembra 1850 kot 31. zvezna država. V njej živi okoli 37.692.000 ljudi. Uradni jezik je angleščina. Njen guverner je Jerry Brown. Ime je dobila po izmišljenem španskem otoku. Drugo ime za Kalifornijo je Zlata država, saj so tukaj našli veliko zlata.

V Kalifornijo smo odpotovali med zimskimi počitnicami februarja 2017. Zgodaj zjutraj smo se  odpeljati proti Dunaju. Ko smo prispeli na letališče, smo opravili vse formalnosti in se udobno namestili na sedeže v letalu. V Londonu smo imeli še vmesni postanek, nato pa odleteli čez ocean v obljubljeno deželo, Ameriko. Med letom sem si krajšal čas z igranjem računalniških iger, gledanjem filmov in igranjem kart. Let je trajal 13 ur.

Pozno popoldan smo pristali v Los Angelesu, kjer smo najeli avtomobil in se odpeljal na zaslužen počitek v hotel.

Zgodaj zjutraj smo se odpeljali v San Francisco. Med potjo sem opazoval okolico in opazil, da je v Kaliforniji veliko plantaž mandljev, marelic, agrumov in pašnikov, kjer so se pasle velike črede govedi. Popoldan smo prispeli v San Francisco, ki predstavlja finančno središče severne Kalifornije. Eden najbolj prepoznavnih mostov na svetu je zagotovo Golden Gate, ki so ga zgradil v samo 4 letih, in sicer med letoma 1933 in 1937. Bohoti se 67 metrov nad morjem, dolg pa je 2737 metrov. Nosilni stolpi so visoki 227 metrov, letno čez most prepelje kar 40 milijonov vozil. Med njimi smo bili tudi mi. Imeli smo veliko srečo, da ta dan most ni bil ovit v meglo, kar je običajno, zato smo ga z veseljem prehodili peš in med sprehodom opazovali razgled na mesto in otok, na katerem stoji zloglasni zapor Alcatraz. Otok leži 2,4 kilometra od obale. Prvi, ki so ga obiskali, so bili v okolici živeči Indijanci iz plemena Miwok, ki so tukaj živeli pred več kot 10 ali 20 tisoč leti. Trdnjavo so zgradili vojaki med ameriško državljansko vojno. Leta 1932 pa je trdnjava začela služiti kot civilni zapor največjih zločincev. Iz njega uradno ni pobegnil nihče. Kasneje smo se sprehodili še po pomolu Pear 39, ki je zelo oblegan. Je priljubljena izletniška točka, turistična zanimivost in izvrstna priložnost za nakup najrazličnejših spominkov, ki se navezujejo na San Francisco in Kalifornijo. Poleg trgovin in restavracij je bilo okoli pomola veliko možnosti tudi za zabavo. Žepnino si v okolici ali na samem pomolu služijo številni nastopajoči, ki izvajajo najrazličnejše trike. Na njem smo videli tudi največjo znamenitost pomola, morske leve, ki se vsako leto zberejo prav na tem pomolu.

Ogledu zanimivega pomola, kjer smo se proti večeru že s težavo upirali močnemu vetru, smo se umaknili na večerjo v finančni predel San Franciska in se nato zadovoljni in polni novih spominov umaknili v hotel. Naslednje jutro smo se zapeljali do Fishermans Whrafa, kjer je veliko restavracij z morsko hrano, muzej ribištva in začetna točka znamenitega tramvaja Cable car, s katerim se žal zaradi zgodnje jutranje ure nismo mogli popeljati. Smo pa zato izrabili zgodnjo jutranjo uro in se zapeljali in sprehodili po znameniti zaviti ulici Lombard street, ob kateri spomladi zacveti ogromno cvetja. Po tem ogledu smo zapustili San Francisco po pisani China street in obiskali za mene najpomembnejšo točko potovanja dvorano Oracle, ki se nahaja v Oaklandu. Od tam prihaja moja najljubša košarkarska ekipa Golden State Wariors. Z novim košarkarskim dresom  in lepimi spomini smo se podali na dolgo vožnjo proti Las Vegasu.

Skozi različne pokrajine od hribov, dolin in puščavo smo pozno zvečer prispeli v mesto luči in blišča Las Vegas. Prespali smo v znamenitem hotelu Hard Rock, kjer je na vsakem koraku razstavljen kakšen instrument, oblačilo in celo avtomobil zvezdnikov.

V hotelu je bila tudi igralnica, skozi katero sem se lahko samo na hitro sprehodil, ker mladoletne osebe nimajo vstopa. Zato smo se z veseljem popeljali po mestu in si ogledali znamenito Fontano Belago, kjer so se dinamični curki vode premikali v ritmu glasbe. Na slavnem Las Vegas stripu smo videli  mnogo slavnih hotelov, kot so npr. Ceasars Palace, New York in Hotel Luxor ter si ogledovali razkošne avtomobile. To je mesto, kjer lahko v enem dnevu vidiš Eifflov stolp, kip svobode, egipčansko piramido in še kaj.

Naslednji dan smo se odpeljali na našo naslednjo destinacijo Grand Canion. Ta znameniti kanjon je ustvarila reka Kolorado. Tam smo videli zanimive plese Indijancev in jedli njihovo hrano. Na razgledni točki Skywalk smo se lahko sprehodili po steklenem balkonu, ki je visel nad prepadom. Bilo je strašljivo, a obenem se je z balkona odlično videl kanjon. Zvečer smo se ponovno vrnili v Las Vegas, kjer smo prespali in se naslednji dan še po ogledu Las Vegasa p dnevi odpravili proti Los Angelesu. Po dobre pol ure vožnje smo se ustavili na najbolj znanem jezu Hoover dam, ki je veliki hidroelektrični jez na reki Kolorado. Visok je 221,4 metra in dolg 379 metrov. Nahaja se med zveznima državama Arizona in Nevada.

V Los Angelesu smo seveda najprej želeli videti  znameniti hollywoodski Walk of fame, ki se razteza preko 15 križišč vzdolž avenij Hollywood Boulevar in Vine street. Na ogled je več kot 2600 zvezd, na katerih so imena slavnih in tudi manj slavnih ljudi. Ker se je naslednji dan odvijala podelitev največjih filmskih nagrad oskarjev, žal nismo mogli vstopiti v dvorano, lahko pa smo se sprehodili in se slikali na znani rdeči preprogi, ki je bila že pripravljena. Američani so zelo dobro organizirani in za denar storijo vse, zato smo izkoristili svoj odmerjeni čas in se z vodičem odpeljali po hollywoodskih gričih, znani aveniji Sunset Boulevard in Beverly Hillsu, kjer domujejo številni slavni zvezdniki v svojih razkošnih domovih. Nekateri svoja domovanja z veseljem razkazujejo in smo jih videli od zelo blizu, drugi ne želijo živeti na očeh javnosti in svojo zasebnost varujejo z visokimi ograjami in drevesi. Žal je na enem koncu blišč in že takoj za vogalom beda. Brezdomcev je v Los Angelesu zelo veliko, kar me je močno prizadelo.

Naslednji dan smo si zaželeli malu miru, zato smo se odpeljali na konec znamenite ceste Road 66. Njen konec je v Santa Monica Bayu, na katerem so lepe peščene plaže in odličen pogled na Tihi ocean. Cesto mnogi kličejo tudi Mati vseh cest, saj je dolga kar 3920 km. Poteka od Chicaga pa vse do Los Angelesa.

Ker seveda brez ogleda slavnih filmskih studijev ne gre, smo si naslednji dan ogledali še Universal studios. V Universal studiih smo preizkusili vlakec smrti na temo Harryja Potterja. Zatem smo se s studijskim vlakcem popeljali skozi številne studije, kjer so snemali različne filme. Prikazali so nam veliko filmskih trikov prikaza naravnih nesreč poplave, potresa, požara, nato so nam pokazali vse avtomobile, ki so bili v filmih Hitri in drzni, ulico, kjer so snemali serijo Razočaranje gospodinje in še in še. V eni izmed dvoran so nam prikazali še trike s pretepi, streljanjem, najbolj sem se prestrašil, ko je v dvorani moški ženski prostovoljki odrezal roko. Tega ji seveda ni naredil, vendar je izgledalo zelo resnično.

Naše enajstdnevno potovanje je hitro minilo, vrnili smo se izmučeni in polni vtisov. Bilo je super, nepozabno in upam, da se še kdaj vrnem in da bom takrat imel več časa. Potovanje bi priporočal vsem, ki želijo doživeti nekaj novega in posebnega. Lahko uživate na prečudovitih peščenih plažah ali raziskujete mesta in uživate v nočnem življenju.  Amerika je dežela blišča in bede.

Prvič sem v roko prijel papagaja

Zgodilo se je enega jutra. Ko sem se spomnil, da mi je mami obljubila, da ko bomo prišli nazaj z morja, bomo kupili papagaja.

Šli smo v Maribor. Ko smo prispeli do trgovine z živalmi v Mariboru, se nisem mogel odločiti, katerega papagaja bi vzeli. Ko pa sem v kotu trgovine videl modrega papagaja, smo ga takoj kupili.

Prvih nekaj dni je bil papagaj napadalen, potem pa se je že navajal. Prvi ga je v roko prijel ata, nato mama in še veliki brat. Jaz pa si ga nisem upal, ker se mi je zdelo, da me ne mara. Ko pa sta enega dne prišla babica in dedek, sem ga moral jaz predstaviti. Ko sem ga vzel iz kletke, je bil malo divji, nato pa mi je na roki lepo zaspal.

Ta izkušnja mi je bila zelo všeč, saj sem bil star komaj pet let.

Volodjev dnevnik

doma, 1838

Dragi dnevnik!

Danes se počutim umirjeno, a v srcu me stiska, kot da se bo zgodila nekaj slabega. Sedim v dnevni sobi in se pogovarjam z Nikolenjko. Čez nekaj minut bo prišla mama in mi prinesla novo srajco.

Prišla je mama in mi dala v naročje lepo, pisano srajco. Pogledal sem Nikolenjko in videl, kako jezno gleda proti meni. Govoril sem si, da ta ljubosumen in jezen pogled ni bil zame.

Ločilo naju je le eno leto starosti. Vedno sem bil v vsem boljši. A mislil sem, da ga to ne moti. Vendar mi je nekega dne pokazal, da ga to zelo moti. Vedno sem rad zbiral porcelanaste okraske (vaze, kozarce …). Nikolenjki sem govoril, da ne sme hoditi v mojo sobo, a nekega dne se je to moralo zgoditi …

Tisto nedeljo popoldan sem pomagal mami pri hišnih opravilih. Umil sem tla, uredil slike ter pobrisal prah z njih. Med tem časom je Nikolenjka odšel v mojo sobo in vzel v roke porcelanasti kozarec. Ko sem prišel, je Nikolenjki padel kozarec na tla. Povsod samo črepinje. Bil sem jezen nanj, kaj jezen – bes me je popadal. Govoril sem mu grde besede in takrat sva se sprla. Nikolenjka je od svoje jeze prevrnil mizo, da so se vsi moji porcelanasti okraski razbili. Takrat sem postal besen in mu govoril, naj izgine ven iz moje sobe. Nikolenjka je le molče odšel. Tri dni nisva spregovorila niti besedice.

V sredo zvečer je mama pripravljal večerjo. Odločil sem se, da se bom Nikolenjki opravičil in mu rekel, da ne moreva biti za vedno sprta, saj sva brata in bratje si med seboj odpuščajo. Z Nikolenjko sva se srečala pri kuhinjskih vratih. Veste, kaj je naredil? Še pogledal me ni. Pocukal sem ga za ramo in mu rekel: »Nikolenjka, zdaj pa dovolj! Zaradi porcelanastih okraskov pa že ne bova za vedno sprta. Saj sva brata, bratje pa držijo skupaj!« Ko sem vse to povedal, se je obrnil k vratom in odšel. A ko je stopil en korak naprej, se je takoj obrnil in me zelo močno stisnil k sebi. Ko sem mu hotel povedati, da ga imam zelo rad in da imam srečo, da je on moj brat, me je pogledal in rekel: »Oprosti.« Bil sem presrečen, da sva se drug drugemu opravičila.

Tistega večera sva z Nikolenjko postala boljša in močnejša brata, kot sva bila kadarkoli prej. Oba sva spoznala nekaj novega. Jaz sem spoznal, da čeprav bom mislil, da nekoga ne moti, če sem boljši v nečem, se raje ne bom izpostavljal svetu, pa četudi so to starši ali sorodniki.

Grem sedaj k Nikolenjki na igrišče, kjer se bova skupaj igrala in družila.

Ti pišem kdaj drugič, z novo zgodbo.

Lep pozdrav

Volodja

Kdo je Vidku napravil srajčico

Nekega dne je šel Videk v gozd nabirat jagode. Srečal je ovčko. Ovčka je rekla: “Bi imel malo volne?”
Videk je odgovoril: “Ja, prosim.”
Videk je šel naprej. Malo naprej je videl grm. Grm je rekel: “Daj mi volno.”
Videk je hodil malo naprej in je zagledal pajka. “Daj mi volno, da ti jo osmukam in stkem,” je rekel pajek.
Videk je hodil ob potoku in je videl raka. Rak reče: “Daj mi tkanino, da ti jo prikrojim.” Videk je ves vesel hodil naprej. Mimo je priletel ptiček. Ptiček reče: “Jaz ti srajčico zašijem.”
In Videk ves vesel gre domov.

Kdo je “pravi frajer”? To je zdaj vprašanje …

Šestošolci so na razredni uri razmišljali o lastnostih pravega “frajerja”.

  • Ima dobre ocene (3, 4, 5), pomaga, je lep in se lepo oblači.
  • Zame je frajer oseba z lepimi ocenami, ki se baha pred drugimi in je drugim vzor.
  • Pomaga drugim, je prijazen in je vzoren učenec, ima dobre ocene, pomaga, se ne važi, uboga, je lep, se lepo oblači.
  • Pravi “frajer” je tisti, ki se sproti uči in je prijazen do vseh.
  • Tisti, ki ima dobre ocene, je dober na vseh področjih, mora pa tudi biti lep, prijazen in rad mora pomagati.
  • Pravi “frajer” je tisti, ki trenira nogomet
  • Je zelo pameten, močan, »kul«, vzoren, popularen.
  • Frajer je samo tisti, ki zna vse na svetu.
  • Se zna pogovarjati z ljudmi. Je zabaven in ima dobre ocene. Igra košarko in zabija na koš. Je akrobat.
  • Pravi frajer je tisti, ki se zna obnašati, ima odlične ocene, se ne afna, je prijazen.
  • Mora imeti prijatelje, ampak ne samo zaradi tega, ker je “frajer”.
  • “Frajer” mora biti prijazen, ne govori nazaj, pomaga in spoštuje druge.

Kolo časa

Kolo časa se neprestano vrti in z vsakim naslednjim vrtljajem odpira nove poti, na pot postavlja nove obraze in spoznanja o sebi. Tudi to šolsko leto se je vse prehitro odvrtelo in za seboj pustilo raznolike sledi vsakega izmed nas, otroško razigranost, razočaranja ob neuspehih, bežne nasmehe ob prvih simpatijah, spodbudne besede, neizpolnjene cilje, osebne zmage, svetlikajoče oči sreče in nenazadnje tudi novo šolsko glasilo Šolski žarek, ki so ga soustvarjali učenci 6. razreda (Aljaž, Andrej, David, Tinej, Lara, Leon, Neža in Urška) …

In spet se bo vrtelo naprej, naprej, naprej … Popeljalo vas bo naproti počitnicam, novim dogodivščinam, neraziskanim potem. Tudi takrat se bo kolo časa neumorno vrtelo, vas navdajalo z novo energijo, vam srca polnilo s toplino, vam dajalo krila, da boste naslednje šolsko leto lahko vsak po svojih zmožnostih leteli še višje. Ne pustite si pristriči kril, želja, ciljev, srčnosti, iskrivosti, svoje unikatnosti …

Naj vam bo septembra vodilo:

V življenju hodite po poti, po kateri hodite sedaj, in bodite to, kar ste, ker ostalih je že preveč.

Se beremo naslednje šolsko leto.

Mentorica šolskega glasila: Mateja Nudl

Zaključna ekskurzija na Veliko planino

V petek, 31. 5. 2019, smo se učenci 6. in 8. razred z učiteljicami odpravili na zaključno ekskurzijo. Za destinacijo smo si izbrali Veliko planino in Pokrajinski muzej v Celju. Iz šole smo se odpravili ob 7. uri. Z avtobusom  smo se odpeljali do Velike planine. Pred nihalko smo dobili vodičko in se z njo  na vrh odpeljali z nihalko. Na vrhu se je začela naša hoja do vrha. Med potjo nam je vodička povedala nekaj znamenitosti Velike planine.

Po pol ure hoje smo le prišli na vrh in si tam ogledali Pastirsko vas. V njej smo si ogledali najstarejšo pastirsko hišo. Ogledali smo si tudi jamo Veternico. Po ogledu obeh znamenitosti smo se šli okrepčat. V restavraciji smo bili približno pol ure in se nato odpravili nazaj proti nihalki. Nazaj do nihalke smo odšli po druge poti kot na vrh, saj nam je vodička hotela pokazati še drugo pot. Z nihalko smo se odpravili nazaj v dolino, kjer nas je pobral avtobus. Do Celja smo se vozili dobro uro in se tam odpravili v Pokrajinski muzej. Imeli smo dve vodički, prva nam je predstavila Almo Maksimiljano Karlin, druga pa Celeio in življenje v zgodovini v njej. Po ogledu smo se odpravili na sladoled in proti avtobusu. Domov smo prišli ob pol osmih in tam se nam je zaključna ekskurzija končala.

Tajno društvo Copatki – KDCL

PRAVILA

  1. Krademo samo nove copate.
  2. Nikoli ne povohaj copata.
  3. Nikoli ne izdaj društva.
  4. Nosimo samo svoje copate.
  5. Nikoli nikomur ne vrnemo copata.
  6. Opozarjamo se z zagorel copat in zamrznjen copat.
  7. Zbiramo copate od številke 35–40

Aljaž – šef
Larisa – copatek 1
Maruša – copatek 2
Urška – copatek 3
Krademo: copate
Ime: Tajno društvo copatki
Kratice: KDLC
Pečat: C

HIMNA DRUŠTVA

Ta copat je majhen škrat,
ne uide  nam noben krat.
Ko copat pokuka ven,
ti ga vzamemo in ne vrnemo nikoli več.

Če ti prav je ali ne,
ta copat bo naš,
četudi ti ga od sebe ne daš.

Ker mi radi copatke imamo,
ker se radi z njimi igramo,
ker jih že cel kup doma imamo,
ti rade volje povemo še to,
da takšnih, kot so tvoji, še pri naši hiši ni bilo.

Zbiramo, zbiramo, zbiramo nikoli več ne vrnemo, vrnemo,
vrnemo in nikoli ga ne vrnemo.

Prvo dejanje

Aljaž: No, zdaj vam bom povedal, komu bomo ukradli copate.
Larisa (veselo): Super, že komaj čakam.
Maruša: Ja, jaz tudi.
Urška: Pa začnimo!
Aljaž: Najprej se moramo prešteit!
Larisa: Pa kaj se bomo šteli, saj smo samo štirje.
Aljaž: Ja, prav imaš.
Urška (je zdolgočaseno vzkliknila): Pa začnimo že enkrat!
Aljaž: Pa saj bomo šli!
Larisa: Jaz bom copat ukradla Neži.
Maruša: Jaz bom Lari.
Urška: Ja pa Tiji.
Aljaž: Jaz pa bom  tako kot po navadi opazoval.
Urška: Šef, daj nam hitro vrečko.
Aljaž: No, zdaj pa smo zaključili akcijo.
Larisa: Ja, daj jim žige in smo končali.
Urška (naredi žige in reče): Sem že končala.
Maruša: To.
Larisa: Misija je končana!

Drugo dejanje

Učenci Urška, Aljaž, Maruša sedijo v šolskih klopeh in se pogovarjajo o naslednji misiji, ko vstopi nova učiteljica.

Učiteljica: Emm, zdravo.
Vsi: Dober dan.

Učiteljica: Emm, jaz sem vaša emm nova učiteljica. Vaša stara, emm, učiteljica mi je povedala, emm, da nekateri, emm, učenci povzročajo, emm, težave. Amm, upam, da boste to, emm, izboljšali.
Aljaž: Draga učiteljica, teh učencev pa ni v našem razredu!
Učiteljica: Emm, tako mi je povedala vaša učiteljica. (Se usede na stol in začne brati.)
Maruša: Kaj če bi copate ukradli učiteljici?
Aljaž: Ja, zelo dobra ideja.
Urška: Ja lahko, učiteljica zdaj bere.
Maruša: V redu, lahko začnemo.
Urška: Jaz in Maruša bova ukradli, Aljaž ti pa opazuj.
Aljaž: Okej, gremo v akcijo!
Maruša (šepetaje): Urška, daj hitro vzemi.
Urška: Ja, pa saj bom. (Hitro vzame copate in vsi grejo v klopi.)
Vsi se hihitajo.
Učiteljica (se prime za glavo in reče): Ojoj, ne vem, kaj še bom z vami!
Vsi (si dajo petke in zakličejo): Jej, misija je končana!

Tajno društvo MŽKR

Ediks: David
Pero: Tinej
Šilček: Andrej
Penkalo: Tia
Svinčnik: Valentina

Ediks (šepetaje): Svinčnik, kako gre?
Svinčnik: Piši, piši.
Penkalo: Ta je modra, ta šteje?
Šilček: Člen drugi, zbiramo samo bele radirke.
Ediks: Ta je še polna. (Prime peresnico.)
Šilček: Super.
Svinčnik (šepetaje): Radiraj, radiraj, prihaja Pero.
Pero (jezno): Spet so mi razmetali peresnico! Ko najdem te šmrkavce, jim že pokažem.
Šilček: OK. Odšel je, zato imamo 20 minut prosto.
Svinčnik: Odlično.
Ediks: Gremo še v druge razrede.
Penkalo: Dobra ideja.
Šilček: Uuuuuuuuu … Veliko radirk.
Ediks (ko vse pokradejo): Akcija končana! Preštejmo jih še.
Svinčnik: Tri plus dve plus pet plus tri je trinajst.
Penkalo: Akcija končana.
Pero: Ja, akcija končana.
Šilček (udari Pera z dežnikom po glavi): Mislim, da ni pri zavesti. Pero, si pri zavesti? Potem pokimaj.
(Ediks premika Perovo glavo, da pokima.)

Grčija – pot v deželo sirtakija

Grčija je država v južni Evropi in obsega južni del Balkanskega polotoka. Meji na štiri države. Na severu meji na Albanijo, Makedonijo in Bolgarijo, na vzhodu pa na Turčijo, med katerima poteka meja po Egejskem morju. Njeno uradno ime se glasi  Elliniki Dimokratia oz. Helenska republika, ki je znana že od antičnih časov. Glavno in tudi največje mesto so Atene, v katerem živi okoli tri miljione prebivalcev. Država meri 131 957 km2, v kateri biva okoli deset miljonov prebivalcev.

Vse se je začelo, ko smo preko mamine prijateljice izvedeli za julijsko potovanje na morje. Hoteli smo poizkusiti nekaj novega, saj smo vsi v družini veliki avanturisti. No, vsi, razen očeta. S to idejo se namreč ni najbolj strinjal, ker je Grčija kar precej oddaljena od Slovenije. Po dolgem prepričevanju, količinskemu žrebanju možnosti in kar veliko izgubljenih živcev smo le prišli do skupnega cilja, kam odpotovati to poletje na morje. Odločili smo se za državo polno zanimivosti in zgodovine – Grčijo. Brez odlašanja smo se prijavili in ujeli zadnja tri mesta za na pot. Še enkrat smo preleteli navodila za pot in že smo se znašli pred enim problemom, ki je za nas kar precej običajen. Problem se glasi omejitev prtljage. Spogledali smo se in nasmejali ter se zavedali, da bodo te počitnice obdane z adrenalinom, obilo smeha ter kar se za vsako poletje spodobi z visokimi temperaturami.

Tako smo se 13. julija 2018 ob 23.30 odpravili na avtobus v Lenartu. In spet se je pojavil naš problem s prtljago, saj smo s seboj imeli tri kovčke in še kar nekaj malih torb. Smejali smo se na svoj račun, ko smo videli par potnikov samo z enim kovčkom. Ko smo bili vsi zbrani, smo drug za drugim poiskali svoje sedeže na avtobusu. Usedla sem se k oknu, si nadela slušalke in opazovala temno okolico, skozi katero smo se peljali. Kaj hitro sem zaspala.

