Domovina

Domovina. Prostor naših otroških dni, ki so in bodo zapisani v spominu. Takrat, ko smo se igrali v peskovniku in opazovali zelena hribovja ter kristalno modro nebo. Občutili smo lepoto, ki nam jo lahko da le domovina. Dom ni le hiša ali stanovanje, v katerem živimo. Ampak dom je tam, kjer se počutimo varno in smo ljubljeni. Enako je z domovino.

Skozi leta jo vse bolj ljubimo. Vendar sanjamo o tujem in boljšem. Hrepenimo po novih izkušnjah. Pogledamo spet v bleščeče modro obsijano nebo. Svet še nikoli prej ni bil lepši. Kljub vsej lepoti sanjamo o tujini. Usedemo se na vlak in se odpravimo novim ciljem naproti. V trenutku nam je žal. Najraje bi zbežali iz kupeja. Ampak premaga nas tipična človeška trma. Upremo se usnjenega sedeža in opazimo nenavadne stvari. Sedeži so kristalno modri tako kot nebo in stene so sveže zelene kot trava ob jutranji rosi. Ozremo se skozi okno. Namesto zanimivih živih barv, opazimo zaspano mesto in sivo nebo. Žal nam je. Tako zelo nam je žal, da smo zapustili svojo s soncem obsijano domovino, prostor lepih razigranih otroških dni.

V mestu je človeška duša siva in črna tako kot zrak poln utrujenega pepela. Odpravimo se nazaj na železniško postajo. Kupimo karto in se odpravimo nazaj naproti ljubljeni domovini.

Vrnemo se in dotakne se nas topel žarek od Sonca poslan. Sreča in ljubezen. Povsod je lepo, a doma je najlepše.

Komentiranje zaprto.