Balijci

Balijci živijo v Aziji v Indonezijskem otočju na otoku Bali.

Njihovo hišo sestavlja več manjših hišic. Vsaka od njih predstavlja eno sobo. Na sredini imajo dvorišče in paviljon, kjer se poročajo in ustvarjajo. Ob straneh imajo še več drugih hišk (sob). Najpomembnejša je glavna hiša, kjer je spalnica staršev. V bogatih družinah imajo kuhinjo posebej v hiši, v revnejših pa je kuhinja v glavni hiši. V hiški zraven kuhinje po navadi stoji kašča za shranjevanje hrane. Imajo tudi hiško, v kateri spijo otroci in stari starši. V njej sprejemajo tudi goste. Ker verujejo v hinduizem, imajo posebno hiško, kjer položijo mrtve in molijo za njihov prehod. V posebej hiši imajo družinsko svetišče, kjer vsak dan molijo.

Balijci so se včasih ukvarjali s kmetijstvom. Večinoma so gojili riž in tropsko sadje. Danes se večinoma ukvarjajo s turizmom. Pogosta dejavnost je tudi ribolov. V prostem času radi izrezujejo lesene okraske, ki jih turisti zelo radi kupujejo. Balijci so zelo povezani z živalmi in v prostem času jih radi obiščejo ter se z njimi igrajo.

Balijci ne poznajo skupnih obrokov. Mama zjutraj pripravi dovolj hrane za celi dan. Pusti jo na peči, kjer ves dan gori ogenj, da je hrana vedno topla in pripravljena. Vsak gre jest, ko je lačen. Na Baliju imajo bogato kulinariko. Najbolj znani sta jedi nasi goreng in mie goreng. Imata iste sestavine ‒ zelenjavo, piščanca ali morske sadeže ter jajce. Edina razlika med njima je, da je nasi goreng narejen iz riža, mie goreng pa iz riževih testenin.

Na Baliju prodajajo najdražjo kavo na svetu. Prideluje jo žival, ki se imenuje luwak. Hrani se z zrni kave in jih prebavi s posebnim prebavnim sistemom, da dobijo poseben okus. Ljudje njegove iztrebke nato poberejo in jih prepražijo. Ta postopek je zelo dolgotrajen, zato lahko na leto pridelajo le okoli 500 kg kave. Prav zaradi tega je kava tako draga. Pol kilograma kave lahko stane preko 150 €.

Na Baliju je celo leto vroče, zato Balijci ne nosijo toplih oblačil. Vsi imajo okoli bokov s posebnim vozlom zvezane rute, ki jim služijo kot krila. Balijci jim rečejo Sarong.

Otroci vstopijo v osnovno šolo s 6 leti in traja 6 let, nato šolanje nadaljujejo v nižjih srednjih šolah, ki trajajo 3 leta. Teh 9 let je šolanje obvezno za vse otroke. Šolanje lahko nadaljujejo v višji srednji šoli in kasneje v visokih šolah. Obvezno je nošenje uniform. Šolski teden traja od ponedeljka do petka. Šolsko leto se začne julija in zaključi junija. Daljše dvomesečne počitnice so decembra in januarja. Vsak teden šole začnejo s ceremonijo šolske zastave. Vsi učitelji in učenci se zberejo na šolskem dvorišču, dvignejo šolsko zastavo v zrak in zapojejo himno.

Bali se od ostalih indonezijskih otokov razlikuje že po tem, da na Baliju 90 % prebivalstva veruje v hinduizem le 10 % prebivalstva pa je muslimanov. Na ostalih indonezijskih otokih  je večina prebivalstva muslimanov. Balijci verujejo, da če si bil v tem življenju dober in pravičen, boš v naslednjem življenju nekaj boljšega. Če si bil v tem življenju krut in slab, pa se boš v naslednjem življenju prelevil v nekaj slabšega. Njihova vera je pritegnila tudi turiste, saj si lahko ogledajo čudovite palače. Balijci večkrat nesejo darove v svetišča. Preden vstopijo  v palačo, se morajo vedno umiti pri vseh vodnjakih, da si izperejo grehe. Vsak dan zvečer  na domače svetišče postavijo hrano, ki so jo zaužili tisti dan, da z njo nahranijo bogove.

Balijci praznujejo veliko praznikov, ampak eden od njih posebej izstopa. Balijci ga imenujejo nyepi ‒ dan tišine. Praznujejo ga dan po novem letu. Na ta da ne smejo početi ničesar (ne smejo uporabljati elektrike, odpirati oken, jesti, hoditi po ulicah …), da bi prepričali zle duhove, da je Bali opuščen in bi raje zavili drugam. Legenda, kako je ta praznik nastal, pravi takole:

Nekoč pred davnimi časi, ko je bilo na svetu še malo ljudi, so vsi živeli v izobilju. Hrane je bilo dovolj in nič jih ni ogrožalo. Zato so ljudje pozabili na trdo delo, ustvarjalnost in preživetje. Pozabili so na spoštovanje bogov in so le še uživali življenje. Brezdelno so plesali, peli in se zabavali. Niso poslušali preroških besed puščavnika, ki je napovedal črno obdobje zaradi obnašanja ljudi. In nekega dne so bogovi zapustili svet ter šli na dolg spopad s slabimi duhovi, demoni, pošastmi. Svet je hitro zajela tema. Vreme se je začelo obnašati po svoje, gozdovi so se izsušili, hrane je zmanjkalo. Tisti, ki so preživeli, so se zaobljubili, da bodo vsako leto v spomin na preroške besede puščavnika točno tisti dan upoštevali pravilo štirih NE:

  • ne odpiraj oken,
  • ne prižigaj ognja,
  • ne hodi ven,
  • ne počni vsakodnevnih stvari.

S tem so želeli zbuditi predanost bogovom in spoštovanje marljivega dnevnega življenja.

Komentiranje zaprto.