Zjutraj so me zbudili žarki sonca, ki so mi svetli naravnost v oči. Glasba v slušalkah mi je še zmeraj hudo nabijala in nisem slišala, kaj se dogaja okoli mene. Vendar, ko sem jih snela, sem si v trenutku premislila in si jih nadela nazaj na ušesa, saj je pred mano sedela gospa z majhnim dečkom v naročju, ki je jokal in vpil. Tako sem spet zaspala do postanka. Ko sem stopila z avtobusa, sem začutila bolečino v hrbtu in mama je takoj postala zaskrbljena, saj je mislila da gre za vnetje ledvic. Iskreno povedano sem še sama postala panična, saj bi to pomenilo konec sanjskih počitnic na peščeni plaži. Seveda je bilo kasneje boljše. Vožnja z avtobusom je bila dolga. Prispeli smo do San Marina in tam je bilo konec mučne vožnje z avtobusom. Imeli smo manjši ogled te majhne države in se odpeljali v Ancono. Tam nas je čakal trajekt. No, ne samo trajekt, ampak tudi veliko varnostnikov, ki so pregledali našo prtljago. Za nas so si vzeli čas, saj smo zaradi velike količine prtljage izpadli malo sumljivi. Ker možje v modrem niso našli kaznivih predmetov, so nas spustili na trajekt. Kar nekaj časa je minilo, da smo izpluli proti Grčiji. Stala sem na palubi, ko se je odvijal prelep sončni zahod, vendar mi je ogled kvaril gospod, ki je stal zraven mene, saj je v roki držal cigareto. Zaradi tega sem odkorakala proti kabini in zaspala. Zjutraj sem odšla na zajtrk in komaj takrat sem ugotovila, da še zmeraj plujemo. Samo pol ure kasneje smo pripluli do cilja. Pobrali smo svoje stvari in se odpravili na avtobus. Spet. Vožnja ni bila dolga in prispeli smo na cilj. Prispeli smo v ne ravno majno mesto, po imenu Tolo. Odšli smo v hotelsko sobo. Bila sem navdušena nad balkonom, ki je imel pogled na morje in malo manj navdušena nad tem, da ima soba samo eno veliko posteljo in da bom spala na kavču. Zunaj je še sijalo sonce, zato smo se odločili za premierno kopanje v morju. Odšli smo na sanjsko peščeno plažo. Ko sem stopila v morje, sem bila presenečena, saj je samo temperatura morja merila 30°C. Vsa izmučena sem komaj prišla v sobo in zaspala.

TOLO

Prvo jutro v tem grškem mestu je bilo sončno in ravno pravo za kopanje. Odšli smo na plažo. Opazovala sem majhen otoček na sredini morja in vedno bolj je bil zanimiv. Ker ni bil tako oddaljen, smo se odločili, da ga bomo malo raziskali. Odplavali smo do otoka, ki je bil kar precej podoben Bledu, saj je imel majhno cerkvico. Ko sem stopila na trdna tla, sem bila izčrpana in nisem imela več energije za hojo. Vendar sem vseeno šla. Pot ni bila tlakovana oz. ni bila oblikovana, zato smo hodili bosi po navadnem kamenju in tudi po zemlji. Moram priznati, da ni bilo tako hudo, vendar so me noge resnično bolele. Ko smo prišli nazaj na plažo, smo hitro pobrali svoje stvari in odhiteli nazaj v sobo. Po našem kopanju je bila soba umazana in polna mivke iz plaže, saj se ta pesek prime na vse, česar se dotakne. Odpravili smo se na manjšo zabavo, ki jo je pripravila agencija, s katero smo se peljali. Po veliki količini pomarančnega soka mi je bilo zelo slabo, zato sem odšla v sobo. Po krajšem počitku sta takoj za mano prišla ata in mama, saj je bil čas za večerjo. Po večerji smo odšli na plažo, saj smo se odločili za nočno kopanje. Bilo je zabavno, dokler nisem bila res izčrpana in sem zaspala kar na plaži.

Naslednji dan se je začel enako. Bili smo na plaži, sijalo je sonce in kmalu je bil čas kosila. Ker kosila nismo imeli v hotelu, smo si vsak dan svoje kosilo prinesli kar na plažo. Jedli smo jed, ki se imenuje giros, ki sodi k tradicionalnim jedem Grčije. Tako je bilo tudi ostalih sedem dni v Tolu. Po teh sedmih dneh sem se girosa najedla za celo leto.

Zagotovo si bom pa zapomnila četrti dan v Tolu, saj smo se peljali s čolni. Sicer mi ni podobno, da kršim pravila, ampak takrat sem jih. Po pravilih bi na čoln lahko šlo samo šest ljudi, vendar nas je bilo osem. Ker sem majhne postave, sem seveda bila na tapeti jaz. Vreme je bilo res soparno, jaz pa sem se morala zaviti v brisače in se skriti pod klop, da me lastnik čolna ne bi opazil, saj nas je od daleč opazoval z daljnogledom. Ko smo bili dovolj daleč, sem lahko končno spet zadihala. Peljali smo se daleč vstran. Daleč vstran od lepe peščene obale. Ampak kaj hitro smo našli novo plažo, vendar ta ni bila peščena in mi ni bila tako pri srcu. Ne daleč stran od plaže, pokrite s kamenjem, je bila majhna cerkvica in grška zastava. Bosi smo hodili po kamenju in moram priznati, da so moje noge takrat resnično trpele, saj sem zraven ostrega kamenja še skoraj stopila na morskega ježka. Po ogledu plaže smo se počasi, ampak res počasi odpravili nazaj. Vsakih pet minut smo se ustavili in poskakali v morje in seveda spet nazaj na čoln. Postopek se je res velikokrat ponovil. Ko smo prišli nazaj na peščeno plažo, smo se pripravili za večerjo. Hrana v hotelu me je malce razočarala, saj sem pričakovala kakšne tradicionalne grške jedi, vendar nismo ostali  lačni. Pozno zvečer smo odšli na sprehod v mesto. No, tale sprehod se je spremenil v pohod. Zvečer mesto res oživi in vsepovsod se nekaj dogaja. Po dolgih urah hoje nisem imela več energije in sem po dolgem dnevu odšla v sobo.

Nek večer smo se z avtobusom odpravili v Naplion, nekdanje glavno mesto Grčije. Malo smo raziskovali po mestu in se na koncu ustavili na trgu. S skupino, s katero smo potovali, smo odšli v eno izmed mnogih restavracij. V Grčiji je tradicionalno, da je pri mizi prostora samo za štiri in da so mize in stoli leseni in malo majavi. To sem tudi sama izkusila. Tam so nas posedli in nisem sedela zraven svojih staršev, ampak zraven najstnikov mojih let. No, približno mojih let. Vsi so bili starejši. Sedeli smo na zunanjem delu restavracije in dogajanje je bilo res pestro. Pa se je začelo poskušanje tradicionalnih grških jedi. Najprej so nam postregli kruh z njihovim domačim namazom tatziki. Ni mi bil preveč všeč, saj je bilo v njem ogromno česna. Sledil je solatni krožnik. Tega se nisem niti dotaknila, saj nisem ljubiteljica solat in nasploh zelenjave. Po solati je sledila jed iz listov trte. Niso bili preveč užitni, saj za moj okus. Naslednja na seznamu je bila hobotnica iz žara. Ker smo bili iznajdljivi in ne preveč veliki ljubitelji takšne hrane, smo jih darovali ubogim mačkam pod mizo. In to ni bila edina jed, ki je tako končala. Sledil je ocvrt sir v listnatem testu, takoj za njim pa še pečen krompir, čeprav to ni neka tradicionalna hrana. Za konec pa še grški jogurt z medom. Toliko hrane naenkrat še nisem nikoli jedla, čeprav je veliko odšlo k mačkam.

Ker vse zaživi zvečer, smo se nek večer odpravili v lokal na plaži. Pogovarjali smo se in se smejali, ko se je zaslišala živa glasba. Skupina, ki je igrala, je igrala tradicionalno glasbo sirtaki, na katero sta plesala dva natakarja. Tudi sama sem ga poizkusila in moram reči, da ni enostavno. Res te izmuči.

Sedem dni je minilo prehitro in spet smo pakirali. Na poti nazaj smo se ustavili v Atenah. Grki imajo radi popoldanski mir in počitek, zato so ravno tisti dan znamenito akropolo zaprli, ker bi naj bilo prevroče. V Atenah smo bili tako dolgo, da smo dočakali znamenito menjavo straže pri parlamentu. Ko sem spremljala to menjavo, so se mi stražarji res zasmilili, saj morajo eno uro stati čisto pri miru. Ob postopku menjave je stražar stopil na marmor in padel na trtico. Vsi smo strmeli, vendar on je šel naprej, kot da ni bilo nič in stal do naslednje menjave.

Ker si akropole nismo mogli ogledati podnevi, smo si jo ponoči. Odšli smo čisto do vrha, kolikor se je dalo. Akropola je res nekaj posebnega, saj se od tam vidijo celotne Atene. Vse je bilo razsvetljeno daleč okoli, da sem kar strmela. Žal je bila moja kamera preslaba, da bi lahko to predstavila s svojo fotografijo. Kar hitro je bilo ogleda konec in napotili smo se proti avtobusu.

Naslednje jutro smo se odpravili proti Korintskemu prekopu. Takrat sem izvedela, zakaj se gre tja. Tam se je odvijal znameniti bungee jumping ali skok z elastiko. Res sem si želela skočiti, vendar je bilo prepozno, zato sem lahko samo opazovala druge, kako požirajo adrenalin v osemdeset metrov globokem kanalu. Zato sem se odločila, da bom to naredila, saj se mi je letos pokazala še ena možnost, saj bom to isto pot obiskala še enkrat in tokrat te priložnosti ne bom izpustila iz rok.

Od tam smo se odpravili proti trajektu. Spet naša težava s prtljago. Ista zgodba. Na trajektu mi ni bilo dolgčas. Niti približno ne. Igrala sem karte z najstniki iz agencije, se sprehajala po trajektu in ga malo raziskala, saj je bil ogromen. Ko smo pluli, smo se znašli v neurju in ljudi je zgrabila panika, saj je na palubi pihal močan veter, ki je premaknil vse, kar mu je prišlo predenj. Celo stole iz palube. Nekaj jih je končalo v morju. Sedaj so mogoče korist kakšni morski deklici ali ribi. Nihče ne ve.

Smo pa na trajektu izvedeli grozne novice. Izvedeli smo, da smo ubežali še pravi čas iz Grčije, saj je del države pogoltnil požar. In ceste, po katerih smo se peljali, so vse zaprli. Če ne bi tisti čas odšli, ne vem, kako bi se vse skupaj izteklo. No, na srečo je bilo vse v redu.

24. 7. 2018 smo uspešno prišli domov s počitnic polnih smeha, zabave in seveda hrane. Bilo nam je tako všeč, da bomo v letu letos poleti še enkrat obiskali te sanjske peščene plaže.

Če bi lahko izbrala karkoli, kam bi odpotovala, bi se na seznamu zagotovo zraven severne Evrope, Amerike in Japonske našli zanimivi grški otoki, kot je Santorini, znan po veličastni modri in beli barvi. Iskreno, prepotovala bi ves svet.

Veličastne dvorane in galerije kapnikov

Dinarsko kraški svet leži v južnem delu Slovenije in meji na Hrvaško. Sestavljen je iz planot in podolij, ki sestavljajo apnenčasto površje. Značilen je po kraških pojavih, ki so lahko površinski ali podzemeljski. Prebivalci se predvsem ukvarjajo z gozdarstvom, pomemben pa je tudi turizem. Že 38 milijonov ljudi je obiskalo ta del Slovenije, kar je verjetno več kot katero koli drugo pokrajino. In razlog za to je le en, to je Postojnska jama, ki velja za čudežni svet pod površjem.

Okrog sedme ure zjutraj smo se skupaj z družino z dvema avtomobiloma odpravili na pot proti Postojni. Peljali smo se po avtocesti, zato je bila pot krajša in hitrejša, kot če bi se peljali po stari cesti. Potovali smo ob večjih slovenskih mestih,  kot so Maribor, Slovenska Bistrica, Celje, Ljubljana, Vrhnika, Logatec.. Po prevoženih 197 kilometrih in po dveh urah vožnje, smo končno prispeli na naš cilj, do Postojnske jame.

Avtomobile smo pustili na parkirišču, naše prvo dejanje pa je bilo, da smo se odpravili proti informacijskim šotorom, saj smo tam bili prvič in nihče ni vedel, kako naj pridemo do jame. Nad šotori so plapolale različne zastave, da so obiskovalci iz drugih držav lahko odšli do prodajalca, ki je govoril njihov jezik, da so ga razumeli. Presenečena sem bila, ko sem videla tudi japonsko zastavo, saj nisem vedela, da naše slovenske jame privabljajo tudi obiskovalce iz drugega dela sveta. Mi smo se seveda odpravili k slovenskemu prodajalcu. Izbrali smo ponudbo, ki je zajemala ogled Postojnske jame in Predjamskega gradu ter vivarija in Expo jame Kras. Čeprav je bila vstopnica kar draga, stala je 37€ za odrasle in 22€ za otroke, je bil naš moto: »Če smo že enkrat tu, ne bomo šparali z denarjem«. Prodajalec nas je opozoril, da se naj toplo oblečemo, saj je v jami mrzlo (stalna temperatura v jami je okrog 10°C) in mi smo ga seveda ubogali.

Pred vhodom v jamo smo nekaj časa čakali na vlakec, kjer je bilo polno stojnic s spominki in igračami, zato smo bratranec, sestrična in jaz prepričevali dedka, naj nam kupi plišasto človeško ribico in magnete. In seveda ker je dedek lahka tarča, nam je to tudi kupil, vendar to ni bila dobra ideja, saj smo potem morali s temi plišastimi človeškimi ribicami hoditi po jami. Nato smo se s podzemskim vlakcem zapeljali po 3,7 km dolgi poti, ki je edina dvotirna jamska železnica na svetu. Peljali smo se skozi ogromne veličastne dvorane in galerije, videli smo veliko kapnikov, vse od stalagmitov, ki rastejo iz tal in stalaktitov, ki rastejo iz stropa. Po končani vožnji smo imeli eno uro in pol dolg ogled jame, hodili smo skozi kraške rove, katerih celotna dolžina je 24 km. Proti koncu ogleda pa smo verjetno vsi obstali, ko smo prišli do najlepšega stalagmita v Postojnski jami. Pet metrov visok kapnik bleščeče bele barve, se imenuje Briljant, ki skupaj z baročno okrašenim kapniškim stebrom predstavlja simbol Postojnske jame.

Naš ogled se je zaključil in mi smo se že odpravili do vivarija, to je zaprt prostor z vodo, živalmi in rastlinjem kot nekakšen laboratorij. Bila sem polna pričakovanj in komaj sem čakala, da pridemo do tja in bomo videli človeško ribico oz. proteusa. To je nenavadna žival, ki živi samo v kraških jamah in je dinarsko-kraški endemit, ima zakrnele oči, brez hrane pa lahko preživi tudi do 12 let. Še posebej so me zanimali njeni zmajevi mladički, ki jih je je odložila le nekaj mesecev pred našim obiskom. Vendar sem bila razočarana, saj mladičkov nisem videla. Moja pričakovanja od vivarija se žal niso izpolnila, videla pa sem človeško ribico, ki je v resnici bolj čudaška, kot sem mislila. Na razstavi Expo jame Kras sem videla animiran nastanek podzemne jame in kraških pojavov, zelo sta pa me prepričali še dve dodatni razstavi, razstava o metuljih in razstava življenje v milijonih let.

Ko smo končali z ogledi razstav, nam je ostala le še ena zanimivost in to je Predjamski grad. Vendar je grad moral počakati, saj smo bili zelo lačni in smo odšli v bližnjo restavracijo na kosilo. Ne spomnim se več, kaj smo jedli, spomnim pa se, da  se je točno med našim kosilom nekdo poročil in smo imeli še zastonj glasbo.

Ura je bila približno ob petih, ko smo se vsedli v avto in se odpeljali le nekaj kilometrov vstran do Predjamskega gradu, ki je vklesan v 123 m visoko steno. Spomnim se, da so bile ulice, ki so peljale do gradu, zelo ozke in da smo s težavo našli parkirno mesto, saj je bilo toliko avtomobilov. Ima 800-letno tradicijo, na katerem se še danes odvijajo srednjeveške prireditve. Notranjost gradu je spremenjena v muzej, v katerem si lahko zlahka predstavljaš, kakšno je bilo življenje takrat. Z gradu je čudovit pogled na okolico, vendar tistim, ki se bojijo višine, svetujem, da na vrh gradu ne hodijo.

Tako smo z ogledom Predjamskega gradu končali enodnevni izlet v dinarsko-kraški del Slovenije. Tistim, ki ne vedo, kam bi odšli med prazniki ali med vikendom, priporočam Postojnsko jamo, saj je to popolnoma drugačen svet, ki ga ne vidiš vsak dan in ko ga enkrat spoznaš, verjamem, da nikomur ni žal, da je prišel v Postojno zaradi jame. Tistim, ki pa pridejo v Postojnsko jamo, svetujem, da si gredo ogledat še Predjamski grad, saj res dobiš občutek, kot da živiš v starih časih na gradu. Za tiste ljudi, ki so bolj avanturisti in raziskovalci, pa priporočam, da se podajo v jamo pod gradom in poiščejo skrivni rov, ki vodi na prosto. Žal mi je, da nismo videli srednjeveških prireditev, vendar za to bo še prišel čas in prepričana sem, da se bom še vrnila.

Pag – otok skrivnih plaž

Otok Pag – otok zabave, romantike, čudovitih sončnih zahodov, neraziskanih kotičkov in skrivnih plaž leži v srednjem Jadranu, južno od Raba, severno od Vira in vzhodno od Lošinja. Na jugu ga s celino povezuje Paški most. Je peti največji in hkrati tudi najbolj razčlenjen otok na Hrvaškem. Ima pa tudi najdaljšo obalo.

Leta 2017 smo se poleti odpravili na 14-dnevne počitnice na Hrvaško. Od doma smo odšli ponoči nekaj minut čez dve. Odpeljali smo se do Lenarta, kjer so nas pričakali sorodniki, s katerimi smo se kasneje skupaj odpravili na pot. Peljali smo se v smeri Ptuja in nato prestopili mejo na mejnem prehodu Gruškovje. Pot smo nadaljevali proti jugu. Po štirih urah vožnje in nekaj krajših postankih smo prispeli do Paškega mostu. Noben večji hrvaški otok ni tako izpostavljen burji kot Pag, zato prečkanje Paškega mostu marsikomu povzroča težave. Varno smo se prepeljali na drugo stran in se nato peljali še slabe pol ure do naselja Zubovići, kjer smo bivali naslednja dva tedna.

Navadno se ob prihodu odpravimo v apartma, kjer razpakiramo kovčke in pripravimo postelje. Ampak tokrat smo odšli naravnost na plažo. Apartma je bil namreč še zmeraj zaseden. Na poti do plaže smo videli veliko ovc in suhega grmovja ob cesti. Tega je na otoku namreč ogromno. Na plaži smo pojedli zajtrk, nato pa smo se zapodili v vodo. V apartma smo se odpravili komaj ob enajstih in tam razpakirali.

Naslednji dan sva se z bratrancem odločila, da greva iskat školjke. S seboj sva si na plažo vzela vsak svoje plavutke, potapljaške maske in mreže, kamor sva imela namen dati najdene školjke. Našla sva jih zelo veliko, vendar sva iz vode prinesla le večje. Tiste manjše so namreč padle skozi luknje v mreži in sva jih tako med plavanjem do obale izgubila. Proti večeru smo odšli v Novaljo. To je turistično mesto z manjšim pristaniščem, ki leži ob istoimenskem zalivu. Tam smo se ob vodi sprehodili mimo raznih stojnic in poslušali glasbo uličnih glasbenikov. Skoraj na vsakem vogalu je stal kakšen glasbenik in vsi ti so igrali različno glasbo na različne instrumente. Prav zato je bilo zanimivo hoditi po mestu. Za konec smo odšli še v lunapark, kjer smo se vozili z avtomobili, ki jim pravimo tudi »butkači«.

Peti dan na otoku se je zgodila nesreča. Kot vsak dan smo se vozili s supi in nenadoma je naš najmlajši bratranec padel v vodo. Začel se je jokati in nihče od nas ni vedel, kaj je z njim narobe. Zato smo ga iz vode potegnili na sup in ga hitro odpeljali do pomola. Tam smo opazili, da ima v podplatu bodice in takoj smo vedeli, da je stopil na morskega ježka. Starši so mu odstranili bodice iz stopala in naslednjih nekaj dni je s težavo stopil na to nogo.

Na začetku drugega tedna našega bivanja na otoku smo odšli na krajši izlet v Zadar. Tam smo si ogledali različne znamenitosti, med drugim tudi morske orgle, ki jih je zasnoval arhitekt Nikola Bašić. Te so poznane kot posebno oblikovana obala z nekaj vrstami stopnic, ki se spuščajo proti morju. Pod njimi je 35 cevi različnih dolžin, premera in nagiba. Na njih se nahajajo piščali, ki igrajo 7 akordov iz 5 tonov. Nad kanalom pa so preluknjane kamnite stopnice skozi katere izhaja zvok, z morjem potisnjen zrak.

Obenem smo si ogledali tudi Pozdrav soncu, ki se nahaja neposredno ob morskih orglah. Iz tega mesta se lepo vidi zahajanje sonca, katerega lepota je v Zadru posebej znana. Pozdrav soncu je narejen iz tristo steklenih plošč v obliki kroga. Pod steklenimi ploščami so naprave preko katerih se oblikuje simbolična komunikacija s soncem. Istočasno z zahajanjem sonca deluje tudi razsvetljava vgrajena v krogu in po posebnem programiranem scenariju proizvaja izjemno svetlobno igro v ritmu valov in zvoka morskih orgel.

Enajsti dan naših počitnic smo se odločili, da gremo na plažo, ki je na drugi strani otoka. Imenuje se Čista plaža. Na poti do tja smo se peljali tudi mimo plaže Zrće. Leta 2002 so to plažo razglasili za najlepšo plažo v Jadranu, a temu danes ne bi mogli reči tako. Zrće so znane tudi kot hrvaška Ibiza in zaradi vsakodnevnih zabav z različnimi DJ-ji in drugimi glasbeniki lahko med sezono obišče ta kraj tudi do 1000 obiskovalcev na dan. Ti pa prav pogosto zelo onesnažujejo plažo in kvarijo njen izgled. Ta dan smo se iz plaže odpravili malo prej, kar ni bilo ravno po moji volji, saj mi je bila ta plaža daleč najlepša izmed vseh. Odšli smo iz plaže in se peljali do ribarnice, kjer smo kupili ribe. Te nam je lastnica apartmaja spekla za kosilo. Moram priznati, da tako dobrih rib, kot jih pripravijo domačini nisem jedla še nikoli prej.

Po dveh tednih bivanja na otoku smo se poslovili od lastnikov apartmaja in se spet podali na pot proti domu. Tokrat se iz otoka nismo peljali preko Paškega mostu, temveč nas je do celine prepeljal trajekt. Ko smo se v manjšem kraju Prizna izkrcali iz trajekta, smo pot nadaljevali proti severu. Po nekaj več kot treh urah vožnje smo prišli do kraja Sveti Križ Začretje, kjer se nahaja Roses Fashion Outlet. To je trgovsko središče, ki je zgrajeno tako, da izgleda kot manjše nakupovalno mesto. V njem se nahaja veliko trgovin, v katerih prodajajo kar 150 mednarodnih znamk. Tam se nismo zadržali predolgo, saj smo vsi komaj čakali, da pridemo domov. Nadaljevali smo pot in po dobri uri vožnje prišli nazaj v Jurovski dol.

Če bi bila biologinja, bi rekla, da je otok Pag zelo zanimiv zaradi njegove naravne pestrosti. Če bi bila umetnica, bi rekla, da morate ta otok nujno obiskati, saj njegova lepota navdaja ljudi. Ker pa sem jaz samo jaz, bom rekla, da je to preprosto najboljši kraj za poletne počitnice.

Viri:
https://wiki.potnik.si/Otok_Pag
https://sl.wikipedia.org/wiki/Pag
http://www.mediteranpag.com/si/hrvaska/aktivnosti-in-atrakcije/otok-pag-novalja-zabava-plaza-zrce-novalja-s14-60.htm

Japonci in kultura mange

んにちは (koničiva).

