Volkopir

Pred približno dvema tednoma mi je babica pripovedovala, kaj se jim je zgodilo na zabavi v kostumih.

Babica in njen brat sta se zelo veselila zabave v kostumih, ki naj bi bila petindvajseto nedeljo med letom. Ko je polna luna in pridejo na plano zli duhovi. Ampak babice to ni motilo, preoblekla se je v vampirja, njen brat pa v volkodlaka. Njunih staršev ni bilo doma, zato sta morala sama oditi na zabavo. Babičinega brata je bilo zelo strah, ampak babici ni bilo nič. Pot do zabave je bila dolga in njen brat ni mogel več hoditi, zato je malo zaostal in se zazrl v luno. Gledal je in gledal ter ugotovil, da je v luni neka stvar ali nek odsev. Kar naenkrat je v odsevu zagledal sebe. Začel se je spreminjati v volkopirja. Odšel je do babice.
Zelo se je začudila in vprašala: »Kaj si naredil s svojim kostumom!?« Njen brat ji je odgovoril: »Spremenil sem se v volkopirja in sedaj ti lahko naredim tole!« Ugriznil jo je in babica se je počasi spremenila v volkopirja. Tako sta vsa razjarjena odšla na zabavo. Vsi so bili navdušeni nad  kostumi in ju spraševali, kje sta ga dobila. Rekla sta, da sta se zazrla v mesečino in ona jima je dala moč ter kostum. Rekla sta jim, naj prižgejo vse luči in zagrnejo zavese, da se ne bi videlo lune. Ampak  nihče ju ni poslušal. Rekli so: »To je nočna zabava, vse luči, ki jih imamo, so luči od disko krogle. Nobenih drugih ne bomo imeli, saj je to nočna zabava.«
Na njej so se zabavali vsi, razen babice in dedka. Nihče jima ni hotel pomagati. Razen tamkajšnje didžejke, vendar so ji ostali rekli, naj tega ne stori. Vendar sta se ji volkopirja tako zasmilila, saj je vedela, kako se mučita. Rekla je, da gre pregledat napeljavo in ozvočenje. A v resnici je šla prižgat vse luči in zagrinit vse zavese. Volkopirja  nista mogla gledati, ker je bilo preveč svetlo. Ampak sta se pa začela še bolj svetiti in celo iskre so letele od njiju. Nekaj se je začelo dogajati. Začela sta s preobrazbo nazaj v človeka.
Vsem sta rekla: »Poglejte, naju. Vi nama niste hoteli pomagati, le didžejka je bila dovolj pogumna.« Rekla sta ji, naj pride jutri k njima in poplačala ji bosta.

Didžejka je naslednji dan prišla k njima in jima rekla: »Od vaju ne rabim ničesar drugega kot topel dom.« Babica in brat sta ji dovolila ostati, čeprav sta s težavo prepričala očeta in mamo.

Še danes vsi živimo vsi skupaj.

Komentiranje zaprto.