Žebljarjevo življenje

Žvenketanje železa in udarci kladiv. To je edini zvok, ki ga pomni moje uho. Minile so ure, a zdi se, kot da bi tukaj že dneve koval žeblje in segreval železo eno za drugim.

Jaz in moja družina vsi delamo v tej baraki. Cele dneve smo zaprti v tem žgočem in temačnem prostoru, kamor že leta ni prodrl sončni žarek. Tukaj smrdi po zatohlem, vendar ne smemo odpreti vrat, da ne bi uhajala toplota. Hudo mi je, še posebej, ko gledam svojega sina, ki je moral iti delat takoj, ko je lahko držal kladivo. Zdaj pa tam stoji in kuje žeblje  že dolga tri leta. Potihoma pa sanja o drugačnem svetu, o svetu brez žebljev, kjer mu ne bi bilo treba opravljati tega mučnega dela. Saj ga razumem. Sam že petindvajset let kujem te preklete žeblje in jih bom koval, dokler me smrt ne vzame. Delava od sončnega vzhoda pa vse do zahoda in še malo čez. Imava samo kratek odmor, da greva domov na kosilo, ki ga žena  pripravi za tistih nekaj krajcarjev, ki jih dobiva na dan. Zvečer se vračava domov tako izmučena, da le leževa za tistih nekaj ur in potlej pojdeva nazaj na delo. Zaradi tega vidim te preklete žeblje vsepovsod, še ponoči, ko truden ležem in zaprem oči, me v sanjah  preganjajo žeblji, da se zbudim ves prepoten. Tudi njega se je že prijelo. Včasih ga slišim kričati v spanju, ampak tako pač je. Obsojena sva na to delo zaradi katerega  ne dobiva niti dovolj, da bi nahranila družino.

Ta vročina me duši, moje roke so trudne in hrbet ves prepoten. Ura kaže pol osmih. Končno je to delo za danes končano in lahko greva domov. Ampak kaj ko dela še zdaleč ni konec in se morava jutri spet vrniti, da lahko preživiva najino družino.

Komentiranje zaprto.