Japonska je dežela v vzhodni Aziji, ki se nahaja na štirih večjih otokih. Tam živi 127 milijonov ljudi, glavno mesto je Tokio.  Japonci so več tisoč let staro ljudstvo z močno in specifično kulturo in zgodovino.

Japonska ima precej drugačno kulturo od ljudstev okoli nje. Glavni razlog za to edistvenost je, da se je japonska kultura stoletja razvijala na samotnem otočju, daleč od drugih dežel in kultur. Japonci imajo edinstveno arhitekturo, jezik, religijo, običaje, nekatera družbena pravila in umetnost.  Povedano kratko: “Različni so od nas!

V japonski kulturi so zelo pomembna pravila obnašanja – predvsem vljudnost in strogi bonton. Japonci se ob pozdravljanju drug drugemu priklonijo. Rokovanje je zelo redko oz. ni tradicionalno. Priklon je lahko majhen (samo z glavo) ali pa globlji (od pasu navzgor), odvisno od situacije in od spoštovanja, ki ga je potrebno izraziti. Pri spoznavanju nekoga novega, ki ni zelo pomembna oseba, je manjši priklon dovolj.

Japonci so zelo redoljubni: potrpežljivo čakajo in se držijo javnega reda, zelo pomembna je čistost. Dodatna pravila, ki ne veljajo zunaj, veljajo za obnašanje znotraj doma. Na primer, pri vstopu v hišo si je nujno treba sezuti čevlje in jih obrniti stran od doma (ne v smeri doma).

Tradicionalna japonska obleka je kimono. V starih časih so jo nosili vsi: ženske, moški in otroci. Danes je kimono sicer še vedno razširjen, a se nosi samo ob posebnih priložnostih. Obstaja več vrst kimona in različne skupine ljudi nosijo različna kimona. Moški kimono je običajno temnejših barv, ženski so običajno svetlejših in živahnih barv, pa tudi poslikani. Danes se mnogi Japonci vsakodnevno oblačijo v zahodna oblačila, tako uradna (obleka in kravata) kot tudi neuradna (kavbojke, majice, itd.).

Japonci imajo visoko razvito kulinariko, prehrambene navade pa vsebujejo natančna pravila. Osnovna japonska hrana je riž (ne kruh, kot pri nas!). Glavni vir beljakovin so ribe in drugi morski sadeži, dosti uživajo tudi različne vrste zelenjave. Morski sadeži se pogosto uživajo surovi a pripravljeni na poseben način. Primera japonskih jedi sta suši in ramen.

Japonci tradicionalno pri jedi uporabljajo palčke, ki jih držijo pri koncu (ne na sredini ali spredaj). Japonci v tradicionalnih restavracijah sedijo na blazinah ob nizkih mizah. Japonci so eni najdalje živečih ljudstev na svetu zaradi zdrave prehrane.

 Glavni religiji Japoncev sta šintoizem in budizem. Šintoizem je ena najstarejših religij na svetu (več tisoč let). Šintoizem je animistična religija: to pomeni, da šintoisti častijo različne elemente in bitja v naravi, ki jim pravijo kamiji: recimo živali, drevesa, kamni, gore, ali reke – ne pa enega boga, kot ga krščanstvo. Kamiji so pa lahko tudi ljudje ali pa zgolj duhovna bitja. Šintoistična sveta mesta so lahko templji (zgradbe), lahko pa so tudi preprosto mesta v naravi: npr. vrt ali gozd. Vhod v šintoistični sveti kraj označuje torii.

Budizem je na Japonsko prispel iz Kitajske. Temelji na nauku Indijca Bude, ki je učil “pot pozornosti” in osvoboditve od trpljenja z meditacijo. Japonci najprej niso sprejeli budizma, postopoma pa je postal enako razširjen kot šintoizem in se je sčasoma s šintoizmom tudi pomešal. Marsikateri Japonec je tako hkrati budist in šintoist! Danes so mnogi Japonci ateisti, ali pa so verni, vendar se ne udeležujejo obredov ali pa se jih udeležujejo zelo redko.

V japonski kulturi so zelo pomembni vrtovi. Izgradnja in urejanje vrtov je vsaj tako pomembna, kot gradnja zgradb in mest. Vrtovi so na Japonskem med najbolj spoštovanimi umetniškimi stvaritvami.

Kultura mange

Manga je tradiconalni japonski način pisanja in risanja zgodb, ki je v današnjem času popularen v obliki stripov. Veliko časa je manga bila znana samo japonskemu ljudstvu, kjer je še danes najbolj priljubljena. V vsakem japonskem kraju najdemo knjigarne z mnogimi policami mange, ki jih Japonci berejo tudi na tramvajih, na poti v službo. Po 2. svetovni vojni pa se je manga razširila in postala znana po celem svetu, malo tudi pri nas.

Manga stripi so vedno črno-beli. Na slikah so močno poudarjene kretnje. Liki imajo pogosto poudarjene oči.

Za mango je značilno posebno zaporedje slik: na vsaki strani gredo slike od desne proti levi, pa navzdol. Celoten strip pa beremo “od zadaj naprej” (tudi od desne proti levi).

Prvotne korenine mange izvirajo iz starodavnih japonskih spisov iz 12. stoletja. Tedaj so izumili način pisanja, risanja in branja mange, ki ga poznamo tudi danes – namreč od desne proti levi. Ta način branja je postal še bolj razširjen od 18. stoletja naprej.

En del japonske umetnosti, iz katere se je tudi razvila manga, je kamišibaj! Kamišibaj je potujoče gledališče, pri katerem oseba ustno pripoveduje zgodbe s pomočjo prenosljivega odra. Na odru pa ni lutk ali igralcev, temveč slike. Kamišibaj in manga sta se v 20. stoletju razvijala tudi vzporedno in vplivala drug na drugega. Drugi vpliv na sodobno mango je imela ameriška kultura stripa, ki je vplivala na japonsko po 2. svetovni vojni.

Zanimivost: Kamišibaj je danes popularen v mnogih državah sveta, tudi v Sloveniji. V zadnjem desetletju se po večjih slovenskih mestih organizirajo festivali kamišibaja, s slovenskimi kamišibajkarjami. Kamišibaj lahko doživimo tudi v Mariborskem lutkovnem gledališču.

Prebesedimo besede

Učenci 6. razreda so skušali prebesediti besede. Nastale so naslednje besede.

Pisatelj je postal knjigopisec.
Ogledalo se je  prebesedilo v obrazokazec.
Ura je odslej časokazka
Milo bomo poimenovali rokoper.
Koledar je dobil novo besedo in postal mescokaz ali pa mesečnik..
Nogomet smo preimenovali v žogobrc
Stiskalnica se imenuje grozdjestisk.
Gozd se je prebesedil v drevesnik.
Tla so poimenovali stopalnik.
Frizer je dobil poimenovanje strižolas.
Kača se je prebesedila v breznožnico.
Zemljevid ima po novem novo poimenovanje kažipot
Očala so se spremenila v dobrovidke.
Glavnik je postal lasočes.
Robčki so nosobrisači.
Slovar se je prebesedil v besednik.
Zobozdravnik je postal zobopulec.

dav

Ustvarjalne delavnice

Na naši prvi uri delavnic smo risale risbe za natečaj za evropski dan jezikov. Uporabile smo lahko samo tri barve in narisale izvirno sliko, ki je morala biti na temo evropski dan jezikov. Na delavnicah smo prav tako delale risbo na temo noč čarovnic.  Najprej smo narisale motiv na temo noč čarovnic, nato pa smo čez ta motiv narisale črte. Nastal je krasen in čeden mozaik.

 

Nato smo barvale kamne z božičnim motivom. Kamne smo prvo pobarvale, nato smo jih pustile, da se posušijo. Kasneje smo na njih narisale božične motive, kot so: snežak, jelka, božiček, jelenček… Ko so se posušili, smo jih zavile in jih razdelile sošolcem.

Po kamnih smo izdelovale lovilce sanj. Iz žice smo oblikovale krog in okoli kroga zavile volno barve po svoji izbiri. Nato smo v krog ovile mrežo z volne. Na koncu smo na izdelek prilepile barvna peresa.

Zadnjih nekaj ur smo delale stole. Stare stole, ki smo jih imeli v šoli, smo zbrusile ter sčistile. Nato smo jih pobarvale z barvo po lastni želji. Pustile smo, da so se posušili in nanj narisale zaželene motive. Na delavnicah smo uživale, bile so prijetne in razvedrilne. Sodelovale smo učenke 8. razreda iIn učiteljica Aleksandra Žnuderl.

Učenke 8. razreda: Maja, Silvana, Katja, Taja, Julija, Aneja, Tijana in Laura smo se letos udeležile ustvarjalnih delavnic. V šolskem letu smo svoje ustvarjalne žilice izražale na papirju, stolih in kamnih.
Za božične in novoletne praznike smo skupaj z gospo učiteljico Aleksandro Žnuderl izdelale kamenčke za vsakega učenca 8. razreda. Od doma smo prinesle kamenčke, ki smo jih že prej umile in pripravile za izdelavo. Na njih smo nanesle 2 sloja barve po izbiri in počakale, da se posuši. Naslednjo uro smo na njih narisale različne božične, zimske in novoletne motive. S pomočjo učiteljice smo jih polakirale.
Iz valovite lepenke smo izrezale primerno velike kose in na hrbtno stran zalepile lepo misel. Nanjo smo položile kamne, izrezale primerno dolge trakove in jih ovile v pentljo okoli izdelka. Sošolci in sošolke so se z navdušenjem odzvali na presenečenje, ki smo jim ga z veseljem pripravile. Pri izdelovanju smo se imele zelo izvrstno, saj je delo bilo sproščeno.

V naših delavnicah se je našlo polno zabave, veselja in ustvarjalnosti. Delale smo različne
izdelke in pri tem neizmerno uživale.

Učenec Anej Satler se je uvrstil na državno tekmovanje iz geografije

Učenec 7. razreda Anej Satler je na območnem tekmovanju v znanju iz geografije osvojil 1. mesto. S tem rezultatom se je uvrstil na državno tekmovanje v Podčetrtek, ki je potekalo 14. aprila 2019.  Tekmovanje je bilo zahtevno, saj se je Anej preizkusil najprej v terenskem delu, kjer je na osnovi videnega na terenu, v pisnem delu zapisal značilnosti naravnogeografskih  in družbeno geografskih dejavnikov ter njihove posledice v pokrajini. V popoldanskem času ga je čakal še en test s teorijo z naslovom  Migracije, problem današnjega časa.

Anej se je odlično odrezal, saj je na državnem tekmovanju osvojil srebrno priznanje in le za dve točki zgrešil zlato priznanje. Iskrene čestitke Aneju in njegovi družini, ki ga je pri tem tekmovanju zelo spodbujala.

Mentorica: Milena Kokol

Projekt Ivan Roškar – velika osebnost našega kraja

OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol sodeluje z občino Sv. Jurij  v projektu Oživitev trškega jedra. V okviru  družboslovnega krožka  in turističnega podmladka smo  v letošnjem letu posebno pozornost namenili osebnosti Ivana Roškarja.

Ivan Roškar (1860–1933)

Ivan Roškar se je rodil 8. maja 1860 na Malni.  Že v mladosti je zelo rad prebiral knjige in časopise, ki so izšli v založbi Mohorjeva družba. Večkrat je obiskal tudi farno bukvarnico, prvo knjižnico v Jurovskem Dolu in se splošno izobraževal. Še posebej je rad vzel v roke časopise, kot so: Slovenski gospodar, Slovenec, Domoljub,  Kmetski list, Ptujski Štajerc in Koledar. Posebej ga je zanimala politika. Da je rad prebiral slovensko literaturo in časopise, govori tudi bogata domača knjižnica na domu v Jurovskem Dolu. Po končani šoli so ga na željo matere poslali v uk mizarske obrti družini Hammerl blizu  Gradca. Tam je mladi Ivan Roškar spoznaval napredno kmetijsko, kulturno, gospodarsko in versko življenje. Bližina velikega mesta Gradec in imenitna družina, pri kateri je bival, mu je prinesla tudi odlično znanje nemškega knjižnega in pisnega jezika. Pri družini Hammerl se mu je pripetila nesreča. Ko je  19-letni Ivan čistil puško, se je ta sprožila in po nesreči zadela gospo Hammerl. Najverjetneje je ta tragičen dogodek botroval, da se je Ivan Roškar odločil vrniti v rojstni kraj.  18. maja 1885  se je poročil z Alojzijo Rantaša. V zakonu sta imela šest otrok: Janeza, Franca, Veroniko, Milana, Marijo in Romana. Tega leta je star 25 let postal prvič župan na Malni. Njegovi otroci so odraščali in nekateri so želeli stopati  po njegovih stopinjah. V svoji bogati politični karieri se je srečal z znanimi politiki Antonom Korošcem, Franom Kovačičem in številnimi drugimi. Zavzemal se je za slovenskega kmeta in njegove težave reševal v državnem ter deželnem zboru kot poslanec. Ivan Roškar je veliko prispeval za razvoj domačega kraja, saj je bil ustanovitelj kulturnega društva Edinost, čitalnice, Okrajne hranilnice in knjižnice. Veliko je postoril za boljšo prometno infrastrukturo in pomagal pri gradnji šole iz leta 1909.

Aktivnosti učencev OŠ J. Hudalesa v projektu Ivan Roškar

S  turističnim produktom Roškarjeva košara spominov smo izdelali spominke, ki so zahvala in hkrati spomin na pomembno osebnost našega kraja. V njej bodo turistični spominki s svojo zanimivo in bogato zgodbo. Roškarjeva košara spominov vsebuje zanimive zgodbe in spominke. Osnova je košara, ki je simbol vzhajanja kruha, shranjevanja živil nekoč in danes. Narejena je iz koruznega ličja. Izdelali smo ga skupaj z mojstrom Ivanom Fanedlom  iz Zg. Partinja.

Prav tako bodo učenci družboslovnega krožka ob dnevu državnosti v igri vlog pripravili življenje in delo Ivana Roškarja. Dogajanje bo 24. 6. 2019 na trgu v Jurovskem Dolu. V mesecu avgustu se bodo izvajale delavnice z naslovom Prve čitalnice v Jurovskem Dolu.  Ker je bil Ivan Roškar pobudnik za ustanovitev prve knjižnice in hkrati čitalnice iz leta 1904, bomo prikazali, kako se je nekoč v čitalnicah bralo in pripovedovalo. Bralni kotiček se bo odvijal pri Roškarjevi trti, v primeru slabega vremena pa v Slomškovem domu, kjer so bili prvi prostori knjižnice. Tu bodo lahko obiskovalci prebirali stare časopise, kot so: Slovenski gospodar, Naš dom, Domoljub, Kmetovalec, Bogoljuba, Glasnik najsvetejših src, Cvetje, Slovenec in Vrtec. Vzporedno s pravljično uro se bodo za starše organizirale delavnice iz kaligrafije. Udeleženci se bodo lahko naučili zapisovati v različnih pisavah (v gotici, karolini in iniciali). V lepopisu in v starih pisavah bodo pisali na vabila, priznanja, listine in na razne okrasne predmete. Pisali bodo s kovinskim peresom s prirezano konico ali z gosjimi peresi. Podlagi za pisanje bosta pergament in starejši papir. V večernih urah bomo vse udeležence te delavnice povabili na pohod kresnic po Hajnčovi poti, kjer se bodo pele otroške ljudske pesmi iz prve polovice 20. stoletja.

V avli Fredija Neuvirta bo razstava iz življenja in dela Ivana Roškarja. Opremo za predstavitev si bomo  izposodili iz šolskega muzeja Ljubljana, nekaj starih pripomočkov pa imamo v našem šolskem muzeju. Prav tako načrtujemo predstavitev knjige z naslovom Ivan Roškar – narodni politik iz Slovenskih goric. Učiteljica Milena Kokol bo skupaj z mladimi raziskovalci in  s soavtorjem Aleksandrom Purgajem pripravila  predstavitev knjige, ki bo na trgu v Jurovskem Dolu.

Zapisala: Milena Kokol

Amiši

Amiši  so pripadniki  menoritske veje švicarskih adaptistov, ki so se v 18. stoletju začeli množično izsljevati v ZDA. Amiši sedaj živijo v Združenih državah Amerike v zvezdnih državah Ohio, Pennsilvanija, Indijana in v kanadskem Ontariju.

Amiši so se v ZDA množično priseljevali od leta 1816 do 1860, takrat je v ZDA prišlo okoli 3000 Amišev. Vendar je prva ladja v Ameriko prišla že leta 1737.

Amišem največje vrednote v življenju predstavljajo: zakon, družina, disciplinirano življenje in otroci. Amiši ne marajo nasilja, se ne vključujejo v vojne in zavračajo vsakršno orožje. V njihovem življenju je zelo pomemben krst. To storijo tako, da se lahko otrok pri 16. letih krsti in izkusi popolno življenje Amišev. Če pa se otrok ne odloči, da bo živel skromno življenje in veroval, starši izgubijo upanje, da bodo živeli skupaj v nebesih. Amiši so zelo veren narod. Vendar jim ni všeč, da so cerkve tako bogato okrašene, zato molijo doma. Amiši imajo poseben jezik. Govorijo pennsylvania deutch, kar pomeni pensilvanska nemščina. Ta jezik se uporablja kot pogovorni jezik. Amiši znajo tudi angleško in visok nemški jezik, vendar ta dva jezika uporabljajo le pri obredih, ko berejo Biblijo.

Amiši nosijo zelo prepoznavna in posebna oblačila. Moški in ženske so po navadi oblečeni enako v črno in preprosto obleko. Te obleke so znamenje njihove enakopravnosti in preprostosti. Obleke imajo lahko samo naramnice ali zadrge. Moški mora obvezno nositi klobuk, temno obleko z naramnicami na hlačah. Ženske ne smejo nositi svetlečih ali oprijetih oblek. Moški in ženske morajo imeti dolge lase.

Glavna dejavnost pri Amiših je kmetijstvo. Kmetije so majhne, velike so le toliko, da se lahko ena družina normalno preživi. Amiši ne kmetujejo za denar, vendar za samooskrbo. Zaradi naraščanja cen zemljišč in širjenja predmestij so primorani delati zunaj njihovih kmetij.

Nedelja je za njih gospodov dan. Takrat je strogo prepovedano trgovati. Smejo opravljati le najnujnejša dela.

Amiši že sprejemajo nekatere novosti kot na primer  sodobno kmetijstvo. Telefon se sme uporabljati le za najnujnejše stvari in ne sme biti v hiši. Če potrebujejo prevoz v oddaljene kraje, lahko najamejo avto, vendar mora biti črne barve.

Državi plačujejo vse razen davka za socialno varnost. Neradi prejemajo pomoči od države kot na primer socialne pomoči. Sprejemajo pa zdravstveno pomoč, vendar poskušajo večino bolezni ozdraviti sami. Amiši po navadi jedo povsem organsko hrano, ki je sveže in lokalno pridelana. Ne smejo piti alkohola ali uživati kakšnih drugih substanc. Nikoli ne uporabljajo cepiv ali podobnih kemikalij. Ker živijo zelo drugačno življenje kot drugi ljudje, so se v njih razvile različne genetske sposobnosti in značilnosti. V okrožju Lancaster je zelo visoka stopnja pritlikavosti. Med pripadniki Amišev v Ohiu je pogosta predvsem hemofilija. Število samomorov je višje pri moških kot pri ženskah ter višje med mlajšo populacijo kot starejšo.

Pri Amiših so družene zelo velike, to pomeni da imajo veliko otrok  in da so tete, strici in ostali po navadi pod isti streho. Poroka je pri Amiših zelo pomemben obred, saj amiši menijo, da se takrat fant spremeni v odraslega moškega. Večina porok se odvija v novembru ali v začetku decembra. Na poroki sodeluje cela skupnost. Nevesta ne nosi svetleče obleke, temveč bel predpasnik. Ločitev pri Amiših je nemogoča. Ne morejo se poročiti z nekom, ki ni Amiš. V družini se vsi zavedajo svojih dolžnosti. Ženske morajo podpirati moža, in opravljati vsa gospodinjska dela. Zakonci se morajo spoštovati. Otroci so za njih božje darilo.

Amiši izobrazbi ne dajejo velikega pomena. Verjamejo v osnovno izobrazbo, dokler ta ne ogroža njihovih temeljnih vrednot. Otroci se tako v šolah, kjer poučujejo mlade in neporočene ženske, učijo o osnovah matematike, angleščine, branja in črkovanja. Nekatere šole učijo tudi nekaj geografije, zgodovine ter sociologije. Otroci obiskujejo šolo do 8. razreda, nato pa pomagajo staršem pri opravilih na njivi ali pri gradnji, deklice pa tudi pri domačih opravilih.

Posebnost Amišev je, da se vozijo s kočijami. Kočije ali vozovi (angleško buggy) so najbolj znano prevozno sredstvo Amišev. Pravila Amišem ne prepovedujejo vožnje z avtomobilom ali avtobusi, prepoveduje le njihovo lastništvo. Zato Amiši kot svoje prevozno sredstvo uporabljajo štirikolesne vagone, vprežene s konjem. Vse kočije so opremljene z baterijsko vodenimi lučmi in smerokazi, vsaka kočija mora imeti tudi trikotnik, ki nakazuje na počasnost vožnje, saj se kočije peljejo le okoli 10 km/h.

Amiši v primerjavi z nami živijo skoraj povsem brez elektrike in se zelo zavzemajo za enakopravnost in da bi okolje ostalo takšno, kot je, prav tako upoštevajo vsa pravila.

Francozi

Francozi so evropski narod, ki danes večinoma živi v Franciji, ki je obmorska država v zahodni Evropi. Na zahodu in severu meji na Atlantski ocean, na severovzhodu na Belgijo in Luksemburg, na vzhodu na Nemčijo, Švico, Italijo in Monako ter na jugu na Sredozemsko morje, Španijo in Andoro. Njihovo število ocenjujejo na okoli 59 milijonov (ocena za julij 2000).

Govorijo francoščino, na Korziki italijanščino.

Veliko Francozov živi med drugim v ZDA, Kanadi in celo na Irskem. Ker je bila nekoč Francija kolonialna sila, živijo Francozi tudi drugod po svetu, največ v Afriki.

Predvsem se preživljajo z gospodarstvom in turizmom.

KMETIJSTVO

Danes dela v kmetijstvu le 6 odstotkov nacionalne delovne sile. Za pariško kotlino in njeno bližnjo okolico je značilno specializirano kmetijstvo, prevladuje pa pridelovanje žit in sladkorne pese ter mesa. V južni Franciji prevladuje vinogradništvo. Bolj na severu sta vinorodni pokrajini Šampanja, kjer pridelujejo šampanjec.

INDUSTRIJA

Pariz je že od nekdaj veljal za najpomembnejše industrijsko središče Francije. Tukaj so se razvile predelovalna in modna industrija, usnjarska industrija, kozmetična in industrija parfumov. Ključne industrijske panoge v Franciji so telekomunikacije, elektronika ter avtomobilska, vesoljska in vojaška industrija.

TURIZEM

Turistični razvoj Francije se je začel okrog leta 1750 na Azurni obali, kamor so začeli zahajati prvi turisti iz Velike Britanije. Zato je najpomembnejše turistično območje Sredozemlje z navtičnim in mondenim turizmom (Nica). Iz potrebe po vedno novih smučarskih progah so se v zadnjih letih močno okrepili zimski športi.

Podoben razvoj kot Azurna obala je sicer v drugih časih doživela atlantska obala, ki pa se je uspela izogniti gradnji velikih hotelov. Pomembno turistično mesto je tudi Pariz (Eifflov stolp, katedrala Notre Dame).

MODA

Najbrž bi kjerkoli drugje na svetu težko srečali toliko urejenih in lepo oblečenih ljudi kot v Franciji. Tako moški kot ženske veliko pozornosti namenjajo svoji zunanjosti in z velikim zanimanjem sledijo najnovejšim modnim smernicam.

Francoska modna prestolnica je seveda Pariz, kjer domujejo najbolj luksuzne modne in kozmetične hiše, kot so Chanel, Christian Dior, Yves Saint-Laurent, Vuitton, Lancôme, L’Oréal, Clarins …

Obvezen kos, ki ga ima skoraj vsaka Francozinja, je plašč trenčkot. Idealen je za v službo in enostaven za kombiniranje z drugimi oblačili.

