Mater je zatajil

Krivica. Mnogi smo jo že občutili na svoji koži. Nekateri prej, drugi kasneje. Pri krivici sta vedno dve strani, tisti, ki je krivico zagrešil, in tisti, ki ga je krivica prizadela. Kljub temu da sem velikokrat bil na strani prizadetega, sem veliko krivic prizadejal tudi sam.

Bila je pomlad, toplo sonce je sijalo na pročelja hiš in z njihovih streh topilo sneg. Gledal sem skozi okno razreda. Čakal sem, da pride pred šolo mati. Na vsake toliko časa sem zaslišal rezek in zveneč glas učitelja, ki nas je poučeval. Nisem ga poslušal. Enostavno sem bil tako zatopljen v svoje razmišljanje, da nisem čutil in slišal ničesar. Razmišljal sem o materi. O njenem vedno nasmejanem obrazu, o njenih iskrivih očeh, o njeni majhni, drobni postavi. Zvonilo je. Počasi sem pospravil stvari in odhitel pred šolo. Pred šolo je stala mati. Vsa mila, nedolžna me je čakala pred glavnim vhodom. Ko sem jo videl, so moji koraki postali lahki, počutil sem se, kot da bi lahko letel, počutil sem se, kot da bi lahko preskočil vse stopnice in prišel do nje. A tu je bila kruta resnica. Mati je bila oblečena beraško, na rami je imela culo, na glavi pa pisano ruto. Od zadaj sem zaslišal smeh starejših dijakov, ki so se smejali moji materi. Koraki so postali težki, temni oblaki so zastrli pogled na sonce, v tistem trenutku sem naredil stvar, ki je nikoli nisem pričakoval od sebe.  Potuhnil sem se, skril med množico in odhitel v svoje stanovanje. Zdelo se mi je, kot da bi imel noge iz svinca. Pekla me je vest in to s peklenskim ognjem. Hodil sem po mračnih stopnicah bloka in prišel do svojega stanovanja. Odprl sem okno in s pogledom poiskal mater. Še vedno je stala pred šolo, iz njenega obraza je izginil nasmešek, iskrice v njenih očeh so ugasnile. Tedaj me je še bolj zapekla vest, premagal sem se in skozi okno zavpil: „Mati.” Ozrla se je in s kratkimi  odrezavimi koraki začela hoditi proti bloku. Stekel sem po stopnicah bloka, preskakoval sem kar tri stopnice naenkrat, kajti počutil sem se, da je moje srce čisto. V veži me je že čakala mati. Z njenim prihodom je spet zasijalo sonce, temni oblaki so se  porazgubili, zapihal je rahel prijeten veter, ki je nosil vonj po pomladi. Objel sem jo, bil sem tako srečen. Moja mati je iz mojega rodnega klanca pripešačila sem v Ljubljano. Iz revščine je prišla med velike bele hiše, prišla je med bogate ljudi samo zato, da bi me videla. V culi je nosila domač, sveže pečen hlebec kruha, ki je dišal po domu. Dala mi ga je v roke rekoč: »Izvoli, tale je zate.« Vzel sem hlebec kruha in mater še enkrat močno objel. Povečerjala sva, mati pa se je že zgodaj peš odpravila nazaj proti klancu. Stal sem pred blokom in gledal, kako je počasi izginjala za velikimi hišami.

Z njenim odhodom se je vrnil tudi občutek krivde. Krivico je namreč moč odpustiti, ampak nemogoče pozabiti.

 

Komentiranje zaprto.