Zelo redko boste v Parizu videli žensko z zelo visokimi petami, pogostejša izbira so čevlji z nižjo peto ali celo brez pete. Barviti športni čevlji so priljubljeni in primerna obutev za mlade, zelo redko pa jih za sprehod po mestu, opravkih ali pa v službo obujejo odrasle ženske. Superge so tako namenjene le športnim aktivnostim in ne za druge priložnosti. Francozinje obožujejo nakit in modne dodatke, kljub temu pa pri izbiri dodatkov sledijo pravilu »manj je več«. Francozinje svojo obleko pogosto okrasijo s šalom, uhani ali pa torbico. Najpogosteje se ženske oblačijo v nevtralne barve, ki jih lažje kombinirajo z ostalimi oblačili. Četudi je zunaj zelo vroče, boste na francoskih ulicah le redko videli Francoze v kratkih hlačah. Kratke hlače so namenjene le tistemu času, ki ga preživite na plaži, nikakor pa jih ni zaželeno obleči za sprehod po Parizu, saj lahko doživite nekaj čudnih pogledov. Francozi menijo, da kratke hlače preveč razkrivajo in je zato boljša izbira krilo, obleka ali pa dolge hlače.

Francija je tudi dežela parfumov, svetovna parfumska prestolnica pa je malo mestece Grasse, kjer so največji nasadi cvetlic, kot so jasmin, sivka, mirta, vrtnica in mimoza, bistvenih za izdelavo parfuma. Najbolj znan parfum na svetu je Chanel N°5; še danes naj bi vsakih 30 sekund prodali eno stekleničko. K njegovi slavi je veliko pripomogla tudi Marilyn Monroe, ki je na vprašanje, kaj dene nase, ko gre v posteljo, odgovorila:

HRANA IN PIJAČA

Francoska kulinarika je nekaj, na kar so Francozi zelo ponosni. Zaradi rodovitne prsti in ugodnih podnebnih razmer lahko skoraj skozi vse leto pridelujejo sveže sadje, zelenjavo, zelišča in žita ter redijo živali, vse to pa potem uporabijo pri kuhanju. Prehrana je v Franciji zelo pomemben del vsakdanjega življenja.

Francozi začnejo dan z zajtrkom, nadaljujejo s kosilom, popoldne kaj prigriznejo, toda glavni hod dneva je večerja, ki se streže okoli osme ure zvečer. Značilna živila, ki jih najdete na francoski mizi skoraj ob vsaki hrani siri in bel kruh, pri čemer sire običajno jedo ob koncu obroka. Najobičajnejši kruh ni pri nas tipična štruca, ampak bageta. Beli kruh je hrustljav, ob jedi se prelamlja z rokami. V šalah o prehranskih navadah Francozov se pogosto omenja, da radi jedo polže in žabe. Precej kontroverzna francoska jed je jed iz gosjih jeter, ki je marsikje že prepovedana.

Francoska kulinarika se ponaša še s številnimi drugimi znanimi jedmi, ena izmed njih je: ratatouille – mešanica pražene zelenjave, vključno z jajčevci, bučkami, paradižnikom, papriko in čebulo.

Francozi si za kosilo ali večerjo radi vzamejo čas ter uživajo v dobri družbi, odlični hrani in vinu. Francoze pri mizi zmoti nekaj, česar drugi morda ne razumejo kot neprimerno ali nevljudno.
Nekaj primerov nevljudnega obnašanja za mizo:

  • držanje rok pod mizo,
  • če si moški postreže s hrano, preden jo ponudi ženski, ki sedi poleg njega,
  • če si namaz namažete čez cel kos kruha, kot da bi si delali sendvič,
  • pomakanje kruha v omako,
  • dotikanje hrane, posebno sira, z rokami,
  • oblizovanje pribora,
  • če vprašate, kje je stranišče, medtem ko še sedite za mizo.

Primerno obnašanje za mizo je izkazovanje spoštovanja do drugih.

Beseda vino izvira iz sanskrtske besed »vena«, ki pomeni »prijateljski«, in temu se Francozi zagotovo niso izneverili. Vino je pri njih del družinskih, prijateljskih ali poslovnih druženj, kjer je obvezen spremljevalec kulinarike. Le kdo še ni slišal za znamenita francoska vina, kot so chardonnay, cabernet sauvignon, merlot, modri pinot, rizling ter seveda šampanjec? To so le nekatere vrste najrazličnejših francoskih vin, ki v svetu slovijo po kakovosti in prestižu. Poleg vinske kakovosti  je Francija znana tudi po vinski raznolikosti.

POTEK ŠOLANJA

Francoske šole so od 19. stoletja obvezne, brezplačne. Izobraževanje v Franciji je obvezno za otroke od 6 do 16 let, javno šolanje je brezplačno in izključuje religijske simbole ali odkrito izražanje verske izpovedi. Večina šol ima pred zgradbo napisan moto Francije in francoske revolucije »svoboda, enakost, bratstvo«.

V francoski izobraževalni sistem otroci lahko vstopijo pri dveh mesecih. Do drugega leta so otroci v jaslih. Od drugega do šestega leta pa lahko obiskujejo vrtec. V vrtcih ni veliko prostih mest, poleg tega porodniški dopust traja le 16 tednov, zato otroke v Franciji zelo pogosto varujejo varuške.

V Franciji je osnovna šola razdeljena v dva dela, in sicer otroci obiskujejo osnovno šolo od 6. do 11. leta, od 11. do 15. leta pa collège. Ob koncu collègea učenci opravljajo preverjanje, ki je podobno nacionalnemu preverjanju znanja v Sloveniji. Srednja šola traja tri leta. V Franciji razrede odštevajo, torej collège začnejo s šestim razredom in končajo v tretjem razredu. Podobno kot v Sloveniji imajo ob koncu srednje šole preverjanje, ki se imenuje bac. Nato se lahko vpišejo na univerzo ali v dve leti pripravljalnih ur, ki omogočajo vpis v prestižne šole. Tudi ocene so drugačne. Če učenec v Franciji dobi oceno pet, bo v nasprotju s slovenskim učencem precej razočaran, saj imajo ocenjevalni sistem od 1 do 20, pri čemer je pozitivna ocena od 10 naprej (vključno z 10).

NAJPOMEMBNEJŠI PRAZNIK

14. julij je najpomembnejši francoski praznik, ker je hkrati praznik federacije, na isti dan pa se praznuje tudi padec Bastilje, zloglasnega zapora v času francoske revolucije leta 1790. V Parizu čez dan potekajo vojaški sprevodi po Elizejskih poljanah, zvečer pa sledijo proslave s plesom in ognjemeti, dogodek pa privabi tudi veliko število turistov.

OBIČAJ PRI POZDRAVLJANJU ALI POSLAVLJANJU

V severnem delu Francije (od koder prihaja moj sogovorec), so v navadi pri pozdravljanju 4 glasni poljubi na lice. Dobro je vedeti, da pri poljubljanju na lica ne gre za dejansko poljubljanje, zadoščajo že stik lic in »poljubček v zrak« ter zvok poljuba.

POROKA

Ženin navadno pride po svojo bodočo nevesto k njej domov, nato pa se skupaj odpeljeta do cerkve ali poročne dvorane. V manjših vaseh, kjer se ženin in nevesta skupaj sprehodita do cerkve, otroci čez ulice napeljejo bele trakove, ki jih bodoča nevesta prereže kot simbol premagovanja ovir v zakonu. Na civilno poroko lahko pridejo tudi nepovabljeni gostje. Vrata poročne dvorane morajo ostati odprta, saj lahko le tako nekdo oporeka poroki, če ima za to tehtne razloge. Poroka je brez družic in torte. Nevesta ni v središču  pozornosti, ampak družini mladoporočencev.

PRAZNOVANJE NOVEGA LETA

Začetek silvestrskega večera Francozi po navadi preživijo z družino, in sicer si privoščijo bogato silvestrsko večerjo. Na mizi se pogosto znajdejo šampanjec, ostrige, francoska tradicionalna jed iz gosjih jeter in dimljen losos. Ob osmi uri zvečer pa se vsi zberejo pred malimi zasloni in spremljajo prenos tradicionalnega nagovora predsednika države iz Elizejske palače. Francozi so veliki oboževalci tematskih plesov v maskah ali pa polnoč pričakajo na paradi na Elizejskih poljanah.

Ko ura odbije polnoč …
V večini francoskih mest običajno priredijo novoletno praznovanje z ognjemetom in zabavo. Ob polnoči ljudje nazdravijo, se poljubijo na lica in si zaželijo srečno novo leto.

Na splošno pa so Francozi zelo potrpežljivi, vljudni in dobri gostitelji. Želijo ugajati in gostu ustrežejo v vseh stvareh.

Viri:

Dežela veselih ljudi – Irci

Irci živijo na Irskem, na zahodnem delu Evrope. Irski pravimo tudi zelena dežela, saj ima skoraj celo leto zelene travnike.

Irci se veliko ukvarjajo z glasbo. Predvsem s harfo in flavto. Za njih je tudi zelo pomembna kmetijska dejavnost, saj imajo zelo veliko zelenih površin. Zelo pomembni pa so jim tudi ekološki pridelki. Največ pridelajo krompirja. Ukvarjajo se z naslednjimi dejavnostmi: kmetijstvom, pivovarnami, farmacijo, kemijo, rudarstvom in turizmom.

Irci so prijazni in dobrosrčni. Zelo radi govorijo, še posebej po kozarcu temnega piva. Pogosto zahajajo v njihove gostilne, ki jim pravijo pub.

V preteklosti se je zaradi lakote izselilo veliko Ircev. Pravijo, da več Ircev živi v tujini kot pa v domovini.

Barva Irske je zelena. Veliko irskih ljudi ima naravno rdeče lase. Svetlo in barvito, kot je samo poletje, je irska noša. Zelena barva na Irskem je pogosto kombinirana s sončno rdečelasko.

Irci pojejo največ krompirja. Glavne sestavine v irski kuhinji so meso (svinjina, jagnjetina), krompir in zelje. Tipične jedi: fry-up, irska obara, zelje s slanino, colcannon, krompirjeva palačinka. Vsaka regija je prepoznavna po svoji jedi. Tradicionalni irski zajtrk sestoji iz slanine, hrenovke, jetrne klobase ali krvavice skupaj z ocvrtimi jajci, krompirjem in zelenjavo. Tradicionalna irska pijača je pivo. Po napornem dnevu gredo v pube (pivnice). Kjer se sprostijo ob kozarcu piva (guinnes).

Irski otroci začnejo obiskovati šolo s petimi leti, pri enajstih letih zaključijo osnovno šolo. Nato se naslednjih pet let izobražujejo v srednjih šolah. To je obvezno. Ob zaključku pridobijo zaključno listino. Šolanje lahko nadaljujejo na pred univerzitetnem izobraževanju, ki traja dve leti. Učenci morajo nositi šolske uniforme. Skoraj vse šole so zasebne, vendar so brezplačne.

Dan sv. Patrika – irski nacionalni praznik, je   tipično irsko praznovanje z veliko pijače in  norenja, značilnega za »zeleni otok«. Praznujejo ga vsako leto 17. marca, na dan   smrti sv. Patrika, ki je eden izmed najbolj  priljubljenih svetnikov, saj je združil nezdružljivo – vero in pivo.

Na Irskem je praznik svetega Patrika po pomembnosti na ravni božiča in velike noči. Irci praznik še vedno jemljejo zelo resno, saj dan začnejo z obiskom cerkve. Oblečeni so v zeleno, veliko pa se jih našemi tudi v škrate v razkošnih oblekah, ki so najbolj priljubljena mitološka bitja ter del irskih nacionalnih simbolov. Zelena barva simbolizira življenje, deteljico in začetek pomladi.

Na Irskem so ta dan šole, banke, uradi in trgovine zaprti, po drugi strani pa so v zakonu do nedavnega imeli napisano celo, da se ta dan pubi in gostilne »ne smejo zapreti«.

Zanimivo je, da v tujini živi več prebivalcev kot v domovini. Irski jezik je prvi jezik, čeprav samo dva procenta prebivalcev govori irščino v vsakdanjem življenju. Irščino se morajo učiti vsi, čeprav je kasneje ne uporabljajo.Njihov značilni ples je reel.

Besede, besede

Učenci 6. razreda so ob pesmi Borisa A. Novaka Prebesedimo besede razmišljali in iskali ideje o besedah.

Poiščimo kakšne skrite neznane strojnice.
Odkrijmo kakšne neznane, “klump” besede.
Ustvarimo kakšne bedne besede.
Skujmo bunkerje.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, neslišne besede,
Odkrijmo kakšne neznane “nezbede”,
Ustvarimo kakšne smešnice.
Skujmo besne,
izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite,  nezaslišane “zanimsede”
Odkrijmo kakšne neznane, dolge in kratke.
Ustvarimo kakšne nove “kulske” besede,
Skujmo lepe, drugačne “čudnosede”.
Izmislimo si kakšne nove besede. 

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane klane.
Odkrijmo kakšne neznane in lepe višave
Ustvarimo kakšne nove naprave.
Skujmo nove plane.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane besede.
Odkrijmo kakšne neznane super talente.
Ustvarimo kakšne nove, dolge,
skujmo lepe, grde in pohvalne.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane besedice.
Odkrijmo kakšne nezaslišane starinske “uhozvočnice”.
Ustvarimo kakšne nove, odbite policaje.
Skujmo akvadukte, akvarije.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane grde besede.
Odkrijmo kakšne neznane, dolgočasne.
Ustvarimo kakšne novce ali starce.
Skujmo čudne, posebne in lepe.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane “grdosede”,
Odkrijmo kakšne neznane, nove “kulsede”.
Ustvarimo kakšne nove izmišljotine.
Skujmo kratke, nove in čudne.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane besede,
Odkrijmo kakšne neznane, lepe,
Ustvarimo kakšne jezne,
Skujmo stare,
Izmislimo si kakšne nove besede.

Srečanje s kraljem Matjažem

Nekega popoldneva smo se z družino odpravili na izlet. Šli smo na Peco. Z nami so še šli ostali sorodniki, saj smo imeli piknik. A ta piknik je bil zame nekaj posebnega, saj je bil 8. september, moj rojstni dan.

Ko smo končno prispeli na vrh Pece, smo se namestili. Nato smo se najedli, poklepetali in kdaj pa kdaj nasmejali. Ker je nam otrokom bil dolgčas, smo se igrali skrivalnice. Na začetku je iskal moj bratranec. Ko sem iskal primeren prostor za skrivanje, sem zagledal nekakšno nenavadno pisavo. Ko sem hotel prebrati napis, sem zaslišal: »Pa te imam.« Bil je bratranec. Naslednjo igro sem šel iskat tiste pisave, nakar sem zagledal ogledalo. Kot strela z neba me je prijelo, da moram brati z ogledalom. Ko sem to naredil, sem zelo jasno videl, kaj piše. Pisalo je natanko tako: »Gora ga je vzela, gora ga bo vrnila.« Ker sem bral na glas, me je gora slišala in pred mano se je odprla skrita jama, v njej pa je bil eden in edini kralj Matjaž. Zastavil sem mu nekaj vprašanj, nato se je zgrudil. Pred tem mi je izročil vso njegovo bogastvo.

Tako sem vsem povedal, kaj sem našel. Lahko bi obogateli, a je bilo lepše brez denarja, tako da smo ga pustili. No, mogoče je vsak vzel malo zlata za spomin, ampak ne za bogastvo. To je bil moj najboljši rojstni dan.

Prvič v Italiji

Mojo mamo so nekega dne poklicali iz radia City. Rekli so, da gre njena družina v Verono v Italijo. Bila je zelo navdušena.

Ker sta bila še dva dneva do izleta, smo začeli pakirati. Ko je bil že tisti dan, smo se že ob treh zjutraj odpravili. Potem  se je avto vedno bolj počasi peljal. Na koncu se je že ustavil. Bil je brez bencina, zato smo klicali dedka, naj pride do nas. Ko je prišel, smo hitro šli v njegov avto in se odpeljali. Potem smo videli, da je pozabil telefon. Ko smo prišli do postaje v Mariboru, smo šli na avtobus. Ko je avtobus že odpeljal, je bil nekdo izmed potnikov prepozen in ga je zamudil. Tako smo se odpeljali. Ko smo prišli v Verono, nas je vodila vodička. Videl sem veliko stvari, a najbolj mi je bilo všeč, da sta tem živela Romeo in Julija. Nato smo šli spet nazaj domov.

Meni je potovanje bilo zelo všeč, ker sem tam videl veliko kipov in celo arena je bila tam. Zelo sem se zabaval.

Pripetljaj na morju

Meseca julija v ponedeljek smo se odpravili na morje. Jaz, moja mama, sestrična, moj oče, brat, še ena sestrična, teta in stric. Vozili smo se štiri ure. Nekaj dni smo se na morju zabavali in uživali.

V sredo smo se jaz, mama, oče, brat Nik in mlajša sestrična Alina odločili, da se bomo peljali z našim čolnom. Videli smo delfine. Kar naenkrat se je čoln ustavil. Oče je preveril, kaj se je zgodilo. Povedal nam je, da je zmanjkalo bencina. Nihče od nas ni imel s seboj telefona ali  rezervnega bencina. Bili smo 100 metrov od obale. Oče je skočil v vodo in vlekel čoln proti kopnemu. Ostali smo mu pomagali tako, da smo veslali z rokami, saj smo vesla pozabili v stanovanju. Ko smo prišli do obale, je oče čoln privezal za kamen. K sreči nismo bili na otoku. Oče je tekel domov po bencin, mi pa smo ga čakali. Igrali smo se s kamni, plavali, sedeli na čolnu in se pogovarjali. Čez približno eno uro se je oče vrnil z gorivom. Prišel je z avtom, ki smo ga morali pustiti tam. V čoln je natočil bencin in smo se odpeljali domov.

Kasneje smo teti, stricu in drugi sestrični povedali, kaj se je zgodilo. Oče in stric sta se odpeljala po avto.

Videli smo delfine in čakali na očeta. Vse se je dobro izteklo.
Upam, da se kaj takega ne bo več ponovilo.

Pismo iz Nangijale

Nangijala, čas tabornih ognjev

Zdravo Piškotek!

Po smrti sem se znašel na kamniti poti. Bila je sredi prečudovitega gozda. Razvijala se je čez polja rož, žita, preko voda in gora. Pot je bila nadvse čudovita. Nato sem se znašel pred tablo, na kateri je pisalo: »Dobrodošli v Nangaliji, desno je Češnjev dol, levo je Šipkov Dol.«
Bil sem zmeden, a sem izbral pot proti Češnjevemu dolu. Prišel sem vanj. Ko sem stopil na mestne poti, sem začutil v mojem srcu ogenj, a je kmalu pogorel, saj te ni tukaj z menoj. Prišel sem do nekakšne hiše. Na tablici pred njo je pisalo »Brata Levjesrčna.« Vstopil sem. Bila je majhna, a mi je všeč. Kmalu sem ugotovil, da je poleg hlev. Šel sem vanj. V njem sta bila dva čudovita konja. Eden zame in eden zate.

Komaj čakam, da prideš in bova skupaj jahala.

Lep ljubezniv pozdrav

Jonatan

Nangijala

Nangijala, čas tabornih ognjev

Dragi Rogljiček!

Kako si dragi brat? Res te že pogrešam, četudi je minil le en dan od mojega prihoda v Nangijalo. Komaj čakam, da se mi pridružiš. Tukaj je res lepo. Ptice pojejo cel dan, vsi se lepo igrajo, res je mir. Všeč ti bo, ko prideš. Pozdravi mater in ji povej, da sem v redu. Čeprav mi je mučno brez tebe, te imam rad in ti želim, da živiš lepo in polno življenje, četudi brez mene.

Življenje v Nangijali je res brezskrbno. Včeraj sem lovil ribe. Ko bi jih videl. Imele so mavrične barve lusk, ki so se svetile v odsevu sonca. Nekaj najlepšega, kar sem kdajkoli videl. Spoznal sem že veliko ljudi z lepimi izkušnjami, ki te lahko o marsičem podučijo. Sofijo, o njej ti niti ne bom govoril, prijazna gospa, ki živi v Dolini češenj, tako kot jaz.  Obstaja še Dolina šipka, tam še res nisem bil, ampak krožijo govorice, da je prečudovita, a jo je zavzel zlobni kralj Tengil.
Res te pogrešam in že odštevam minute do najinega snidenja.

Se vidiva, Rogljiček.

Tvoj Jonatan

Izlet prvošolčkov

Učenci 1. razreda so sami zapisali o učni ekskurziji (izletu).

Svit Sambolec

Včeraj smo šli na izlet v Hermanov brlog. Šli smo z avtobusom. Ko smo prišli, smo imeli malico. Potem smo šli v eno sobo. V sobi so bile igrače. Nato smo šli gledat, če je Herman doma. Izvedeli smo, kateri medved je najstarejši. Potem smo šli v vesolje. Nato smo izdelali dinozavra. In nato smo si kupili spominke. Izlet mi je bil zanimiv.

Nial Nudl Šipek

Včeraj smo odšli na izlet z avtobusom. Ko smo prispeli, smo najprej jedli. Potem smo začeli raziskovati. Potem smo  izdelovali dinozavre. Na izletu mi je bilo najbolj všeč, ko smo malicali.

Jaka Gselman

Včeraj smo šli na izlet v Hermanov brlog. Šli smo z avtobusom. Ko smo prišli, smo pomalicali. Nato smo šli v eno sobo. Tam so bile igrače. Sedli smo se na klop. Najbolj mi je bilo všeč delati dinozavra.

Katarina Jug

Včeraj smo šli na izlet z avtobusom v Celje. Ko smo prišli v Celje, smo hodili do muzeja. Tam smo imeli malico. V muzeju smo videli Hermana, igrače. Izdelala sem dinozavra. Na izletu mi je bila najbolj všeč malica.

Jan Fekonja

Peljali smo z avtobusom v Celje. Peš smo se odpravili do muzeja. Tam smo imeli malico. Najprej smo se odpravili v brlog Hermana. Videli smo igrače. Na polici so bili medvedi. Najbolj mi je bilo všeč, ko smo se lahko igrali banko.

Jure Dvoršak

Včeraj smo odšli na izlet z avtobusom. Ko smo prispeli v Celje, smo se najedli. Potem smo začeli raziskovati. Nato smo šli delat dinozavre. Na izletu mi je bilo najbolj všeč, ko smo jedli.

Jannie Božek

Na izlet smo se peljali z avtobusom v Celje. V Celju smo šli peš v muzej. V muzeju smo videli igrače.

Pia Črnčec

Včeraj smo šli v Hermanov brlog. Delali smo dinozavre. Jedli smo malico. Najbolj mi je bilo všeč, da smo jedli sladoled.

Julija Bedič

Včeraj smo šli na izlet. Peljali smo se z avtobusom v Celje. Ko smo prišli v muzej, smo imeli malico. Potem smo šli v eno sobo, ki je imela dosti igrač in nekaterih smo se dotaknili.  Najbolj mi je bilo všeč, ko smo jedli.

Dobrodelnost − junaki

Kakšne rože cvetó po polju!
Rdeče in modre in zlate.
In vse čakajo noč in dan
samo nate.

Kakšne ribe plavajo v morju!
Take pa take in tudi – take.
In vse čakajo noč in dan
na vas, svoje junake.
(T. Pavček: Darovi)

Biti dober ne pomeni imeti zgolj dobrih ocen, biti dober na vseh področjih, ki se jih lotiš in se lepo vesti. Biti dober do sebe in drugih je vrednota in način življenja.

Učenci OŠ Jožeta Hudalesa Jurovski Dol ste še enkrat pokazali in dokazali, da v sebi nosite to dobroto.

V okviru dobrodelne akcije, ki je pred 3 leti iz želje po pomagati drugim, nastala pod imenom Otroci pomagamo otrokom, ste tudi v tem šolskem letu pomagali po najboljših močeh.

V najlepšem mesecu v letu ste skupaj z učitelji in starši zbrali hrano za socialno ogrožene družine vrstnikov naše šole in šestim družinam polepšali praznike. In verjamem, da ste jim s svojo iskrenostjo prižgali iskrice v očeh.

Da pa dobrodelnost ni le trenuten navdih, dokazujete tekom celega šolskega leta. In sedaj vam bodo hvaležni tudi vrstniki po Sloveniji, saj jim boste s svojimi sporočili in zbranimi zvezki v okviru Karitasove dobrodelne akcije Pokloni zvezek polepšali začetek naslednjega šolskega leta in verjamem, da tudi počitnice.

Dragi učenci, ostanite dobri, saj s svojo dobroto in iskrenostjo marsikomu polepšate dan in pričarate nasmeh na obraz. S tem postanete za nekoga junaki.

Želim vam čudovite počitnice in nepozabne izkušnje. Seveda pa računam na vas tudi v naslednjem šolskem letu.

Aleksandra Kuntner

Dragi devetošolci

Pa je še prehitro prišlo, kajne?  Slovo namreč. Danes stojim tukaj pred vami še zadnjič kot vaša razredničarka. Gledam vas, moji dragi,  veliki otroci, kako pravkar zaključujete pomemben del svojega odraščanja − svoja osnovnošolska leta.

Še včeraj z rumeni ruticami, danes na pragu srednješolskih let! Spomnim se vaših zvedavih, pri nekaterih nagajivih, pri nekaterih malce prestrašenih pogledov, ko smo prvič sedli skupaj pred štirimi leti. Ves čas ste bili malce poseben razred, kajne? Prav nič nam ni bilo dolgčas tale štiri kratka leta. Živahni, nagajivi, včasih neposlušni, babice bi rekle »namazani z vsemi žavbami«, vedno pa krasni otroci.

In zares prav nič najhujši razred na šoli, čeprav ste menda to poslušali od prvega razreda naprej. Imeli ste smolo ali pa morda srečo, da ste zamenjali toliko učiteljev. Od vseh ste se nekaj naučili, od vsakega ste dobili del popotnice za življenje. Prav vsak od njih – tako kot vsak od vas − je prispeval svoje zapise v skupno zgodbo vaše devetletke. Vsakdo po svojih najboljših močeh, vsak  s svojo enkratnostjo in neponovljivostjo.

In kaj bomo vanjo zapisali danes, ko smo obrnili njen zadnji list? S kakšnimi mislimi naj vas pospremim na nove poti?
Bodite dobri, pogumni in srečni. Premagujte težave, ki vas bodo spremljale na vaši življenjski poti, z dvignjeno glavo. Predvsem pa bodite pošteni in srčni. Ne izberite poklica, ki si ga za vas želijo prijatelji, učitelji, starši, temveč tistega, ki si ga želite Vi. Izbirajte knjige, glasbo, filme in prijatelje, ki hranijo Vašega duha. Vedite, da ne morete nadzorovati vsega, kar se zgodi vašemu svetu, lahko pa nadzorujete Vaše izbire, Vaše odzive in predvsem Vaše poti.

Ko boste nekoč potrebovali kakšen pomemben, življenjski navdih, se spomnite na pesmi Toneta Pavčka. Ob slovesu vam za popotnico poklanjam njegovo čudovito pesem z naslovom Darovi.

Kakšne rože cveto po polju!
Rdeče in modre in zlate.
In vse čakajo noč in dan 
samo nate.

Kakšne ribe plavajo v morju,
take pa take in tudi – take.
In vse čakajo noč in dan
na vas, svoje junake.

Kakšne knjige žive po policah,
polne zvezd in mavrice čiste.
In vse čakajo noč in dan,
da jim obrneš liste.

Roža in riba in knjiga
so kakor pesem, ki poje:
pridi, iztegni dlan,
vse to je tvoje!

Dragi moji junaki! Na dosegu vaših dlani leži vse, celo vaše življenje in čaka, da ga užijete do vonja zadnje cvetice in zadnje knjige. A če želite resnično zaznati, kako rože dišijo in kako vas knjige modrijo, naj vam izdam še zadnjo čarovnijo. Skrivnost, ki lahko vsakogar popelje do izjemnega življenja, je lisica zaupala znamenitemu Malemu princu. In rekla je tako: » Čuj, mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.«

Rada vas imam …

Razredničarka: Barbara Waldhütter

Kaj je pesem?

Pesem je besedilo, ki ga napiše pesnik, sestavljanka besed, verzov, kitic, rim, je izmišljeno besedilo, brcanje žoge, šumenje vode, škrtanje čipsa, petje ptic in tišina, občutek, je glasba, zgodba melodij, veselja.

Moja najljubša pesem je o življenju, o ljubezni, ringaraja, o prijateljstvu, Pesem, Izven okvirjev, Mrož gre v Portorož, Siva pot, Po dekle …

Rad bi napisal pesem o življenju, o prijateljstvu, o ljubezni, o doživetju, o nogometu, o sreči, ljubezni in družini, o morju, o življenju, o sebi, naravi …

Pesem nastane, ko je pesnik žalosten ali vesel, ko se rime združijo, ko ima pesnik idejo, ko imaš navdih, idejo, ko jo napišeš, brcneš žogo, ko morje šumi …

Pesem nastane, če ima pesnik navdih, če ima dobre ideje, če  je pesnik pri volji, če imaš idejo, domišljijo, ko ješ, ko razmišljaš, pišeš, imam slab dan, dober dan, ko besede pridejo iz srca…

Pesem je ljubezen, ker izraža čustva, ker je lepa, ker v njo zliješ občutke, se imamo radi, piše o ljubezni, ker je potreben nek talent, je lepa, čustvena, edinstvena…

Življenje

Kot otrok se moraš z majhnimi koraki učiti,
kako ravnotežje dobiti,

Poskuse ponoviti
in se pametno odločiti.

Se z družino veseliti,
na okolje prilagoditi,
novih stvari se naučiti,
na veliko vprašanj odgovoriti.

S konji po pašniku loviti,
za njih se truditi,
jim seno sušiti,
jih z vrvico v ogradi voditi.

Tekmovanj se udeleži,
zmage veseliti,
se z leti utruditi
in se na koncu posloviti.

Šola v naravi 5. razred

Neko nedeljo  sem se začela pripravljati za mojo drugo šolo v naravi. Jaz, moji sošolci in naša učiteljica smo se v ponedeljek, 28.1.2019, odpravili v šolo v naravi na Kope.

Pred odhodom smo imeli težavo z avtobusom, ki ni imel verig. Eno uro smo čakali na drug avtobus, na katerega smo morali preložiti vse stvari
(smuči, torbe). Vozili smo se 2 uri in pol. Končno smo prispeli na Kope. Razporedili so nas v sobe. V  prvi sobi sva bili jaz in Gloria, v drugi sobi so bile ostale punce, v tretji sobi, ki je bila ločena na dve sobi, pa so bili vsi fantje. V sobe smo si raznosili stvari in se razpakirali. Smučarske čevlje in smuči smo dali v posebne sobe. Imeli smo sestanek, na katerem smo se vse dogovorili. Šli smo se smučat. Na začetku smo se v sobah oblekli v smučarsko opremo, obuli smo si smučarske čevlje in vzeli smuči. Na smučišču smo se ogreli in se preizkusili.  V boljši skupini smo bili jaz, Lana, Primož, Žana, Elvira, Tjaša in Patrik. Imenovali smo se poledica. Vsi ostali so bili v skupini malo slabših smučarjev. Skupina poledica in učitelj Luka smo smučali na krogih, druga skupina pa je smučala na traku. Vse se je odvijalo po načrtu, dokler drugi dan Jureta ni začel boleti trebuh. Enkrat ni šel z nami na smučanje. Ta dan ponoči je Aleks dvakrat bruhal. Tudi Nik in Gloria sta se slabo počutila. V sredo so vsi štirje odšli domov. Tudi drugi učenci iz druge šole so se slabo počutili. Ugotovili smo, da razhaja virus. V sredo smo skupina poledica šli smučat na Pungart. V četrtek nas je na Kopah ostalo samo še 9. Slabša in boljša skupina smučarjev sta se zato združili. Na sedežnici sem na začetku imela nekaj težav ampak potem mi je šlo bolje. Ta dan smo imeli disko. V petek zjutraj je bilo slabo tudi Tjaši in Tilnu. Premestili smo ju v drugo sobo, saj sem bila jaz v sobi z Galo in Lano. Tudi onadva sta odšla domov.

 

Družina

Družina je prav od vsakogar,
nanjo mislimo noč in dan.

Ko zjutraj se zbudim in
zvečer zaspim,
družina ob strani mi stoji.

Kaj bi brez družine?
Kdo bi mi težil,
če ne moj brat,
kdo pamet bi mi solil,
da naj se učim, če ne mami
in kdo o fantu pridigal bi mi,
če ne moj ati.

A ko umre ti družinski član,
čustva stopijo na dan.
Družina ni več družina,
ko umre ti  družinski člani.

Sicer čez čas vse mine,
a preteklost  ne izgine.

Galjot

morje, 3. 10. 1472

Dragi dnevnik!

Moj dan je bil naporen. Delati in veslati sem moral vso noč. Ko pa se je začelo daniti, so me poslali spat za dve uri. Nimamo postelj. Moral sem spati na tleh, trdih tleh, bila so vsa mokra in plesniva tako kot takrat, ko sem moral kot kaznjenec biti v ječi. Saj nisem ničesar naredil. Žal mi je, da sem udaril tistega popotnika. Če bi ga danes srečal, bi mu dal, če bi kaj imel.

Zbudilo me je pokanje biča. Od zunaj na palubi sem slišal bič. Vojak, ki nas varuje, je enega od kaznjencev pretepel. Bil je ves krvav. Čutil sem njegovo bolečino, njegovo kričanje je bilo, kot da bi ga iz kože vlekli. Videti je bilo skoraj tako. Nihče od nas ni želel biti bičan. Razen Slave. On je že od začetka delal težave. Pred nekaj dnevi so ga živega vrgli čez krov. Predstavljam si tisto lakoto, suho in popokano kožo. Opazili so me, kako sem gledal. Določili so mi nočno veslanje. Ampak ni še bila noč. Dali so mi še druge opravke. Spet sem moral pospravljati hrano in drgniti tla. Kolena sem imel vsa krvava in roke so me pošteno bolele.

Prišla je noč. Veslalo nas je 60.  Drugi so odšli spat. Razmišljal sem, koliko nas je še ostalo. Na začetku nas je bilo okoli 150. nekaj jih je dobilo morsko bolezen, osem jih je umrlo zaradi slabega zdravja, nekaj pa so jih prebičali do smrti. Moralo bi nas biti okoli sto dvajset. Naenkrat sem zaslišal kričanje. Res je bilo kričanje. Ni bilo od odrasle osebe. Bil je otrok. Otrok, ki je kričal. Nihče se ni oziral, nihče ni gledal, od kod prihaja. Zamislil sem se. Kriči mi v glavi. Slišim svoja otroka, kako se igrata zunaj na dvorišču. Domače dvorišče, o, kako ga pogrešam, kako pogrešam ta vonj po domačem kruhu … Tisti lepi občutek – dom, družina. Kar toplo mi je postalo pri srcu. Nato zaslišim bič. Bič je udaril po mojem hrbtu. Veslo je bilo pod mojimi nogami. Pozabil sem veslati. Moje misli so se v hipu porazgubile. Veslal sem in nisem razmišljal o ničemer, kot da bi se od tega utrudil.

Minilo je nekaj ur in vsi smo bili že precej izčrpani. Misli so se mi vrnile nazaj. A te misli niso bile lepe. Spomnil sem se pogovora z mladeničem. Peče me srce. Pozabili so name. Moja družina ni več moja. Te misli so me potolkle.

Na galejici živim, na njej umrem. O, ribice, vesele bodite, da boste pile mojo kri, vesele bodite, da boste glodale moje kosti. Do takrat pa: »Le vlec, le vlec, veter hladan, veter hladan, veter močan.«

galjot

Šolarska

Od 8 in 20 do 5 čez pol ena
so ure predolge,
so odmori prekratki,
ta stavba podobna je nočni mori.

Od 8 in 20 do 5 čez pol ena
šola naloge, ocene nam daje.
Od 8 in 20 do 5 čez pol ena.

Do treh, do treh
že pišemo že spet.
Žareče so črke, številke v očeh.
Poglej na mizo nanjo smo jih pisali.

Od 8 in 20 do 5 čez pol ena.
Od pet do enih do pet čez pol 3.

Pa vendar sem pred tablo stal.
O, kakor da ne bi nič znal.
O, kakor da cele dneve bi na kavču ležal.

Od 8 in 20 do 5 čez pol ena.

Šolska

Od sedmih do dveh,
od sedmih do dveh
smo vsi čisto na tleh.

Črke in številke na tabli sedijo,
čakajo, da nam v glavo odhitijo.
Učenci pa se borimo,
da nam v glavo ne stopijo.

Od sedmih do dveh
v nas stroge oči strmijo,
naše noge ves čas drhtijo.

Nam pa se srce smeji,
saj dom nam že diši.

Od sedmih do dveh,
od sedmih do dveh
smo vsi čisto na tleh.

Generacija 2010−2019

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu …

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.  
(Tone Pavček)

V razredu imamo 21 »genialcev«. Avanturistični Aljaž, Edinstven Elvis, Energična Eva, Iznajdljivi Izidor, Jezikavi Jure, Mirni Martin, Marljiva Martina, Muhasta Maruša, Mini Metka, Nezainteresiran Nik, Nemogoča Nika, Nevarni Nino, Nasmejana Nuša, Raztresen Rene, Razburjeni Rok, Talentiran Tilen, Telekomunikativen Timotej, Trmoglava Tjaša, Visoki Vojko in Zmedena Zoja. Eden bolj pameten od drugega. Iz svetle strani je to nov začetek, saj bomo svoje neizmerno znanje ponesli po širnem svetu.

Ko smo se prvič srečali, se še nismo poznali. No, vsaj večina. Na naši skupni poti pa smo stkali prijateljstva, pridobili sovražnike, zaveznike,  sklenili premirja in postali skoraj nerazdružljivi.

Srečali smo se, da se enkrat razidemo, a nismo se srečali, da se enkrat pozabimo.

Ti si moje sonce

Ti si ti.
Bodi to, kar si,
ti si moj sončni sij,
ki nam vsem govori.
Upam, da se ti nič ne zgodi.

Ti si naš čar,
naš sončni žar,
In prosim te zdaj,
bi bil tudi ti naš raj?

Ti si moj brat,
rešil si me tolikokrat,
vendar si včasih tudi tečni škrat.
Kljub vsemu te imam rad.

Jaz sem pa jaz.
Vem, da ni veliko,
lahko pa rečem,
da ti si ti.
Bodi to, kar si.

Življenje

Življenje je lepo,
a velikokrat slepo.
Ko ne veš, kam iti,
si moraš zemljevid kupiti.

Dan velikokrat živiš,
včasih ga prespiš
ali v šolo odhitiš.

Življenje živi zdaj,
saj potem greš v raj.

V življenju živimo in se spremenimo.
Pojemo, spimo in se smejimo,
so vzponi in padci, veselje ter žalost.

Hodimo v šolo in se učimo.
Spoznamo ljubezen in se nekoč poročimo.

Radi živimo za vesele trenutke,
ki jih doživimo
in se jim nasmejimo.

Življenje je kratko,
živi ga na polno.

Pravila Liliputa

Šestošolci so spoznali pustolovca Gulliverja, ki je po brodolomu prispel v Liliput. Napisali so svoja pravila, ki bi morala veljati v mestu LIliput.

  1. Liliputanec ne sme biti večji kot 6 cm.
  2. Liliputanec je lahko težek do 10 g.
  3. Vsak Liliputanec mora v enem dnevu prebrati 1 knjigo.
  4. Liliputanec ne sme ob praznikih počivati.
  5. Liliputanci lahko streljajo samo velikane.
  6. V mestu so zastonj mobilni podatki in wifi.
  7. V mestu ima vsak svoj avto, vendar lahko avto uporablja samo kralj.
  8. V mestu živimo v gobah.
  9. Šola ne obstaja.
  10. Vsak mora trenirati najmanj en šport.
  11. Vsak Liliputanec mora dnevno obiskati bolnišnico.
  12. Vse hiše morajo biti zelene.
  13. Plačilno sredstvo so lilipice.
  14. Nikoli ne odidi z otoka.
  15. Če pozabiš pravilo 20, glej pravilo 21.
  16. Vsako nedeljo je celi Liliput 1 kuhan krompir.
  17. Vsak dan se skopaš v 1 ml vode.
  18. Za 1. maj plezamo po zobotrebcu.
  19. V mestu ni sladkorne pene.
  20. Nič ni nemogoče.
  21. Moraš biti v nogometni ekipi.

Ljubljanica

Ljubljanica,10. 8. 1547

Dragi dnevnik,

ko sem spoznala povodnega moža, sem se v hipu zaljubila. Prosil me je za ples, sprejela sem njegovo prošnjo in sva plesala na sredini plesišča. Zelo hitro sva se vrtela, mislila sem, da mi bodo noge zaspale. Medtem ko sva plesala, so nenadoma prišli črni oblaki, grmelo je, bliskalo, takrat se je ustavila glasba, midva pa sva bila malo višje nad tlemi. Srce mi je začelo hitreje biti, mislila sem, da me bo kap od strahu.

Nenadoma sva bila v Ljubljanici, kjer je bilo podvodno kraljestvo, tam je bilo dosti kaznovanih žensk, kot sem jaz. Zelo me je bilo strah, v glavi se mi je ves čas vrtela ena in ista misel, mislila sem, da me bo povodni mož ubil, dokler nisem spoznala nove prijateljice, prve in edine. Povedala mi je, da moramo skrbeti za povodnega moža, dokler se ne izboljšamo. Tista, ki se popravi, da ne bo več pohlepna ali lažniva, nesramna in podobno se vrne nazaj domov. Zelo močno sem se potrudila. Kar naenkrat se je prijateljica začela svetiti in izpuhtela je v zrak, vrnila se je nazaj domov. Bila sem zelo žalostna, ker sem jo pogrešala in upam, da jo bom še kdaj videla.

Lahko noč dnevnik.

Urška

Ljubljanica,12. 8. 1548

Dragi dnevnik!

Minilo je 1 leto, odkar se je prijateljica vrnila nazaj domov. Zelo jo pogrešam. Od takrat nimam niti ene prijateljice. Vsak dan sem čistila, pospravljala in jo vedno bolj in bolj pogrešala. Hotela sem, da bi me povodni mož poslal nazaj domov. In zgodilo se je, poklical me je, da moram priti k njemu v pisarno. Rekel je, da sem trdo delala, da nisem bila taka, kot sem bila prej, preden sem ga spoznala. Vrnila sem se nazaj domov k očetu, materi in sestri. Vse sem srečala, razen nje, moje prve in zadnje prijateljice. To je vse za danes.

Lahko noč dnevnik.

Urška

meščanska vas, 3. 9. 1548

Dragi dnevnik!

Minil je že mesec od vrnitve domov. Vsak dan sem prosila boga, da bi jo spet videla in očitno je bog uslišal mojo željo ter jo izpolnil. Šla sem k lipi zeleni in tja je prišla tudi ona. Bila sem je zelo vesela. Ves dan sva se družili, smejali, hihitali. Bila mi je kot druga sestra. Odkar sem bila pri povodnem možu, nisem več takšna, kot sem bila prej, saj sem se spremenila. Tako za danes končujem s svojim pisanje.

Lahko noč dnevnik.

Urška

Volkopir

Pred približno dvema tednoma mi je babica pripovedovala, kaj se jim je zgodilo na zabavi v kostumih.

Babica in njen brat sta se zelo veselila zabave v kostumih, ki naj bi bila petindvajseto nedeljo med letom. Ko je polna luna in pridejo na plano zli duhovi. Ampak babice to ni motilo, preoblekla se je v vampirja, njen brat pa v volkodlaka. Njunih staršev ni bilo doma, zato sta morala sama oditi na zabavo. Babičinega brata je bilo zelo strah, ampak babici ni bilo nič. Pot do zabave je bila dolga in njen brat ni mogel več hoditi, zato je malo zaostal in se zazrl v luno. Gledal je in gledal ter ugotovil, da je v luni neka stvar ali nek odsev. Kar naenkrat je v odsevu zagledal sebe. Začel se je spreminjati v volkopirja. Odšel je do babice.
Zelo se je začudila in vprašala: »Kaj si naredil s svojim kostumom!?« Njen brat ji je odgovoril: »Spremenil sem se v volkopirja in sedaj ti lahko naredim tole!« Ugriznil jo je in babica se je počasi spremenila v volkopirja. Tako sta vsa razjarjena odšla na zabavo. Vsi so bili navdušeni nad  kostumi in ju spraševali, kje sta ga dobila. Rekla sta, da sta se zazrla v mesečino in ona jima je dala moč ter kostum. Rekla sta jim, naj prižgejo vse luči in zagrnejo zavese, da se ne bi videlo lune. Ampak  nihče ju ni poslušal. Rekli so: »To je nočna zabava, vse luči, ki jih imamo, so luči od disko krogle. Nobenih drugih ne bomo imeli, saj je to nočna zabava.«
Na njej so se zabavali vsi, razen babice in dedka. Nihče jima ni hotel pomagati. Razen tamkajšnje didžejke, vendar so ji ostali rekli, naj tega ne stori. Vendar sta se ji volkopirja tako zasmilila, saj je vedela, kako se mučita. Rekla je, da gre pregledat napeljavo in ozvočenje. A v resnici je šla prižgat vse luči in zagrinit vse zavese. Volkopirja  nista mogla gledati, ker je bilo preveč svetlo. Ampak sta se pa začela še bolj svetiti in celo iskre so letele od njiju. Nekaj se je začelo dogajati. Začela sta s preobrazbo nazaj v človeka.
Vsem sta rekla: »Poglejte, naju. Vi nama niste hoteli pomagati, le didžejka je bila dovolj pogumna.« Rekla sta ji, naj pride jutri k njima in poplačala ji bosta.

Didžejka je naslednji dan prišla k njima in jima rekla: »Od vaju ne rabim ničesar drugega kot topel dom.« Babica in brat sta ji dovolila ostati, čeprav sta s težavo prepričala očeta in mamo.

Še danes vsi živimo vsi skupaj.

Figura in kristal

Nekega dne, ko smo z družino bili na gori Peci, se je zgodilo nekaj neverjetno groznega.

Vse se je začelo, ko smo se zjutraj odpravili. Šli smo z avtom. Vozili smo se 1 uro in pol. Vmes se nam je spraznila guma, kar ni bilo najbolj prijetno, ampak dopoldan ob 11.00 smo bili tam. Ko smo prispeli, smo šli v gostilno Kralj Matjaž. Tam si dobil ob naročilu skrite pijače, figuro in kristal. Nihče še ni nikoli naročil skritega napitka. Ampak jaz sem imela srečo in dobila figuro ter kristal. Naročila sem si limetin sok.

Ko smo se odpravili na goro, sem imela figuro in kristal v žepu. Bili smo na sredini, ko sem ugotovila, da nimam figure. Ni mi bilo ravno mar, saj smo morali tako priti nazaj. Ko smo prispeli na vrh, sem se spotaknila in padla. Padla sem v luknjo. Slišala sem mojo družino, kako me iščejo in kričijo moje ime.

Končno sem se po 10 minutah zbudila. Bilo me je zelo strah. Raziskovala sem luknjo, da bi lahko prišla ven, ko sem videla ročico. Niti pomislila nisem, kaj se bo zgodilo. Mislila sem, da me bo spravilo ven. Ampak bilo je še huje. Spustila sem se po nekakšnem toboganu, obarvanem z vsemi možnimi barvami. Bila sem prestrašena, niti kričati nisem mogla. Tobogan je bil zelo dolg, vozila sem se 5 min. Med vožnjo sem začela razmišljati, da mogoče je vse to samo igra, ki jo pripravlja kakšna organizacija.

Končno se je tobogan končal. Prišla sem v sobo, ki je izgledala kot zapor. Po steni je bilo polno napisanih minulih dni, na sredini pa ena okrogla miza s stolom. V sobi ni bilo nikogar. Vsaj tako sem mislila. Ko se je pred mano pojavil mož z dolgo brado, sem se zelo prestrašila. Takoj sem vedela, da je to kralj Matjaž. V njegovi roki je imel mojo figuro. Predstavil se je. Bil je zelo prijazen. Potem mi je postregel s čajem, ki je bil zelo dober. Povedal mi je, da rabi dragulj, ki sem ga dobila, saj mu s tem hitreje raste brada. Vrnil mi je figuro, jaz sem pa njemu v zameno dala dragulj. Pokazal mi je pot, po kateri lahko pridem do vrha. Na vrhu pa je bila moja družina.

Ko sem se vrnila, sem jim povedala čisto vse, a so mislili, da se mi je vse to samo sanjalo. Odšli smo nazaj v dolino in domov prišli še pred temo.

Šola v naravi (2. in 3. razred)

V ponedeljek, 6. 5. 2019, smo se učenci drugega in tretjega razreda odpravili v dom Burja v Seči. Vsak dan smo imeli dve uri plavanja, dopoldne in popoldne.

V ponedeljek smo si ogledali Forma Vivo, največjo naravno galerijo v Sloveniji.

V torek smo spoznavali sredozemska drevesa. Nato smo šli na degustacijo oljčnega olja, suhih fig in sliv. Izdelali smo si tudi nakit in domačim napisali razglednico. V sredo smo med drevesi hodili ob vrvici in posvojili drevo. Potem smo šli raziskovat školjke in morske živali. Naslednji dan nam je učiteljica Lili pokazala slovensko in afriško sol ter posnetek solin. Kasneje pa smo si jih  ogledali od daleč, ko smo šli z ladjico v Piran. Tam so nam na kratko razkazali Piran in nas peljali na sladoled.

Ko smo prišli nazaj v dom, so nam učiteljice nalakirale nohte.

V petek smo izdelali čarobno vrečko, na kateri je pisalo ščepec modrosti z dišečo sivko, saj smo v vrečko  nasipali sol in sivko.

V ponedeljek, 6. maja 2019 smo se učenci skupaj z učiteljicami z avtobusom odpeljali v Portorož na težko pričakovano preživljanje šole v naravi.

Nastanili smo se v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti Burja v Seči.V petih dneh smo počeli veliko stvari in se naučili veliko novega. Poleg tečaja plavanja, ki smo ga vsi dobro opravili, smo še izdelovali nakit, dišavno vrečko, se vozili z ladjico, nabirali školjke, šli na sladoled …

Šola v naravi je bila zame lepa izkušnja. Prvič sem preživela nekaj dni sama, brez domačih. Pa tudi prvič sem bila na slovenski obali, ker sicer vsako leto letujemo na Hrvaškem.

Ponosna sem nase, kajti uspelo mi je.

Izlet na Boč

Neko nedeljsko dopoldne sem se z družino odpravila na izlet na Boč.

Prispeli smo  do doma pod Bočem. Tam so ta dan stregli gluhonemi. Nato smo se odpravili proti vrhu. Na poti smo tekmovali, kdo se dotakne več markacij. Hoteli smo se ločiti, vendar smo si premislili in skupaj nadaljevali pot. Šli smo mimo jame Balunjača in Špelcine votline. Na vrhu smo najprej zagledali zelo visok radijski in televizijski oddajnik. Nato smo našli pot do razglednega stolpa. Ko smo se povzpeli nanj, je zelo pihalo. Na žalost je bila megla, tako da nismo videli daleč.

Ko smo se vračali z Boča, smo nabrali še kostanje.
Ta izlet je bil čudovit.

Na morju (izmišljena zgodba)

Nekoč se je družina odpravila na morje. Ko so prišli na morje, so si poiskali apartma. Ko so apartma našli, so si zložili stvari. Odšli so na plažo. Potem so se kopali.

Naslednji dan jim je umrl pradedek. Odšli so domov. Naslednji dan je šel Andrej na sprehod. Ko je prišel nazaj, se je šel igrat z žogo. Potem je bil pogreb za pradedka. Ko je bilo konec maše, so vsi šli domov. Bili so žalostni.  Ko so prišli domov, so se usedli za mizo. Mama je pripravila hrano. Naslednji dan so šli nazaj na morje. Ko so prišli na morje, so šli do apartmaja in so razpakirali.

Naslednji dan so se šli kopat. Očka je Andreju in Simonu kupil sladoled. Vozila sta se tudi s čolnom. Bila sta lačna in žejna. Čez deset dni so odšli domov. To so bile lepe počitnice.

Recept za protideževno juho

Sestavine:
10 g prahu proti oblakom,
sol in poper,
10 sončnih žarkov,
10 l morske vode,
poletne barve (rumena, modra, zelena),
10 g prahu proti dežju,
polovica mavrice.

Pripomočki:
velik lonec,
velika kuhalnica.

V velik lonec damo prah proti oblakom, počasi dolivamo morsko vodo in s kuhalnico malo premešamo. Počasi segrevamo 10 min. Dodamo nalomljene sončne žarke in 5 velikih žlic soli ter popra. Naribamo polovico mavrice in dolijemo rumeno, modro in zeleno barvo. Na koncu dodamo prah proti dežju. Med kuhanjem juho premešamo, ki jo kuhamo še 20 minut. Med kuhanjem moramo biti veseli. Juho postrežemo zunaj in jo pojemo z velikim nasmehom. Oblakov več ni in posije sonce.
DOBER TEK.

Ameriški staroselci

Predniki Indijancev so naseljevali Ameriko pred prihodom evropskih kolonizatorjev.

Bivali so v šotorih imenovanih TIPI. Tipi je stožčaste oblike. Sešit je bil iz živalske kože (bivolja koža). Na vrhu so bile zvezane palice. Na sredini je ognjišče. Okoli njega je bilo nekaj prostora, kjer se je jedlo, prostor za šivanje, pogovarjanje itd. Ob robu so bila ležišča. Tipiji so bili hitro pospravljivi in postavljivi, saj so bili ameriški staroselci nomadi.

Večina indijanskih skupnosti je bila organizirana v smislu lovskih plemen. Tradicionalno so bili lovci in nabiralci, poleg tega pa so se ukvarjali tudi z ribogojstvom, ribolovom in kmetijstvom.

Indijanska oblačila pred prihodom Evropejcev so bila različna glede na pleme in podnebje, v katerem je živelo pleme. Vendar pa je bilo nekaj podobnosti. Material, ki so ga ameriški Indijanci uporabljali v svojih oblačilih, je bil narejen iz živalskih kož. Njihove obleke so bile narejene ročno in šivale so ji po navadi ženske. Moški so nosili prt, ki je pokril sprednji in zadnji del. Ko je bilo hladneje, so še obuli gamaše. Ženske so nosile krilo in dokolenke. Pogosto so nosile srajco ali tuniko. Večina staroselcev je imelo obuto posebne čevlje iz mokasina (ustenje). Običajno so bili okrašeni še s perjem, nakitom in živalsko kožo.

Indijanska kuhinja je bila preprosta. Večina ameriških staroselcev je raje jedla svojo hrano zelo svežo brez veliko začimb. Najpomembnejši pridelek ameriške indijanske hrane je bila indijska koruza. Drugi pomembni ameriški indijanski pridelki so bili fižol, buče, sončnice, divji riž, krompir, sladki krompir, paradižnik, paprika, arašidi, avokado, papaje in čokolada.

Nekaj pijač, ki so jih opazili med staroselci, vključujejo čaj iz začimbnice, pijačo iz vrelega sadja cvetja … Na vzhodu so bile najpogostejše pijače predvsem čajne sorte. Ojibwe je okoli jezera Superior naredil čaje iz zimzelenega, malinovega, smrekovega in snežnega listja jagod in tudi češnjeve veje. Indijanci so v ZDA  v preteklosti imeli težave tudi z uživanjem alkohola.

Prve indijanske šole so bile zgrajene v 18. in 19. stoletju. Najprej so jih vzpostavili krščanski misijonarjih. Običajno so se poučili o evropsko-ameriški kulturah s prisilnimi spremembami. Izkušnje iz šol so bile po navadi slabe in celo smrtonosne. Otroci so bili prisiljeni opustiti svoje indijanske identitete in kulturo. Preiskave poznega 20. stoletja so razkrile številne dokumentirane primere spolne, fizične in psihične zlorabe, ki so se večinoma pojavljale v šolah.

Po legendi je sveto pipo Indijancem prinesla BELA BIZONKA in jim predala skrivnost povezave z Velikim Duhom.

Sveta pipa se prižge v svetem krogu, ki je simbol povezanosti vseh ljudi in bitij v celoto. Ko se polni s tobakom, se polni tudi z  molitvijo v dobro vsem ljudem in živim bitjem na Zemlji. Zanimivo je, da tobak, s katerim se polni sveta  pipa, pravzaprav ni tobak, pač pa mešanica zdravilnih zelišč. Kdor je nosilec svete pipe, jo lahko kadi tudi sam, vendar vedno za skupno dobro. Svete pipe se ne da kupiti! Dobiš jo le, če ti jo podari indijanski zdravilec. S tem ti dovoli, da uporabljaš znanje, ki si si ga pridobil ob njem, s tem ti izkaže zaupanje, da si pripravljen delovati v skupno dobro.

Viri in literatura:

Balijci

Balijci živijo v Aziji v Indonezijskem otočju na otoku Bali.

Njihovo hišo sestavlja več manjših hišic. Vsaka od njih predstavlja eno sobo. Na sredini imajo dvorišče in paviljon, kjer se poročajo in ustvarjajo. Ob straneh imajo še več drugih hišk (sob). Najpomembnejša je glavna hiša, kjer je spalnica staršev. V bogatih družinah imajo kuhinjo posebej v hiši, v revnejših pa je kuhinja v glavni hiši. V hiški zraven kuhinje po navadi stoji kašča za shranjevanje hrane. Imajo tudi hiško, v kateri spijo otroci in stari starši. V njej sprejemajo tudi goste. Ker verujejo v hinduizem, imajo posebno hiško, kjer položijo mrtve in molijo za njihov prehod. V posebej hiši imajo družinsko svetišče, kjer vsak dan molijo.

Balijci so se včasih ukvarjali s kmetijstvom. Večinoma so gojili riž in tropsko sadje. Danes se večinoma ukvarjajo s turizmom. Pogosta dejavnost je tudi ribolov. V prostem času radi izrezujejo lesene okraske, ki jih turisti zelo radi kupujejo. Balijci so zelo povezani z živalmi in v prostem času jih radi obiščejo ter se z njimi igrajo.

Balijci ne poznajo skupnih obrokov. Mama zjutraj pripravi dovolj hrane za celi dan. Pusti jo na peči, kjer ves dan gori ogenj, da je hrana vedno topla in pripravljena. Vsak gre jest, ko je lačen. Na Baliju imajo bogato kulinariko. Najbolj znani sta jedi nasi goreng in mie goreng. Imata iste sestavine ‒ zelenjavo, piščanca ali morske sadeže ter jajce. Edina razlika med njima je, da je nasi goreng narejen iz riža, mie goreng pa iz riževih testenin.

Na Baliju prodajajo najdražjo kavo na svetu. Prideluje jo žival, ki se imenuje luwak. Hrani se z zrni kave in jih prebavi s posebnim prebavnim sistemom, da dobijo poseben okus. Ljudje njegove iztrebke nato poberejo in jih prepražijo. Ta postopek je zelo dolgotrajen, zato lahko na leto pridelajo le okoli 500 kg kave. Prav zaradi tega je kava tako draga. Pol kilograma kave lahko stane preko 150 €.

Na Baliju je celo leto vroče, zato Balijci ne nosijo toplih oblačil. Vsi imajo okoli bokov s posebnim vozlom zvezane rute, ki jim služijo kot krila. Balijci jim rečejo Sarong.

Otroci vstopijo v osnovno šolo s 6 leti in traja 6 let, nato šolanje nadaljujejo v nižjih srednjih šolah, ki trajajo 3 leta. Teh 9 let je šolanje obvezno za vse otroke. Šolanje lahko nadaljujejo v višji srednji šoli in kasneje v visokih šolah. Obvezno je nošenje uniform. Šolski teden traja od ponedeljka do petka. Šolsko leto se začne julija in zaključi junija. Daljše dvomesečne počitnice so decembra in januarja. Vsak teden šole začnejo s ceremonijo šolske zastave. Vsi učitelji in učenci se zberejo na šolskem dvorišču, dvignejo šolsko zastavo v zrak in zapojejo himno.

Bali se od ostalih indonezijskih otokov razlikuje že po tem, da na Baliju 90 % prebivalstva veruje v hinduizem le 10 % prebivalstva pa je muslimanov. Na ostalih indonezijskih otokih  je večina prebivalstva muslimanov. Balijci verujejo, da če si bil v tem življenju dober in pravičen, boš v naslednjem življenju nekaj boljšega. Če si bil v tem življenju krut in slab, pa se boš v naslednjem življenju prelevil v nekaj slabšega. Njihova vera je pritegnila tudi turiste, saj si lahko ogledajo čudovite palače. Balijci večkrat nesejo darove v svetišča. Preden vstopijo  v palačo, se morajo vedno umiti pri vseh vodnjakih, da si izperejo grehe. Vsak dan zvečer  na domače svetišče postavijo hrano, ki so jo zaužili tisti dan, da z njo nahranijo bogove.

Balijci praznujejo veliko praznikov, ampak eden od njih posebej izstopa. Balijci ga imenujejo nyepi ‒ dan tišine. Praznujejo ga dan po novem letu. Na ta da ne smejo početi ničesar (ne smejo uporabljati elektrike, odpirati oken, jesti, hoditi po ulicah …), da bi prepričali zle duhove, da je Bali opuščen in bi raje zavili drugam. Legenda, kako je ta praznik nastal, pravi takole:

Nekoč pred davnimi časi, ko je bilo na svetu še malo ljudi, so vsi živeli v izobilju. Hrane je bilo dovolj in nič jih ni ogrožalo. Zato so ljudje pozabili na trdo delo, ustvarjalnost in preživetje. Pozabili so na spoštovanje bogov in so le še uživali življenje. Brezdelno so plesali, peli in se zabavali. Niso poslušali preroških besed puščavnika, ki je napovedal črno obdobje zaradi obnašanja ljudi. In nekega dne so bogovi zapustili svet ter šli na dolg spopad s slabimi duhovi, demoni, pošastmi. Svet je hitro zajela tema. Vreme se je začelo obnašati po svoje, gozdovi so se izsušili, hrane je zmanjkalo. Tisti, ki so preživeli, so se zaobljubili, da bodo vsako leto v spomin na preroške besede puščavnika točno tisti dan upoštevali pravilo štirih NE:

  • ne odpiraj oken,
  • ne prižigaj ognja,
  • ne hodi ven,
  • ne počni vsakodnevnih stvari.

S tem so želeli zbuditi predanost bogovom in spoštovanje marljivega dnevnega življenja.

Eskimi

Eskimi živijo na Grenlandiji, v Kanadi in na Aljaski.  Danes prebivajo v hišah, ki so narejene iz kamenja in ruš.  Dvigajo se 2 metra v zrak. Hiša ima samo eno veliko sobo.  Notranjost hiše je prekrita z lesom in si jo deli več družin, ponekod celo 8 družin. Ponoči imajo prižgano svetilko, narejeno iz ribje maščobe, imenovano TRANOVE, ker naj bi se Eskimi zelo bali teme. Eskimi so včasih živeli v iglujih in šotorih vse do 20. stoletja.

Nekoč so se preživljali z lovom in ribištvom. Lovili so morske sesalce, kot so tjulnji, kiti, mroži … Lovili so z lokom in nožem ter različnimi drugimi orožji. Med lovom v morju so uporabljali kajak. Danes pa se preživljajo z delom v tovarnah z izdelovanjem pločevink z ribami.

Eskimi se ne glede na spol oblačijo podobno. Veliko oblačil je narejenih iz kože živali. Usnje omogoči, da so oblačila vodoodporna, kožuh pa ščiti pred mrazom. Škornji in hlače so narejeni iz kože tjulnja, severnega medveda ali severnega jelena. Imajo pa tudi nekaj dodatkov, ki služijo kot okras, to so biseri in vezenine.

Eskimi so znani po tem, da jedo surovo meso. Danes se navajajo na kuhanje in pečenje mesa. Njihova kulinarika je čisto enostavna. Nekaj zelo priljubljenih jedi je glava tjulnja, kompot iz vode slanine in slanina tjulnjev in kitov, ki jo pojedo surovo. Eskimi pijejo večino čaj, ki ga naredijo iz snega z napravo, ki topi sneg.

Eskimi se v otroštvu učijo precej značilne stvari za preživetje kot Eskim. Morajo pa tudi obiskati osnovno šolo. Šole so tam postavljene od 20. stoletja. Večina otrok opravi samo osnovno šolo. Za višjo izobrazbo bi morali iti v Kanado.

Eskimi verjamejo, da mogočni duhovi nadzorujejo naravo. Verjeli so v bogove sonca, vetra in lune. Najpomembnejši bog pa naj bi bil na dnu oceana in nadzoroval živali, to je boginja morja  Sedna. Nekateri Eskimi imajo njej v čast enkrat na leto obrede. Verovali so tudi, da če bi zapostavljali bogove, bi jim sledile številne hude nesreče itd. Sorodnike pokopajo v živalskem krznu in verjamejo v poslednje življenje.

ZANIMIVOSTI

  • Najpomembnejšo njihovo pravilo je, da si morajo vsi pomagati med seboj.
  • Starši izberejo moža ali ženo otroku. Nimajo nobene posebne prireditve, moški in ženska samo začneta živeti skupaj.
  • So šemanisti.
  • Govorijo aluetski jezik.
  • Poljubijo se tako, da se drgnejo z nosovi.
  • Imajo zelo kratko življenjsko dobo.
  • Eskimi imajo več kot 200 različnih poimenovanj za sneg.

Viri in literatura

Umor na Zeleni ulici

Pozdravljeni! Sem detektivka Neža. Danes bom raziskovala moj prvi umor. Ker sem začetnica, mi bo pri tem pomagal star, a moder detektiv Janez Reznik.

Umor se je zgodil na Zeleni ulici 111 b, pripetil se je zakoncema Benverito. Žena je umrla, mož pa ima hude poškodbe in leži v bolnišnici.

Z Janezom sva se odločila, da bova vstopila v hišo. Na tleh sta bili dve veliki luži krvi, na mizi pa letalski karti za Maldive in veliko denarja. Posumila sva, da je morilec želel karti, seveda pa mu ni uspelo, saj so prišli policisti. Toda, kdo jih je želel, kdo je morilec? Z Janezom sva se odločila, da greva povprašat sosede. Najprej k levemu, nato k desnemu in na koncu k sosedu v nasprotni hiši. Pri prvi hiši ni bilo avtomobila in tudi hiša ni bila v najboljšem stanju. Vseeno sva odšla vanjo poiskat kaj dokazov, toda našla nisva ničesar in nikogar. Tako sva nadaljevala naprej. Pri naslednji hiši sva opazila, da je čisto nasprotje prejšnje. Bila je večja, lepša in pred njo sta stala dva draga avta. Potrkala sva na vrata in odprla nama je majhna deklica.
»Mami, oči, policija je pred vrati!« se je zadrla in stekla proč.
Kmalu so na vrata prišli njeni starši. Ti so bili nejevoljni in niso naju hoteli spustiti v hišo. Odšla sva še k zadnji hiši in odprla nama je prijazna, starejša gospa. Povabila naju je na čaj in piškote. Vprašala sem jo: »Gospa, kaj ste delali v času umora?«
Odgovorila nama je: »Sedela sem na kavču in gledala televizijo, ko sem zaslišala krike. Pogledala sem skozi okno in zagledala družino Toplak, ki so pritekli iz svoje hiše in  se odpeljali.«
Tako, to je moj drugi osumljenec. Z Janezom sva se odpravila v hišo, da bi našla še kaj dokazov. In res, ugotovila sva, da so zakonca Benverito ustrelili, saj je na tleh ležal naboj. Našla sva tudi prstne odtise, ki sva jih takoj odnesla v laboratorij.

Čez  teden dni sva z barvo in listi spet prišla na Zeleno ulico. Hodila sva od hiše do hiše, da  bi zbrala vse odtise v ulici. Toda nobeden ni bil pravi. Za vsak slučaj sva preverila še odtis gospoda Benverita.
»Saj to ni res!« so bile prve besede, ki sem jih spravila iz sebe. Sedaj vem, kdo stoji za vsem tem. Ker gospod nima veliko denarja, se je poročil z bogato ženo. Nato jo je ustrelil, saj je bila zavarovana, sebe pa tudi, da ne bi bilo preveč očitno. Takoj smo ga poslali v zapor.

Danes je minilo eno leto od moje misije in dobila sem ogromno nagrad. Res sem ponosna nase. Saj res, ne smemo pozabiti na gospoda Benverita. Sedaj je brez prijateljev in nihče ga ne pride obiskat. Mislim, da si je to zaslužil.

Detektivka Neža vas pozdravlja!

Hrabri mladenič

Nekoč pred več kot sto leti je živel mlad, lep mladenič po imenu Marko. Njegove dobre lastnosti so bile te, da je bil zelo zvit, hraber in pri nekaterih stvareh zelo pameten, zato se je dolgočasil in ni poslušal, ko so ga poučevali o tem. To se je razširilo po celem svetu. Kasneje je prišlo celo do bogov.

Boginja zvitosti in hrabrosti se je naposled odločila, da ga gre pogledat, saj jo je zanimalo, če je res hraber in pogumen, kot se govori. Spustila se je na zemljo in se preobrazila v zver. Mladenič jo je opazil, bila je ob njegovi mlajši sestrici, ki mu je veliko pomenila, zato si je na hitro izmislil zvijačo in oddirjal proti zveri. Tam je med drevesi napel tanko, vidno vrvico in skopal luknjo, ki jo je zakril z listjem, nanjo položil meso in šel k zveri, da jo zvabi v luknjo. Ker je bila zver boginja, se ni ujela v past, ampak se je namesto tega spremenila nazaj in dečku razložila, da ga je le preizkušala. Rekla mu je, da ga bo vedno in povsod varovala ter odšla.

S tem ko je mladenič ubil malo jagnje za past zveri, se je zameril bogu Jupitru, ki je bog dobrine in se je odločil za maščevanje. Ko se je mladenič naslednjega dne zbudil, se je zavedal, da je na nekem velikem otoku, kjer ni videti žive duše. Odločil se je, da se bo razgledal po otoku in že po prvih dvajsetih minutah je naletel na govorečega leva. Deček se je ustrašil, a se kmalu domislil zvijače. Hitro je šel po vodo, saj je bila samo dva metra proč. Ko je hotel zajeti vodo iz morja, je izza hrbta zaslišal glas. Za njim je bila oseba, ki je spominjala na velikana. Rekel mu je, naj ne zajema, saj bo prebudil najstrašnejšega boga Herusa. Deček je bil v zadregi, saj se je moral rešiti iz neznanega kraja in še leva. Velikan mu je rekel, da bo z levom uredil, saj je njegova domača žival in mu ne bo nič naredila. Pri vrnitvi domov mu ne more pomagati. Mladenič se je spomnil, kako so mu pri pouku govorili o pobegu Dedala in Ikarja. Zato ga je prosil za vosek, perje pa je pobral s tal. Naredil si je krila in odletel z otoka. Ker ni vedel, kje je, je pred vrnitvijo domov preletel cel svet.

Ko je prišel domov, je mlajši sestri povedal, kako je bilo in kaj se je zgodilo. Sestra pa mu je povedala, da so za njim žalovali sedem let, saj so mislili, da ga ne bodo več videli. A so srečni, da je spet med njimi.

Potem si je mladenič poiskal ženo in srečno živel naprej v ljubezni. Vso njegovo družino je varovala boginja hrabrosti.

Jena vaščanka Paleno

Jena je bila vaščanka prečudovite vasi Paleno. Zgodilo se ji je nekega jutra, ko se je kot vsak dan odpravila v hlev. Ko je molzla kravo Muko, je iz nje teklo in teklo mleko. Napolnila je celo vedro, kar se še ni nikoli zgodilo. Jena je morala iti po še eno vedro. Bila je vesela, a hkrati začudena. Ko je prišla še z enim vedrom v hlev, je napolnila še to vedro. Z nasmehom na obrazu in  polnima vedroma se je odpravila v bajtico, ko je srečala njeno sosedo Glorijo. Gloriji je zaupala, kakšen čudež se ji je zgodil. To je morala ostati skrivnost, saj v srednjem veku so bili čudeži kaznovani z mučenjem, na koncu tudi z obglavitvijo. Jena je Gloriji zaupala. Glorija ji je zelo zavidala. Vsak dan je zjutraj stradala, ničesar ni imela in Jena je imela sedaj kar veliko hrane. S cekini, ki jih je zbirala celo leto, si je kupila kravo. Ni ji privoščila, saj bi Jena morala biti sirota, Glorija pa dekle, ki ima vse. Glorija je na gradu povedala za Jenin čudež.

Že naslednje jutro, ko je Jena v miru in z veseljem zajtrkovala, so prišli vojaki in jo obtožili čarovništva. Jena je vedela , da ji je Glorija zavidala in povedala za ta čudež. Bila je besna, a Jena ni priznala. Večkrat je tudi že skoraj pobegnila, a takrat je bilo vse le še huje.

Jena po dveh mesecih mučenja ni imela več nog, imela je zlomljene roke, ni se mogla premikati. Bila je na robu smrti. Vsa Jenina družina je molila zanjo. A Jenina sestra Kreta se je odločila pomagati. Naredila je načrt. Zastrupila je 4 stražarje in 2 oslepila. Jena in Kreta sta bili zelo srečni, saj sta bili  pod varstvom boginje Atene, boginje modrosti. Ko ju je lovila cela grajska vojska, sta se izmuznili in z družino so odpotovali na otok Kreta. Jena je po 16 dneh potovanja umrla. Ni ji bilo pomoči. Vsi so žalovali za njo. Glorija in njena družina  je postala prekleta od vseh bogov.

Po 114 dneh potovanja je Jenina družina prispela na otok Kreta in zaživela novo življenje v mestu Tebe.

Ponočna pošast

Nekoč pred davnimi časi je fantek z imenom Jan verjel, da ima strašno pošast pod posteljo. Svoje starše je prosil, da ga močno pokrijejo z odejo. Ker je mislil, da bo varen. Pošast ga ni prestrašila. Ko se je odkril, ga je vzela v temo in ga zaklenila, da ni mogel priti nazaj. Spal je, zeblo ga je in pošast se mu je smejala in ga strašila. Fanta je zelo prestrašila, da je padel v nezavest. Poskusila ga je zbuditi, a ni šlo. V naslednjih nekaj minutah se je zbudil. Pošast je bila zelo vesela. Šla si je odpočit. Fant se je skušal rešiti iz kletke. Vrata so se odprla, ampak pošast se je zbudila. Zaprl je vrata, kot da se ni nič zgodilo. Prinesla mu je hrano, a je ni hotel. Šla je naredit novo hrano. Fant je ponovno gledal in opazil, da se je ranila s soljo. Opazil je nekaj soli na tleh in čakal na pravi trenutek. Čez eno uro je zaspal in načrtoval, kako se bo rešil. Naslednjo noč  je to preizkusil, a mu ni uspelo. Pošast ni vedela, kaj mladi fantiček naklepa. Potem je fant spet poskusil in mu je uspelo. Premagati je moral ovire do cilja. Malo se je ranil, vendar mu je vseeno uspelo pobegniti. Prišel je nazaj kot nov. Starša sta se malo čudila, a fant je bil vesel, da je zbežal. Pošast ni odnehala. Zato je fant vedno imel sol v sobi. Pošast mu je vzela sol in jo uničila. Fant je to opazil in se odločil, da bo sol položil na tla. Ko se je pošast dotaknila soli, jo je zapeklo. Vsako noč je spet poskusila vzeti fanta, a ji ni uspelo. Zato se je odločila da odneha. Fant je bil zelo vesel.

Zato ima od zdaj naprej vedno v svoji sobi sol. Pošast je potem umrla. Fant pa je ostal živ in zdrav.

Romeo in Julija malo drugače

Romeo in Julija se zaljubita na plesu v maskah, ki ga je organiziral stari Capulet. Romeo nato pride k Juliji pod balkon in takrat skleneta, da se bosta poročila. Po poroki Julijin bratranec Tybalt ubije Romeovega prijatelja, nato pa Romeo ubije njega in je zaradi tega izgnan iz Verone. Stari Capulet pa je Julijo hotel poročiti z bogatim grofom Parisom. Ko to izve Julija, se po pomoč zateče k bratu Lorenzu, s katerim skujeta načrt. Lorenzo da Juliji napoj zaradi katerega bo negibno zaspala za dvainštirideset ur. Prav tako je dal selu pismo, ki naj ga da Romeu. Julija zvečer spije napoj in zjutraj, ko jo hoče Paris zbuditi, misli, da je mrtva. Tako jo odnesejo v družinsko grobnico in po celem mestu in onkraj se izve, da je Julija Capuletova preminila. To izve tudi Romeo, ki še ni dobil pisma in se odpravi v Verono, da bi še zadnjič videl Julijo. Pri grobnici ga preseneti Paris, s katerim se spopadeta in Romeo ga ubije. Nato gre v grobnico, ko pa vidi svojo ljubljeno, kako negibno leži, se pripravi, da bo spil strup, ko Julija odpre oči, Romeo ne bi mogel biti srečnejši, ko vidi, da njegova ljubljena ni mrtva.

Romeo gre v grobnico z namenom, da se bo usmrtil poleg svoje ljubezni. Tik preden želi spiti strup, še zadnjič pogleda Julijo, le-ta pa v istem trenutku odpre oči in skočita si v objem.
»Tako sem te pogrešala, ljubi moj. Mislila sem, da te ne bo,« vsa srečna pravi Julija.
»Jaz pa sem mislil, da si mrtva,« nič manj srečno odgovori Romeo. »Pridi, pojdiva iz te grobnice,« reče Romeo in z Julijo v naročju zapusti grobnico.
Ko pa prideta iz grobnice, ju pričaka šok. Pred grobnico stojita obe družini Capuleti in Montegi pripravljeni na boj.
»Stojte!« soglasno zakličeta Romeo in Julija. Vsi se obrnejo proti njima, stari Capulet pa v šoku : »Julija, ljubica, ti si živa in kaj delaš s tem Montegom?«
»On je moj mož, skupaj sva se na skrivaj poročila, še preden sem izvedela za Parisa,« odgovori Julija in se še tesneje oklene Romea okoli vratu.
Takrat pa obe družini spustita svoje orožje in naprej stopi stari Monteg ter nagovori Romea :»Poglej, Romeo, če se res ljubita, potem vama ne morem preprečiti, da bi bila skupaj.«
»Strinjam se,« se pogovoru pridruži še stari Capulet in nato so vsi vriskali od veselja za Romea in Julijo.

V naslednjih dneh sta Romeo in Julija že živela skupaj. Po zaslugi obeh družin Romeo ni bil več izgnan in organizirali so poročno pojedino, na katero je bil povabljen tudi brat Lorenzo.

Srečna Romeo in Julija

Capuleti in Montegi. Dve najimenitnejši družini v Veroni, ki sta sprti že več generacij. Montegi ne morejo videti Capuletov in Capuleti ne Montegov brez spora.

Nekega dne so Capuletovi priredili ples v maskah. Seveda se noben Monteg ni smel udeležiti plesa, ampak prebrisan član družine Monteg po imenu Romeo, se je udeležil plesa. Ta večer je bil prelomnica v njegovem življenju. Z namenom, da bi očaral takrat njegovo najlepše dekle na svetu, je srečal še lepšo. V trenutku se je zaljubil vanjo. Zelo je bil razočaran, ko je ugotovil, da je to dekle po imenu Julija iz družine Capuletov. Ponoči je prišel na vrt sovražnika pod Julijin balkon. Tam si izpovesta svojo ljubezen in se v kratkem času tudi poročita. Čez nekaj dni se Romeo zaplete v spor z Julijinim bratrancem Tybaltom. Tybalt ubije Romeovega najboljšega prijatelja in nato mu Romeo tudi vrne. Zaradi tega greha je mladi Monteg izgnan iz Verone. To Julijo zelo prizadene. Še bolj pa jo razočara novica o njeni poroki z bogatim Parisom. Po nasvet je odhitela k menihu Lorenzu, ki ji da uspavalo za 42 ur, da bodo vsi mislili, da je mrtva. Ampak ta novica ni bila namenjena Romeu, vendar jo je prejel. Kupil si je steklenico s strupom in se odpravil v Verono.

Romeo gre v grobnico z namenom, da se usmrti zraven svoje ljubljene. Tik preden želi spiti strup, še zadnjič pogleda Julijo, le-ta pa v tistem trenutki odpre oči in si skočita v objem.  Romeo ni mogel verjeti svojim očem in bil je prepričan, da je že mrtev. Nato mu Julija razloži svoj in Lorenzov načrt in si spet skočita v objem ter se poljubita. Nato prideta Julijina in Romeova družina na pogreb lepe Capuletinje. Ko vidijo Romea zraven žive Julije, niso mogli verjeti svojim očem, zato so začeli kričati, češ da sta duhova. Nato jim je mladi par razložil zgodbo.

Najbolj je bil jezen Capulet, saj se ni strinjal s to zvezo. Na koncu je popustil in spoznal svojo zmoto. Paris se je odselil in si našel novo ženo. Tudi Romeo in Julija sta se poročila, a tokrat ne na skrivaj.

Kadem

Ko je Kademu vedeževalka povedala, kje je Evropa, je Kadem s svojo vojsko takoj odvihral proti temu mestu, a se je na poti zapletlo. Že sredi poti so nekateri Kademovi vojaki omagali, ker jih je nenavadna sila vlekla dol. Kademu je ostalo le še pet vojakov. Z njimi je brodil po prostranih gozdovih in iskal dogovorjeno mesto. Nato pa se je pred njih postavil velik zmaj z luskami in z ognjeno sapo. Vsi so skočili za drevesa in začeli zbadati zmaja s kopji. Kadem je zmaju zapičil kopje direktno v srce. Zmaj je čez nekaj minut umrl in Kadem je z  vojaki lahko šel dalje. Že ko so videli točko, kjer bi naj videli Evropo, se je pred njimi udrla zemlja in pred njim je nastala razpoka, široka približno en meter. Vsi so preskočili luknjo, razen zadnji vojak je padel v razpoko. Zdaj so mu ostali le še štirje vojaki. Skupaj z njimi je prišel do dogovorjene točke in tam srečali Evropo.

Bila sta srečna. Sklenila sta, da bosta na mestu, kjer sta, ustanovila mesto Tebe.

Marko in Sonja Soncet

Živel je deček, ki je sobival z mamo v stari koči. Ime mu je bilo Marko. Mama je vsak dan hodila delati na njivo k bogatem kmetu. Marko se je doma igral.

Nekega dne, ko je izdeloval leseno piščal, mu je naenkrat skočila iz rok in odskakljala v gozd. Marko je bil radoveden fant in je kljub temu da mu je mama prepovedala iti v gozd, stekel za piščalko. Piščal ga je popeljala do jase. Na sredini te jase je stala ogromna bukev. Piščalka je obležala, a Marko se ni zmenil zanjo. Odšel je na bukev in neverjetno. V bukvi je bil skalnat vhod. Šel je čezenj. Na drugi strani vhoda je bila globoka jama. Spustil se je na dno jame. Tam je naletel na pet lepih deklet z zlatimi lasmi, rezale so si jih in iz njih pletle veliko kroglo. Marko se je skril. Kmalu so nehale delati. V sobo je prišla majhna vila z drobnimi krili. »Dovolj bo,« je rekla.
»Treba bo najti samo še dečka, ki nam bi to kroglo odnesel na nebo.« Ni vedel, zakaj gre, zato je stopil iz skritega kotička. »Jaz lahko to opravim,« je rekel. Vile so ga pogledale. Imele so prosena krila, ki so se jim v svetlobi krogle svetlikale kot zlato.
»Dobro,« so rekle. »Kako se pišeš? Po prerokbi moramo to kroglo poimenovati po rešitelju trpljenja Sonje.« Namesto odgovora jih je Marko povprašal po Sonji. Sonja je bila dekle, ki so jo bogovi kaznovali, ker je ubila vilo. Od takrat je na svetu sama tema.
»Vile delamo iz svojih las kroglo, ki jo mora neki deček odnesti na nebo. Takrat bo vila oživela, bogovi pa bodo Sonjo izpustili.« Marko je osupel gledal vilo. Tedaj se je spomnil vprašanja: »Soncet se pišem,« je rekel. »A Sonce? Dobro. Ta krogla bo Sonce. Zdaj pa jo odnesi k bogu te krogle, Sonce po imenu, da jo bo ta namestil na nebo.«
Tedaj se je iz jame narisala prelepa mavrica in Marko Soncet je po mavrici odnesel Sonce do boga Sonca. Marko se je tedaj vrnil na Zemljo. Bila je popolnoma prazna, le neka punčka je prikorakala k njemu in ga poljubila na ustnice. Tedaj je spet vse oživelo. Tista punčka, ki je Marku dala poljub, je bila Sonja.

Od takrat je na nebu Sonce, ki nas greje in nam daje svetlobo. Marko in Sonja sta se poročila in ustvarila svoje kraljestvo.

Zločinci na begu

Pozdravljeni. Danes vam bom povedal nekaj o enem izmed mojih detektivskih primerov.

To se je zgodilo že nekaj časa nazaj. En teden po tem, ko so zaprli storilca bančnega ropa in treh umorov, je s pomočjo njegove tolpe pobegnil iz zapora. Takrat so ubili pet policistov, sedem pa jih je bilo huje poškodovanih. Takrat sem vstopil jaz. Najprej sem preveril posnetke varnostnih kamer. Izvedel sem registrsko številko avta. Pripeljala me je do kombija, ki pa ni ustrezal avtu s posnetka. Čas je bil, da zaslišim lastnika. Poiskal sem lastnika in ga zaslišal. Vprašal sem ga: »Kje je registrska tablica vašega kombija?« Odgovoril je: » Ne vem, pred enim tednom sem popravljal kombi in dal registrsko tablico na mizo z orodjem, nato pa je izginila.« Vedel sem, da laže, saj sem se peljal pred tednom tod mimo in ni bilo kombija, opazil pa sem takšen avto, kot je bil na posnetku. Še enkrat sem ga zaslišal in mu povedal svoje mnenje. Seznanil sem ga s tem in preiskal kombi. V njem sem našel  krvav povoj in pištolo. Na pištoli sem našel prstni odtis, kri pa sem uporabil za DNK. Lastnik kombija je na zaslišanju priznal, da je eden izmed članov tolpe, vendar ni izdal drugih. Poslali so me na hišno preiskavo. Za hišo je bila majhna shramba. Preiskal sem jo in našel stopnice, ki so vodile navzdol. Spodaj sem zaslišal zvoke. Bil je čas za okrepitev. Okrepitve so prispele in odšli smo navzdol po stopnicah. Tam smo tolpo presenetili. Dobili smo jih in zasegli droge, ki smo jih našli tam.

Tolpa je dobila dosmrtno kazen zaradi drog, napada na policiste in umorov.

Zagreb

Vsak večer smo se zbrali za mizo in si pripovedovali bajke. Najbolj mi je bila všeč zgodba o Zagrebu.

Živela sta dva brata Gaber in David, ki sta bila zelo povezana. Ko sta oba odrasla, se je v vas naselila lepa deklica z njeno mamo. Mama je izgledala zelo pretkana in pametna, saj je ta dva brata napeljala tako daleč, da je prišlo do vojne za lepo deklico Zalo. David, ki je imel večjo  vojsko in oblast, je sprva premagal Gabra in njegovo vojsko.

Gabra ni bilo 7 mesecev in 7 dni. Med tem časom je Gaber spoznaval bogove in jih častil. Ker jim je daroval 7 svojih mož, mu je boginja modrosti Atena darovala veliko pameti in spretnosti. Nato se je s 5 vojaki vrnil v domovino. Tam sta ga pričakala David in njegova žena Zala, ki ni bila najbolj srečna z Davidom. Vendar David ni vedel, da je to Gaber, saj je bil preoblečen v berača. Seveda ga je David sprejel v svoj dvorec. Tam je prespal 10 dni. A zadnji dan se ni mogel več zadrževati in gledati, kako Zala trpi,  ne zaradi Davida, temveč zaradi njene mame. V sanjah mu je Atena  povedala, kaj mora narediti. Žrtvovati se mora za Davida in Zalo, ju ubiti, saj je Atena obljubila mir v nebesih. Res se je žrtvoval in ubil Davida ter Zalo.

Nato je Zalina mama začarala Gabra v žabo, ki je živela večno samotno življenje.

Ker se je Gaber žrtvoval za Zalo, sta se imeni združili in nastalo je mesto Zagreb.

Pohlepen človek

Nekega dne se je nek človek hotel zabavati, a se ni mogel, saj ni bilo nobenega drugega človeka za družbo. V svoji majhni hišici je molil in prosil bogove, da mu naj dajo človeka za družbo. Bogovi so uslišali njegovo željo in mu dali lepo deklico za družbo, on se je takoj zaljubil vanjo in tako se je z njima začela civilizacija.

Sprva so bili ljudje pravični drug do drugega, bogataši so pomagali revežem, molili so, žrtvovali živali, a sčasoma so začeli razmišljati, zakaj  sploh molijo, žrtvujejo hrano in takšne stvari. Nato sta se začela mož in žena spraševati, zakaj so vsi ljudje postali tako sebični in hudobni drug do drugega.

Nato je napočil kaos, vsi so začeli ropati, krasti, ubijati drug drugega. A to je čez nekaj časa prišlo na ušesa Zevsu, kralju vseh bogov. Zevs je postal besen, šel je v svet smrtnikov in tam rekel ljudem, da mu morajo žrtvovati 3 bike, 5 krav in 8 pujsov. Ljudje, ki so bili zviti in prebrisani, so kosti, kože, rogove in organe dali na en kup, meso in dobre stvari pa na drug kup. Oboje so pokrili s kožami. Ker so vedeli, da bo Zevs izbral tistega, ki bo lepše izgledal in dišal, so na kup s kostmi in rogovi dali še nekaj kosov mesa. Nato so dejali, da si naj Zevs izbere kup, ki ga želi imeti. Izbral je seveda tistega s kostmi in rogovi. Zevsa je takoj poplavila jeza, takoj je šel nazaj v njegovo kraljestvo in se z bogovi posvetoval, kaj jim naj dajo za kazen. Odločili so se, da bo šel Zevs k njim in nastopila bo gromozanska nevihta. Vse se je začelo tresti. Tisti, ki jih ni zadela strela, so umrli v poplavah. Le dva, ki sta se še borila za življenje, sta preživela. Tudi onadva sta prosila bogove in Zevsa, da  jima dajo priložnost.

Od takrat naprej so bili ljudje kot včasih prijazni, dobrosrčni in tako naprej.

Davidove dogodivščine ep.31459884

Živijo, sem David, najboljši za karirasto čepico. Imam veliko vilo, saj sem že rešil 31459883 primerov. Mogoče bom dobil nov primer in lahko bom preizkusil nov »golf trojko«, saj sem na prejšnji misiji bil skoraj razkrit. No, kaj je še novega?  Aha, imam še novo tajno uro (se oglasi telefon), čakaj telefon, to : »Golf trojka, že prihajam.«
O, sem tudi pameten, potuhnjen in vedno s planom B v roki.

Zdaj sem v Hollywoodu pred slavno cerkvijo polno skrivnosti in razkriti moram ugrabitev režiserja Pabla Diabla Laköša. Na srečo imam pomočnico Alberto, ki  vedno vse gleda z daljnogledom, kar se da videti od tam. V cerkvi je bilo veliko ljudi: Tinej, Leon, škof, ministranti, katehet in trije tipi iz studia. Oh, in še tisti klovn, ta se mi zdi sumljiv. Prvo sem pogledal na kamere in na kameri T1T5 je obraz tatov. Ko sem prišel, je čistilka že vse počistila. Vse sem pogledal, a nič od ničesar, zato sem se odločil, da bom hodil za čistilko. Hodil sem in hodil, vendar ni bilo  ničesar otipljivegas. Potem je naenkrat  čistilko pobral nek hiter avto, odpeljal se je do Laköševe hiše. Potem sem še raziskoval in našel nogometaša Tineja. Vse sem posnel, vzel Tineja s seboj in odšel na policijo.

No snovi mojih dokazov so Laköša vklenili, odpeljali v zapor za 37 let.  Zaprli so tudi čistilko, ki je povedala: »Laköš je v prejšnjih letih ugrabil  še 7 ljudi.«

Tako sem rešil še en primer. Se vidimo naslednjič.

detektiv David

Bil sem na fronti

Pred tremi meseci so nas vpoklicali v vojsko. Ko sem prejel pismo, sem se presenečen začel odpravljati na odhod. Skupaj z 19 fanti iz našega kraja smo se čez en teden peš odpravili do Maribora, kjer smo se vkrcali na prenatrpan vlak, ki nas je odpeljal do Dunaja. Tam smo prestopili na drug vlak do Müncha, naprej pa do Frankfurta. Po 36 urah vožnje so nas odložili v Bruslju, od tam pa smo šli peš in se s konji odpravili do reke, kjer so nas razvrstili po polkih. Nadrejeni so nam povedali, da se borimo proti Francozom.

Naslednji dan so me poslali na fronto. Oborožen sem bil z bajonetom, granato in s škarjami za rezanje žice. Tukaj sem šele dva meseca, ampak sem že okusil grozote fronte. Granate vseh velikosti so padale na nas. Poškropila nas je kri mrtvih, bil je pravi pekel. Danes smo začeli obstreljevati nasprotnikove položaje, saj se bomo jutri poskusili prebiti čez nikogaršnjo zemljo. Nestrpno smo s preživelimi pajdaši čakali naslednji dan. Ko smo se zjutraj zbudili, smo začeli s pripravami. Kmalu nas je nadrejeni poklical in nam ukazal napad.

Takoj, ko sem se dvignil iz jarka, sem bil zadet. Spomnim se samo žgoče krogle, ki je švignila skozi moje telo. Padel sem. Zvalil sem se po tleh in nemo obležal. Čutil sem, kako sem krvavel, kri je padala na tla in tvorila lužo. Spomnim se glasnega grmenja topov, krike padlih vojakov in močne roke, ki me je potegnila nazaj v jarek. Spomnim se, da so me bolničarji povili in natovorili na voz z ostalimi ranjenimi. Odpeljali so me v bolnico. Nisem znal jezika, zato sem le stežka razumel, kaj mi je zdravnik govoril. Kmalu je v bolnico prišel tudi moj prijatelj, ki mi je povedal, da me bo odpeljal domov. Čez tri dni sva se odpravila proti domu. Komaj me je spravil na prenatrpan vlak. Vožnja je bila zelo mučna, saj sem le stežka prenašal bolečino v nogi. Ustavila sva voz iz Maribora, voznik je bil tako prijazen, da naju je odpeljal do doma.

Ko so me doma zagledali, je mati jokala. Jokala je tudi sestra in celo oče je bil na robu solz.

Vem, da sem imel srečo, da sem bil na fronti le 2 meseca in pol, vendar se take grozote ne smejo več ponoviti.

Povsod ti žareči žeblji

Zunaj je že trda tema. Pogledam na uro. Je že štiri? Hitro skočim iz postelje. Stečem mimo ogledala. Ves sem umazan še od včeraj. Preveč sem bil izmučen, da bi umil trudne roke. Nase vržem stara raztrgana oblačila. Odhitim do sosednje sobe in zbudim preostale člane. Skuštranih las se dekleta in fantje skupaj z mano odpravijo do koče sredi travnika.

Ura kaže petnajst minut čez štiri. Vsi naenkrat stopimo skozi vrata te neusmiljene stavbe. Zagledam peč. Ista je kot včeraj. Ozrem se po delavnici, nato sedem. Ostali mi sledijo. Poprimemo za kladiva, žena pa prižge peči. Nato tudi ona sede in začnemo kovati žeblje. V delavnici je vedno bolj vroče in megla postaja vedno gostejša. Komaj še gledam. Zaslišim jok. Pogledam desno in vidim hčer, ki še komaj drži kladivo. Roke ima polne krvavih žuljev. Ne morem gledati, kako trpi, zato jo pošljem na zrak in celo naslednjo uro delam za dva. Končno se mali kazalec prestavi na enico. Spustim kladivo. Železo udari ob tla in vsi se ozrejo proti meni. Vstanem se in odidem na zrak. Vsi ljudje po svetu v tem trenutku uživajo za pogrnjenimi mizami in čakajo na dobrote, ki jih je pripravila mama. Lačen sem, a ne morem jesti. Želim si umreti. Sesedem se in se s hrbtom naslonim na ograjo. Pogledam naravnost in pred mano je polje posejano z žeblji. Ali se mi meša? Zatisnem si oči in upam, da bo, ko jih odprem, spet vse normalno. Odmaknem roke in se razgledam po polju. Vsepovsod žeblji. Žareči žeblji so povsod, kamor pogledam. Ne prenesem več tega. Uležem se na hrbet in truden zaspim. Zbudi me žena, ki me najde na tleh ob vratih. Pravi, da je ura že tri in da moram nazaj na delo. Sedem in nato vstanem. Ko stopim skozi vrata, spet zagledam te izmučene obraze. Na jok mi gre. Spet poprimem za kladivo. Izdelam tri žeblje in pot mi  že curlja po čelu. Komaj čakam na večer. V sobi je najmanj 36 stopinj in komaj še diham. Komaj še premikam roke. Žulji me žgejo. Končno še zadnjič udarim s kladivom.

Z družino se že napol mrtvi odpravimo domov. Nimam moči, da bi umil svoj umazan obraz in opral kri z dlani. Preden stopim čez prag hiše, se ozrem v nebo. Povsod žareče zvezde. Gledam v zrak celo minuto in vse bolj se mi dozdeva, da vidim žeblje. In res. Kakor nočna mora. Ne morem več gledati. Odpravim se v hišo in zaspim …

 

Žebljarjevo življenje

Žvenketanje železa in udarci kladiv. To je edini zvok, ki ga pomni moje uho. Minile so ure, a zdi se, kot da bi tukaj že dneve koval žeblje in segreval železo eno za drugim.

Jaz in moja družina vsi delamo v tej baraki. Cele dneve smo zaprti v tem žgočem in temačnem prostoru, kamor že leta ni prodrl sončni žarek. Tukaj smrdi po zatohlem, vendar ne smemo odpreti vrat, da ne bi uhajala toplota. Hudo mi je, še posebej, ko gledam svojega sina, ki je moral iti delat takoj, ko je lahko držal kladivo. Zdaj pa tam stoji in kuje žeblje  že dolga tri leta. Potihoma pa sanja o drugačnem svetu, o svetu brez žebljev, kjer mu ne bi bilo treba opravljati tega mučnega dela. Saj ga razumem. Sam že petindvajset let kujem te preklete žeblje in jih bom koval, dokler me smrt ne vzame. Delava od sončnega vzhoda pa vse do zahoda in še malo čez. Imava samo kratek odmor, da greva domov na kosilo, ki ga žena  pripravi za tistih nekaj krajcarjev, ki jih dobiva na dan. Zvečer se vračava domov tako izmučena, da le leževa za tistih nekaj ur in potlej pojdeva nazaj na delo. Zaradi tega vidim te preklete žeblje vsepovsod, še ponoči, ko truden ležem in zaprem oči, me v sanjah  preganjajo žeblji, da se zbudim ves prepoten. Tudi njega se je že prijelo. Včasih ga slišim kričati v spanju, ampak tako pač je. Obsojena sva na to delo zaradi katerega  ne dobiva niti dovolj, da bi nahranila družino.

Ta vročina me duši, moje roke so trudne in hrbet ves prepoten. Ura kaže pol osmih. Končno je to delo za danes končano in lahko greva domov. Ampak kaj ko dela še zdaleč ni konec in se morava jutri spet vrniti, da lahko preživiva najino družino.

Mater je zatajil

Krivica. Mnogi smo jo že občutili na svoji koži. Nekateri prej, drugi kasneje. Pri krivici sta vedno dve strani, tisti, ki je krivico zagrešil, in tisti, ki ga je krivica prizadela. Kljub temu da sem velikokrat bil na strani prizadetega, sem veliko krivic prizadejal tudi sam.

Bila je pomlad, toplo sonce je sijalo na pročelja hiš in z njihovih streh topilo sneg. Gledal sem skozi okno razreda. Čakal sem, da pride pred šolo mati. Na vsake toliko časa sem zaslišal rezek in zveneč glas učitelja, ki nas je poučeval. Nisem ga poslušal. Enostavno sem bil tako zatopljen v svoje razmišljanje, da nisem čutil in slišal ničesar. Razmišljal sem o materi. O njenem vedno nasmejanem obrazu, o njenih iskrivih očeh, o njeni majhni, drobni postavi. Zvonilo je. Počasi sem pospravil stvari in odhitel pred šolo. Pred šolo je stala mati. Vsa mila, nedolžna me je čakala pred glavnim vhodom. Ko sem jo videl, so moji koraki postali lahki, počutil sem se, kot da bi lahko letel, počutil sem se, kot da bi lahko preskočil vse stopnice in prišel do nje. A tu je bila kruta resnica. Mati je bila oblečena beraško, na rami je imela culo, na glavi pa pisano ruto. Od zadaj sem zaslišal smeh starejših dijakov, ki so se smejali moji materi. Koraki so postali težki, temni oblaki so zastrli pogled na sonce, v tistem trenutku sem naredil stvar, ki je nikoli nisem pričakoval od sebe.  Potuhnil sem se, skril med množico in odhitel v svoje stanovanje. Zdelo se mi je, kot da bi imel noge iz svinca. Pekla me je vest in to s peklenskim ognjem. Hodil sem po mračnih stopnicah bloka in prišel do svojega stanovanja. Odprl sem okno in s pogledom poiskal mater. Še vedno je stala pred šolo, iz njenega obraza je izginil nasmešek, iskrice v njenih očeh so ugasnile. Tedaj me je še bolj zapekla vest, premagal sem se in skozi okno zavpil: „Mati.” Ozrla se je in s kratkimi  odrezavimi koraki začela hoditi proti bloku. Stekel sem po stopnicah bloka, preskakoval sem kar tri stopnice naenkrat, kajti počutil sem se, da je moje srce čisto. V veži me je že čakala mati. Z njenim prihodom je spet zasijalo sonce, temni oblaki so se  porazgubili, zapihal je rahel prijeten veter, ki je nosil vonj po pomladi. Objel sem jo, bil sem tako srečen. Moja mati je iz mojega rodnega klanca pripešačila sem v Ljubljano. Iz revščine je prišla med velike bele hiše, prišla je med bogate ljudi samo zato, da bi me videla. V culi je nosila domač, sveže pečen hlebec kruha, ki je dišal po domu. Dala mi ga je v roke rekoč: »Izvoli, tale je zate.« Vzel sem hlebec kruha in mater še enkrat močno objel. Povečerjala sva, mati pa se je že zgodaj peš odpravila nazaj proti klancu. Stal sem pred blokom in gledal, kako je počasi izginjala za velikimi hišami.

Z njenim odhodom se je vrnil tudi občutek krivde. Krivico je namreč moč odpustiti, ampak nemogoče pozabiti.

 

Krut žareč svet

Ujet sem v železo. Svet sestavljen iz samega železa, kjer prevladuje delavska noč.  Ne poznam več sončnega dotika. Kar me spominja nanj, je le žareč ogenj, ki tali kovino.

Vidim otroke, ki jim je bilo življenje dano za žeblje. Slišim le njihov jok in trud. Iz oči ne tečejo več otroške bridke solze, temveč trdi žeblji, ki jih režejo po licu. Želijo si otroštva in svobode. Vidi se v železnih očeh. Čutim trdo kožo žena, ki namesto otrok čuvajo žeblje. Sami žeblji. Žeblji so naš sestavni del sveta in navsezadnje tudi nas. Kamor pogledam, vidim žeblje. Delavci čakamo na končno uro – uro za malico. Stopim na zrak in zagledam zeleno z rožami obdano trato, sončno nebo in žareče sonce. Takšne slike nisem navajen. Pobliže pogledam. Nebo se stemni.  Sivi oblaki prekrijejo žareče sonce. Namesto pisanih cvetlic vidim žeblje. Žeblje izpod naših rok. Vrnem se nazaj na delo. V očeh imam žarečo se kovino, ki potuje od začetka do konca. Začnem znova. Žebelj za žebelj.  Do večera isti ritem, ista melodija koščkov kovine, ki igrajo. Mi smo le delavci in delavci bomo do konca naših železnih življenj.

Konec dela. Le za današnji dan. Zvečer se odpravim proti domu. Proti svoji majhni hišici, kjer rastejo žeblji. Odprem majhna, rjava vrata in stopim v majhen prostor. Uležem se na  trdo posteljo. Zaprem oči in odplavam v neresničen svet. Vse do jutra, ko še sonce spi. Odpravim se v svet težkih železnih žebljev.

Slovenija, moj dom

Dom. Kaj sploh pomeni beseda dom? Po definiciji bi naj dom bil kraj prebivališča, hiša ali stanovanje, ampak je veliko več od tega, dom je tam, kjer si z domačini, kjer se počutiš varnega, kjer si ljubljen.

Naj vam razložim besedo in njen pomen v tej zgodbi. Nekoč je živel en fant. Z družino so se prebijali skozi vedno težje čase. Nekega dne se je odločil, da gre poskusit srečo v Ameriko. Poslovil se je od očeta, treh bratov in s solzami v očeh tudi od matere. Poslovil se je od bele hiše, ki je bila na dan odhoda obsijana z močnim soncem, poslovil se je od živali in se odpravil proti železniški postaji. Tam se je vkrcal na črni vlak, ki je ob odhodu iz dimnika spuščal temno paro. Opazoval je lepo slovensko pokrajino in obujal spomine na dom. Vlak se je peljal hitreje in hitreje, zato je lahko videl le še obrise stavb v daljavi. Ob mraku je prišel v pristanišče. Pihala je burja, močno je deževalo. Vkrcal se je na ogromen  temno črn parnik in se odpeljal lepšemu življenju naproti. Med plovbo je parnik preživel veliko neviht in z vsakim valom, ki je treščil v ladjo, je fanta dajalo večje in večje domotožje. Ob prihodu v Ameriko je strašansko deževalo, pihal je veter in vsako minuto je zagrmelo. Odpravil se je proti svoji majhni kolibi ob smetišču. To je bilo vse, kar si je lahko privoščil. Našel si je delo v rudniku, tam je delal noč in dan. V rudnik je hodil že zgodaj zjutraj, takrat, ko je bila še tema, iz rudnika pa pozno zvečer.

V življenju ni imel več svetlobe, temveč samo temo. Kmalu mu je bilo tega dovolj, prodal je kolibo in si kupil vozovnico za parnik ter začel pluti proti domu.

Ob prihodu v pristanišče je po dolgem času izven oblakov videl sonce. Usedel se je na vlak in se odpeljal proti domu. Bližje domu, kot je bil, bolj se mu je izza oblakov prikazovalo sonce. Kmalu je prišel domov. Sonce je sijalo kot še nikoli prej, pihal je rahel, prijeten veter. Na dovozu so ga že pričakali domači, ki so ga bili zelo veseli. Dvignil je glavo in rekel:
,,Slovenija, moj dom.”

Moja pot

Naša pot se začne na začetku z rojstvom. Ko se rodimo, so vsi okoli nas srečni.

Moja pot se je začela 30. 3. 2004 v Postojni. Kot otrok sem bila brez stresa, strahu in skrbi, saj sem bila odvisna od staršev in ostalih oseb, ki so v življenju pomembne. Ko sem bila stara dve leti, smo se preselili v Jurovski Dol. Tu sem začela obiskovati vrtec. Večina otrok se od staršev loči prav v vrtcu. Malo starejši se odpravimo v šolo. Šola je obdobje, ki se ga spominjamo za vse življenje. Tukaj stkemo prva prijateljstva, srečamo se s prvo ljubeznijo in občutimo občutek zadovoljstva. Veliko od nas pa se je že srečalo z dejanji, kot so izdaja, izguba, zahrbtnost in strah.

Po veliko letih obvezne šole se vsak posameznik odloči za novi del poti. Imenuje se srednja šola. Tudi srednja šola bo minila hitro, vendar še hitreje, saj čas ne počiva in ne stoji. Po kratkih štirih ali treh letih šole, ki bodo za nami, bodo minila zelo hitro, nato lahko gremo študirat ali se zaposlimo. Po zaključku srednje šole se začne novi del poti. Vzela bom obdobje študija, saj po končani srednji šoli tudi sama želim študirati. Ko sem se pogovarjala z vrstniki, sem videla, da menijo, da je študij potrata časa in živcev, vendar sama nisem takega mnenja. Ob začetku tega obdobja postanemo polnoletne osebe, kar pomeni, da smo odgovorni zase.

Po nekaj letih študija si lahko iščemo poklic, ki ga opravljamo celo življenje. Veliko ljudi ni zadovoljno s poklicem ali plačo, zato me skrbi, da tudi jaz ne bom.

Po nekaj letih, ko smo starejši, začnemo razmišljati o družini in zakonu. Ampak ne vsi. Nekateri se poročijo in imajo otroke ter so obdani z ljubeznijo in to je spet novi del poti. Vsakdo sanja o družini že od malih nog, saj smo se igrali s plastičnimi dojenčki in si predstavljali, da smo odrasli.

Nato leta minevajo vse hitreje, čeprav sami tega ne bi želeli. Težko je govoriti o starih letih, čeprav se sami zavedamo, da nam zmanjkuje energije, slabše vidimo in slišimo. Zavedamo se, da smo vse bliže koncu naše poti. Staramo se, ko si zjutraj češemo redke sive lase. Staramo se vsako leto, mesec, teden, dan, uro, minuto in sekundo vedno bolj. Vse od začetka. Dokler ne nastopi konec. To je tako imenovan konec poti, ki doleti vse nas. Konec imenovan smrt.

 

Domovina

Domovina. Prostor naših otroških dni, ki so in bodo zapisani v spominu. Takrat, ko smo se igrali v peskovniku in opazovali zelena hribovja ter kristalno modro nebo. Občutili smo lepoto, ki nam jo lahko da le domovina. Dom ni le hiša ali stanovanje, v katerem živimo. Ampak dom je tam, kjer se počutimo varno in smo ljubljeni. Enako je z domovino.

Skozi leta jo vse bolj ljubimo. Vendar sanjamo o tujem in boljšem. Hrepenimo po novih izkušnjah. Pogledamo spet v bleščeče modro obsijano nebo. Svet še nikoli prej ni bil lepši. Kljub vsej lepoti sanjamo o tujini. Usedemo se na vlak in se odpravimo novim ciljem naproti. V trenutku nam je žal. Najraje bi zbežali iz kupeja. Ampak premaga nas tipična človeška trma. Upremo se usnjenega sedeža in opazimo nenavadne stvari. Sedeži so kristalno modri tako kot nebo in stene so sveže zelene kot trava ob jutranji rosi. Ozremo se skozi okno. Namesto zanimivih živih barv, opazimo zaspano mesto in sivo nebo. Žal nam je. Tako zelo nam je žal, da smo zapustili svojo s soncem obsijano domovino, prostor lepih razigranih otroških dni.

V mestu je človeška duša siva in črna tako kot zrak poln utrujenega pepela. Odpravimo se nazaj na železniško postajo. Kupimo karto in se odpravimo nazaj naproti ljubljeni domovini.

Vrnemo se in dotakne se nas topel žarek od Sonca poslan. Sreča in ljubezen. Povsod je lepo, a doma je najlepše.

Ljudi moramo sprejemati

Naslov: Kit na plaži
Avtor: Vinko Möderndorfer
Urednica: Alenka Veler
Izdala: Založba Mladinska knjiga 2016
Leto izdaje: 2016

Literarno delo Kit na plaži je delo slovenskega pisatelja Vinka Möderndorferja. Knjiga je mladinski roman, ki obsega aktualne teme, kot so sprejemanje drugačnosti, odnosi v družini in družbi, govori tudi o poskusu samomora ter o nasilju v družini, s katerimi se najstniki spopadajo po vsem svetu. Literarno delo je bilo izbrano za projekt Rastem s knjigo 2016/17, avtor je knjigo posvetil svoji hčerki Gaji. Nagrajen je bil tudi z nagrado desetnica.

Literarno delo je prvoosebna pripoved, v kateri spoznamo 13-letno najstnico Niko, ki se s težavo spopada z dejstvi, da ima drugačnega brata. Igor je star deset let in ima downov sindrom. Vsa družina se drugače spopada z Igorjevo drugačnostjo, ki v  resnici sploh ni drugačnost, ampak prej neka prednost, ki je obdarila Igorja. Kot družina so po Igorjevem rojstvu nehali sprejemati obiske, v živalski vrt so hodili samo v dežju. Mama je nehala nositi pisana oblačila, postala je depresivna in se zaprla vase. Za hišna opravila je najela hišno pomočnico, oče pa se je od takrat zatopil v delo. Nika se skozi celotno knjigo spopada, kako se naj sooči s družbo, z nesprejemljivimi sošolci, ki bi jo lahko sodili po starem pregovoru: »Jabolko ne pade daleč od drevesa.« Kot je že sam Möderndorfer povedal, ni hotel napisati knjige o težavah fanta, ki ima downov sindrom, saj on je tak, kakršen je in nima težav s svetom, ampak imamo mi težave z njim. Skozi celotno literarno delo izpostavlja tudi v naslovu, da moramo sprejemati »drugačne« ljudi, tako kot ribe medse sprejemajo kite sesalce. Pisatelj izpostavlja, da drugačnost ni napaka v sistemu, ampak bogastvo v družbi, ki je potrebno za razvoj sodobne družbe, saj bi bil svet enakih ljudi brezvezen in  dolgočasen.

Literarno delo bi priporočala bralcem, zlasti mladim bralkam/bralcem, ki se šele spoznavajo s svetom drugačnosti, različnosti kultur in sprejemanju teh. Mladim bralcem lažje branje omogoča tudi moderni jezik oz. sleng, ki je prednost knjige, saj privlači in pritegne zlasti mladostnike. Stvar, ki me je zmotila pri knjigi je ta, da se v resničnem življenju zgodbe, ki jih doživlja Nika in njena družina, ne končajo tako pozitivno kot v knjigi, saj  na žalost vsi ljudje danes ne sprejemajo drugačnih ljudi in njihovega pomena za sodobno družbo ter njen razvoj.

Drugačnost je najboljša

Naslov: Kit na plaži
Avtor: Vinko Möderndorfer
Urednica: Alenka Veler
Izdala: Založba Mladinska knjiga
Leto izdaje: 2016

Knjiga Kit na plaži je mladinski roman.

Ima prvoosebno pripovedovalko, ki je odraščajoča najstnica. Knjiga ima 29 poglavij. Namenjena je širšemu krogu bralcev, saj jo lahko berejo tako najstniki kot tudi odrasli. Avtor je za to knjigo dobil nagrado desetnico. Posvetil jo je hčerki Gaji. Knjiga je doživela tudi ponatis. V šolskem letu 2018/19 je bila izbrana za Cankarjevo tekmovanje, bila pa je izbrana tudi za projekt Rastem s knjigo (2016).

Roman govori o 12-letni deklici Niki, ki ima mlajšega brata Igorja z downovim sindromom. Ker je Igor drugačen od ostalih otrok (zaradi bolezni), se ga Nika sramuje in zato ga skriva pred sošolci. Noče, da bi tudi njo imeli tako zaostalo in čudno. Sošolcev nikoli ne povabi na obisk in vedno išče izgovore. Njena skrivnost se razkrije v 13. poglavju, ko jo obiščejo prijatelji, ne da bi ona to vedela. Takrat doživi stisko, saj se norčujejo iz nje. Pobegne od doma, z njo pa gre tudi Igor. Na tem pobegu pa Nika spozna, da ni z njenim bratom pravzaprav nič narobe in ga končno sprejme. Tudi ostali sošolci se po tem dogodku ne norčujejo več in ga sprejmejo takšnega, kot je.

Namen avtorja je bil zagotovo dosežen, saj je uporabljal tudi (neke) slengovske  besede, s katerimi je literarno delo še bolj približal mladostnikom. Vsebina je zelo poučna tako za starejše kot za mlajše, saj imamo ljudje velike težave z drugačnostjo in s sprejemanjem takšnih ljudi. Pisatelj je predstavil tudi druge aktualne teme, ki so jih doživljale stranske osebe – zasvojenost s telefonom, težave s komunikacijo, nasilje staršev  nad otroki, samomor …

Knjigo bi priporočila vsem ljudem, različnih generacij, da bi spoznali z drugačnostjo in da bi ugotovili, da to ni nič slabega ter da bi začeli sprejemati vse ljudi.

Ni važno, ali je človek črne polti ali je drugačne vere kot mi, se drugače oblači ali pa je drugačno hrano. Vsi smo enaki.

Vesoljni potop

Bogu Zevsu na uho je prišlo,
da med ljudmi do prepirov je prišlo.
Zato odločil se je in na Zemljo odpravil se.
Tam izvedel je, da govorice niso laž,
saj otroci komaj čakajo, da starši umrejo,
da njihovo dediščino prevzamejo.

Kralju prišlo je na uho, da bog potika se naokrog.
Zato preizkusil ga je.
Dal ubiti je enega svojih talcev
in ga na mizo za gostijo ponudil.
Zevs prevaro takoj je ugotovil
in celo kraljestvo v prah spremenil.

Odpravil se je v svoje kraljestvo in sklical vse bogove sveta.
Skupaj poplavili so ves svet,
a ostala sta le dva živa, ki bila sta prijazna do vseh,
zato ju pustil je bog pri močeh.

Boginja usmilila se ju je in nasvet za novo ljudstvo dala je.
Njen nasvet sta upoštevala in kamne za hrbet metala.
Glej, no, glej, prišli so ljudje,
kot jih ves svet dandanes pozna.
Zato še danes vemo,
da božjih moči podcenjevati ne smemo.

Petrovič in vila

Ko se je vila v Petroviča zaljubila,
je v svojem srcu toplino ljubezni začutila.
Ljubezen enostranska boli,
dokler se pri Petroviču prva iskrica ne zaiskri.

Petrovič odšel je na boj,
vila napravila je zdravilni napoj.
Ko vila v goščavo je odšla,
je Petroviča ljubezen s seboj potegnila.

Vila pod lipo zaspala je,
ko Petrovič skrivaj poljubil jo je.
Nesreča pripetila se je,
ko Petrovič poljubil jo je.

Ko ljubezen zacveti,
vila Petroviču puščico v srce zasadi.
Zgoraj ljubezen se bo razvila,
saj vila je tudi sebe ubila.

Orfej in velikani

Nekoč Orfej šel v podzemlje je,
tam je srečal štiri velikane.
Tedaj se hitro zamegli,
od velikanov pa sledi več ni.

Potem je pot nadaljeval,
Hadu lepo pesem zaigral.
Tedaj se Had usmili ga,
zato Evridiko nazaj mu da.

Nazaj grede velikane srečal je,
od strahu takoj obrne se.
Tega storiti ne bi smel sedaj,
zato Evridiko izgubi za vekomaj.

dav

Orfej

Krasen talent Orfej je imel,
ko je prelepo zapel,
vsem poslušalcem srce je ogrel.

Nek dan potepal se je po obali,
pel je pesmi kot po navadi,
vidi vilo in poskoči,
z njo se tudi poroči.

Sicer čas ljubezni ni bil dolg,
Evridiko je obvladal smrtni molk.
Presenetil jo je kačji strup,
tam je obležal njen trup.

Veselih pesmi ni bilo več,
Orfejeve žalosti pa preveč.

Ptica Zlatoper

Ptica Zlatoper na Gorjancih je živela,
čudežno moč njeno pero je imelo.
Veliko junakov se povzpelo je na drevo,
da dobili bi njeno pero.

Puščavnik jim dal je nasvet:
»S koso in tremi svetniki
zlato pero se da dobiti.«

Mikec splezal je na drevo
in dobil zlato pero.
Čeprav lahko dobil bi srečo vsega sveta,
nesreča bila je pri njem doma.

Cvetnik

Cvetnik je vrtec mali,
kjer nikoli ne bi zaspali.
To takoj  bi obžalovali,
saj bi v grob se zakopali.

Tam je polno lepih rož,
v bližini naselil se je prijazen mož.
Koza z njim je prišla,
da bi čas mu krajšala.

Viharne noči nekdo pri vratih se oglasi.

Elija kozo jima speče
in kakšno besedo o njunem potovanju reče.

Bog mu trud poplača,
na mizi je vedno jedača in pijača.

Gospodična

Zgodilo se je nekoč
in se dogaja še danes.

V Gorjancih stoji studenec,
ki je skrit kakor rožni venec.

Če verjameš v njegovo moč,
ti vrnjeno bo to na vso hotečo
milijonarsko noč.

Gospa je postala gospodična
in izkusila to moč studenčka.

Pomladila se je in postala
je gospodična mična, ki čaka
na lepega otročička.
Bog daje, bog vzame,
naj te to ne prizadene,
če si tisti, ki to verjame.

dav

Vsi enaki

V parku sedim, gledam ljudi
in vsi se mi zdijo isti.
ista hoja, isti nos,
iste hlače, vsak je bos.

Naenkrat pa dva sta mimo prišla,
ki povsem drugačna sta bila.
En čudno se smeji,
drugi pa me videl ni.

Kljub temu pozdravim ju glasno
in mislim si, kako bi bilo lepo,
če ljudje bi razmišljali tako,
drugačen si, pa nič zato.

V parku sedim,
še vedno gledam ljudi
in vsi se mi zdijo isti.

dav